Imaš poleno? Vrzi ga kristjanu pod noge!
Novica o tem, da škofje s ponedeljkom ponovno dajejo možnost obhajanja svetih maš z verniki, je dodobra razburila nekatere spletne komentatorje. Strogost in doslednost ukrepov, ki to dovoljenje spremljajo, seveda nista zanimali nikogar. Namesto tega je bilo treba hitro najti kakšno poleno, da se ga vrže škofom in kristjanom pod noge. Polen se je nabralo za celo drvarnico, pet skladovnic.
Polen te vrste je bilo razveseljivo veliko. Zakaj razveseljivo? Zato, ker se redko zgodi, da bi tako širok nabor ljudi tako zelo skrbela dostopnost knjig, zgodovine in umetnosti.
Knjižnično-umetniška polena seveda mečejo tisti, ki ne obiskujejo cerkva. Glede na komunikacijo pa obstaja sum, da tudi knjižnic še niso prav veliko obiskali. Nič ne de: lepo, da je koronavirus sprožil tolikšno zanimanje za knjižnice in umetnost nasploh. Dodajmo, da je vsak tudi v cerkvi nadvse dobrodošel, in lahko si sposodi kakšno knjigo, župniki jih imajo vedno veliko.
Druga skladovnica izpod nog naših škofov so bila človekoljubna polena. Te internetne drvarje skrbi zdravje starejših ljudi. Seveda ob tem nihče ne pove, da škofje rizičnim skupinam odsvetujejo udeležbo pri svetih mašah.
Sicer sumim, da razlog za ta polena ni toliko skrb za javno zdravje, ampak očitek, da je Cerkev stara. Da mladi vanjo ne zahajajo več. In to je zelo težko poleno. Tehta toliko kot mnoge izgubljene generacije. Ko prileti to poleno, se kristjani dejansko lahko spotaknemo in zamislimo. Namreč, niso metalci polen tisti, ki nam praznijo cerkve, ampak lastna brezbrižnost do verskega življenja. Cerkev se bo morala pomladiti, da bo to poleno lažje preskočila. S starimi kolki, razlagajo starejši, je lahko vsaka vejica, kaj šele poleno, prevelika za preskočiti.
Potem seveda ne gre brez tistih vzhičenih drvarjev, ki radi mečejo polena, pa v svojem zanosu ne ciljajo prav dobro. Pač prileti, kamor prileti. Nekaj v škofe, druga polena zadenejo kristjane, kakšen metalec pa zaluča tako nerodno, da sproti zadane še vlado.
Takole pa razmišlja naš internetni drvar: »Prav je, da se meče polena v (trenutno) vlado. Ko izvaja varnostne ukrepe, nam jemlje svobodo; ko začne dopuščati svobodo, pa tudi ni prav, ker to svobodo dobivajo (celo) kristjani!«. Medtem, ko v silnem gnevu grabi naslednje poleno, ne utegne razmisliti, da nekaj ne štima.
To davčno poleno, ko ga dobi pod noge, naveličano preskoči vsak župnik. Ob nenehnem preskakovanju preračunava, koliko davka je odvedel v državno blagajno pri zadnjem večjem nakupu ali obnovi kulturne dediščine.
Težava pa je tudi pri nas, kristjanih, ker sami včasih na lastno župnijo radi gledamo kot na kakšno »versko firmo«. In firme se obdavčijo. Cerkev mora postajati v očeh ljudi kaj več od verske firme, sicer bodo ta polena vedno večja in tudi vedno bolj upravičena, tudi zato, ker se kristjani redko postavimo za pravico. Raje nemo gledamo, kako je drvarnica vedno bolj polna polen.
Kam se dejansko steka miloščina, internetnih drvarjev seveda ne zanima. Kaj vse stori slovenska Karitas (tudi v času koronavirusa), je popolnoma vseeno. Da od zbrane miloščine ravno župnik nič nima, to ni pomembno. Celo kristjani včasih mislijo, da si gre po maši najprej natankat avto z denarjem iz miloščine.
Je pa tudi res, da je od vseh naštetih vrst polen – kulturnega, človekoljubnega, političnega, davčnega in denarnega – ravno to zadnje, denarno poleno, najtežje in največje. Očitek bogastva in nepravilnega ravnanja z denarjem je ne samo poleno, ampak pravi hlod, ki Cerkvi vedno bolj onemogoča normalno hojo, kaj šele tek. Tudi med kristjani se mnogi v tišini, ampak vztrajno spotikajo čezenj. Ta denarni hlod je sicer bolj iz trte zvit, ampak zdi se pa trd kot hrast.
Lahko bi torej zaključili, da v kristjane leti mnogo polen. Precej teh polen je čisto trhlih. Še za zakurit niso.
In lahko bi priznali, da kakšno od teh polen kljub temu, da je trhlo, preskočimo z veliko težavo.
In lahko bi celo rekli, da se kristjanom samim zdi, da si njihova Cerkev včasih odreže kakšno drevo, kakšen hlod preveč, in ji ta potem žal pade na nogo.
