Estonija - še ena "neoliberalna" država, ki ji uspeva bolje od Slovenije
Med nekdanjimi socialističnimi državami je izjemno poveden in pogosto preučevan primer razvoja Estonije, ki je v zadnjih desetletjih dobila vzdevek "baltskega tigra", saj se je življenjski standard prebivalstva zelo povišal; bolj kot v večini njenih konkurentk.
Njen uspeh se skriva v formuli, tako osovraženi v Sloveniji: poudarek na svobodni gospodarski pobudi z nizkimi davki in prožnim trgom dela, manj potratnim, a izjemno učinkovitim javnim sektorjem ter usmeritvijo v popolno digitalizacijo družbe.
V vseh tranzicijskih državah je bilo od l. 1991 eno ključnih vprašanj, kako na novo zastaviti družbeno ureditev in koliko elementov, če kakšnega, prejšnjega, socialističnega sistema ohraniti v razmeroma enaki obliki. Pogledi na to vprašanje so seveda zelo različni, saj verjetno tudi nima povsem enoznačnega ali črno-belega odgovora.
A eno je gotovo: države, ki so svojo ureditev zastavile v smeri svobode ustvarjanja, na čelu z ekonomsko svobodo, in so hkrati državne intervencije v prosti trg zmanjšale na razumen minimum, v večini beležijo višje gospodarske rasti ter tudi vztrajno "plezajo" po lestvicah blaginje, na čelu z najpogosteje uporabljenim Indeksom človekovega razvoja (HDI).
Estonci so od nekdaj veljali za precej samosvoj in trdoživ narod. To jim nekako "narekuje" že kar poreklo, saj spadajo med finska ljudstva, njihov jezik pa v izolirano ugrofinsko skupino.
Dežela ima geografsko izjemno neugoden položaj, saj leži na robu Evrope, ima malo naravnih bogastev ter tako relativno slabe pogoje za trgovino ali izvoz, ki je do industrijske revolucije temeljil predvsem na lesu in jantarju.
Po 1. svet. vojni so si Estonci po dveh letih bojev s sovjetsko vojsko ob podpori zahodnih zaveznikov izbojevali neodvisnost. V svoji politiki in družbeni ureditvi so se že takrat močno naslonili na zahodnoevropsko demokratično tradicijo.
L. 1934 je bila ta nato vsled politične nestabilnosti in nevarnosti z vzhoda ukinjena. Med 2. svet. vojno je narod, ki je danes z vsega okoli 900 tisoč pripadnikov eden najmanjših v Evropi, izkusil oba najhujša totalitarna režima 20. stoletja - preko sovjetske okupacije najprej Stalinov komunizem, nato nekaj let nacistične okupacije ter nazadnje zopet sovjetsko nadoblast.
Po osamosvojitvi 1991 je narodno zavedna in visoko izobražena država svojo pot jasno zastavila v smeri svobodnega tržnega gospodarstva ter preloma s prejšnjim režimom. To je med drugim vključevalo ustanovitev območja proste trgovine z baltskima sosedama, uravnotežen državni proračun, odločno privatizacijo državnih podjetij ter enotno stopnjo davka na osebne dohodke.
Danes je Estonija razmeroma visoko razvita država, ki na določenih področjih naravnost blesti. V 20 letih se je kupna moč prebivalstva povečala za 400 %, pričakovana življenjska doba pa od 1994 do 2016 dvignila s 66 na 77 let.
Država ima enega najnižjih javnih dolgov na svetu - le 9,5 % BDP in je med prvimi na svetu na lestvicah ekonomske svobode ter svobode tiska. Estonkam pripada najdaljši plačan porodniški dopust v državah OECD. Zagotovljeno je brezplačno (visokošolsko) izobraževanje, ki daje izjemne rezultate - na testih PISA estonski učenci dosegajo 3. mesto na svetu, saj se odrežejo slabše le od singapurskih in japonskih.
Še posebej v zadnjem desetletju se je država izrazito usmerila v visoko tehnologijo, predvsem informacijsko - postala je meka za podjetja iz te panoge. Po digitalizaciji je v svetovnem vrhu; l. 2005 je denimo kot prva na svetu omogočila elektronske volitve.
Estonija je danes skupaj z Litvo daleč najbogatejša nekdanja sovjetska republika in ena najbogatejših v vzhodno-srednjeevropskem prostoru. Pri HDI indeksu se je l. 2015 nahajala na 30. mestu, le 5 mest za Slovenijo, ki je l. 1991 imela precej boljši izhodiščni položaj.
Še posebej je njen napredek očiten v zadnjih letih, saj je med najhitreje rastočimi evropskimi gospodarstvi in ima eno najnižjih stopenj brezposelnosti (5,8 %).
Njeno gospodarstvo, podobno kot slovensko, temelji na znanju in izvozu, predvsem visokotehnoloških izdelkov in storitev. Program Skype, poznan celemu svetu in nepogrešljiv pripomoček mnogih, so denimo v večjem delu razvili prav v Estoniji.
Po mednarodnih študijah ima Estonija enega najbolj učinkovitih javnih sektorjev na svetu, obenem pa, glede na BDP, zanj zapravi približno 2 odstotka manj denarja kot Slovenija.
Država je gospodarsko najbolj prepletena s Finsko in Švedsko ter je kot izvozna ekonomija (zopet se ponuja vzporednica s Slovenijo) močno odvisna od mednarodnih dogajanj. Vzhodna soseda in velikan Rusija je šele njen 4. trgovinski partner, saj blagovna menjava z njo dosega približen obseg menjave z bistveno bolj oddaljeno Nemčijo.