Kulturna polena: »Pa to ne mor'š verjet. Cerkve bodo odprte, knjižnice in muzeji pa ne!«
Polen te vrste je bilo razveseljivo veliko. Zakaj razveseljivo? Zato, ker se redko zgodi, da bi tako širok nabor ljudi tako zelo skrbela dostopnost knjig, zgodovine in umetnosti.
Knjižnično-umetniška polena seveda mečejo tisti, ki ne obiskujejo cerkva. Glede na komunikacijo pa obstaja sum, da tudi knjižnic še niso prav veliko obiskali. Nič ne de: lepo, da je koronavirus sprožil tolikšno zanimanje za knjižnice in umetnost nasploh. Dodajmo, da je vsak tudi v cerkvi nadvse dobrodošel, in lahko si sposodi kakšno knjigo, župniki jih imajo vedno veliko.
Človekoljubna polena: »Ne odpirajte cerkva, k mašam hodijo samo starejši!«
Druga skladovnica izpod nog naših škofov so bila človekoljubna polena. Te internetne drvarje skrbi zdravje starejših ljudi. Seveda ob tem nihče ne pove, da škofje rizičnim skupinam odsvetujejo udeležbo pri svetih mašah.
Niso metalci polen tisti, ki nam praznijo cerkve, ampak lastna brezbrižnost do verskega življenja.
Sicer sumim, da razlog za ta polena ni toliko skrb za javno zdravje, ampak očitek, da je Cerkev stara. Da mladi vanjo ne zahajajo več. In to je zelo težko poleno. Tehta toliko kot mnoge izgubljene generacije. Ko prileti to poleno, se kristjani dejansko lahko spotaknemo in zamislimo. Namreč, niso metalci polen tisti, ki nam praznijo cerkve, ampak lastna brezbrižnost do verskega življenja. Cerkev se bo morala pomladiti, da bo to poleno lažje preskočila. S starimi kolki, razlagajo starejši, je lahko vsaka vejica, kaj šele poleno, prevelika za preskočiti.
Politična polena: »Ta vlada so cerkveni ministranti!«
Potem seveda ne gre brez tistih vzhičenih drvarjev, ki radi mečejo polena, pa v svojem zanosu ne ciljajo prav dobro. Pač prileti, kamor prileti. Nekaj v škofe, druga polena zadenejo kristjane, kakšen metalec pa zaluča tako nerodno, da sproti zadane še vlado.
Takole pa razmišlja naš internetni drvar: »Prav je, da se meče polena v (trenutno) vlado. Ko izvaja varnostne ukrepe, nam jemlje svobodo; ko začne dopuščati svobodo, pa tudi ni prav, ker to svobodo dobivajo (celo) kristjani!«. Medtem, ko v silnem gnevu grabi naslednje poleno, ne utegne razmisliti, da nekaj ne štima.
Davčna polena: »Cerkev je ločena od države, samovoljno odpira cerkve, zakaj potem ne plačuje davkov???«
To davčno poleno, ko ga dobi pod noge, naveličano preskoči vsak župnik. Ob nenehnem preskakovanju preračunava, koliko davka je odvedel v državno blagajno pri zadnjem večjem nakupu ali obnovi kulturne dediščine.
Težava pa je tudi pri nas, kristjanih, ker sami včasih na lastno župnijo radi gledamo kot na kakšno »versko firmo«. In firme se obdavčijo. Cerkev mora postajati v očeh ljudi kaj več od verske firme, sicer bodo ta polena vedno večja in tudi vedno bolj upravičena, tudi zato, ker se kristjani redko postavimo za pravico. Raje nemo gledamo, kako je drvarnica vedno bolj polna polen.
Očitek bogastva in nepravilnega ravnanja z denarjem je ne samo poleno, ampak pravi hlod, ki Cerkvi vedno bolj onemogoča normalno hojo, kaj šele tek
Denarna polena: »Pušce so prazne, pa hočj'o cerkve spet odpret«
Kam se dejansko steka miloščina, internetnih drvarjev seveda ne zanima. Kaj vse stori slovenska Karitas (tudi v času koronavirusa), je popolnoma vseeno. Da od zbrane miloščine ravno župnik nič nima, to ni pomembno. Celo kristjani včasih mislijo, da si gre po maši najprej natankat avto z denarjem iz miloščine.
Je pa tudi res, da je od vseh naštetih vrst polen – kulturnega, človekoljubnega, političnega, davčnega in denarnega – ravno to zadnje, denarno poleno, najtežje in največje. Očitek bogastva in nepravilnega ravnanja z denarjem je ne samo poleno, ampak pravi hlod, ki Cerkvi vedno bolj onemogoča normalno hojo, kaj šele tek. Tudi med kristjani se mnogi v tišini, ampak vztrajno spotikajo čezenj. Ta denarni hlod je sicer bolj iz trte zvit, ampak zdi se pa trd kot hrast.
Lahko bi torej zaključili, da v kristjane leti mnogo polen. Precej teh polen je čisto trhlih. Še za zakurit niso.
In lahko bi priznali, da kakšno od teh polen kljub temu, da je trhlo, preskočimo z veliko težavo.
In lahko bi celo rekli, da se kristjanom samim zdi, da si njihova Cerkev včasih odreže kakšno drevo, kakšen hlod preveč, in ji ta potem žal pade na nogo.