A Estonija ima, za razliko od Slovenije, neprimerno nižje davke na delo (tabela zgoraj), nižje je obdavčen tudi kapital. Na dobiček, ki ostane v podjetju oz. je reinvestiran, sploh nimajo davka, na izplačanega pa ta znaša med 14 in 20 %.
Estonsko gospodarsko in davčno politiko bi slovenski levičarji označili za "neoliberalno", a njeni rezultati so očitno boljši kot slovenski.
Pomembna razlika je tudi v tem, da ima Estonija bistveno manj problemov z vzdržnostjo javnih sistemov (pokojninski sitem, zdravstvo, javni sektor na splošno). Tekom 90. in prvih let novega stoletja ni odlašala z nujnimi strukturnimi reformami ter problemov nikdar ni "reševala" z zadolževanjem oz. je država strogo zasledovala načelo porabe v okviru ustvarjenega.
Njen uspeh se skriva v formuli, tako osovraženi v Sloveniji: poudarek na svobodni gospodarski pobudi z nizkimi davki in prožnim trgom dela, manj potratnim, a izjemno učinkovitim javnim sektorjem ter usmeritvijo v popolno digitalizacijo družbe.
V vseh tranzicijskih državah je bilo od l. 1991 eno ključnih vprašanj, kako na novo zastaviti družbeno ureditev in koliko elementov, če kakšnega, prejšnjega, socialističnega sistema ohraniti v razmeroma enaki obliki. Pogledi na to vprašanje so seveda zelo različni, saj verjetno tudi nima povsem enoznačnega ali črno-belega odgovora.
A eno je gotovo: države, ki so svojo ureditev zastavile v smeri svobode ustvarjanja, na čelu z ekonomsko svobodo, in so hkrati državne intervencije v prosti trg zmanjšale na razumen minimum, v večini beležijo višje gospodarske rasti ter tudi vztrajno "plezajo" po lestvicah blaginje, na čelu z najpogosteje uporabljenim Indeksom človekovega razvoja (HDI).
Zgodovinske predispozicije dežele na robu Evrope
Estonci so od nekdaj veljali za precej samosvoj in trdoživ narod. To jim nekako "narekuje" že kar poreklo, saj spadajo med finska ljudstva, njihov jezik pa v izolirano ugrofinsko skupino.
Dežela ima geografsko izjemno neugoden položaj, saj leži na robu Evrope, ima malo naravnih bogastev ter tako relativno slabe pogoje za trgovino ali izvoz, ki je do industrijske revolucije temeljil predvsem na lesu in jantarju.
Po 1. svet. vojni so si Estonci po dveh letih bojev s sovjetsko vojsko ob podpori zahodnih zaveznikov izbojevali neodvisnost. V svoji politiki in družbeni ureditvi so se že takrat močno naslonili na zahodnoevropsko demokratično tradicijo.
L. 1934 je bila ta nato vsled politične nestabilnosti in nevarnosti z vzhoda ukinjena. Med 2. svet. vojno je narod, ki je danes z vsega okoli 900 tisoč pripadnikov eden najmanjših v Evropi, izkusil oba najhujša totalitarna režima 20. stoletja - preko sovjetske okupacije najprej Stalinov komunizem, nato nekaj let nacistične okupacije ter nazadnje zopet sovjetsko nadoblast.
Razvoj po osvoboditvi izpod sovjetskega jarma
Po osamosvojitvi 1991 je narodno zavedna in visoko izobražena država svojo pot jasno zastavila v smeri svobodnega tržnega gospodarstva ter preloma s prejšnjim režimom. To je med drugim vključevalo ustanovitev območja proste trgovine z baltskima sosedama, uravnotežen državni proračun, odločno privatizacijo državnih podjetij ter enotno stopnjo davka na osebne dohodke.
Danes je Estonija razmeroma visoko razvita država, ki na določenih področjih naravnost blesti. V 20 letih se je kupna moč prebivalstva povečala za 400 %, pričakovana življenjska doba pa od 1994 do 2016 dvignila s 66 na 77 let.
Država ima enega najnižjih javnih dolgov na svetu - le 9,5 % BDP in je med prvimi na svetu na lestvicah ekonomske svobode ter svobode tiska. Estonkam pripada najdaljši plačan porodniški dopust v državah OECD. Zagotovljeno je brezplačno (visokošolsko) izobraževanje, ki daje izjemne rezultate - na testih PISA estonski učenci dosegajo 3. mesto na svetu, saj se odrežejo slabše le od singapurskih in japonskih.
Še posebej v zadnjem desetletju se je država izrazito usmerila v visoko tehnologijo, predvsem informacijsko - postala je meka za podjetja iz te panoge. Po digitalizaciji je v svetovnem vrhu; l. 2005 je denimo kot prva na svetu omogočila elektronske volitve.
Primerjava s Slovenijo in ostalo konkurenco
Estonija je danes skupaj z Litvo daleč najbogatejša nekdanja sovjetska republika in ena najbogatejših v vzhodno-srednjeevropskem prostoru. Pri HDI indeksu se je l. 2015 nahajala na 30. mestu, le 5 mest za Slovenijo, ki je l. 1991 imela precej boljši izhodiščni položaj.
Še posebej je njen napredek očiten v zadnjih letih, saj je med najhitreje rastočimi evropskimi gospodarstvi in ima eno najnižjih stopenj brezposelnosti (5,8 %).
Njeno gospodarstvo, podobno kot slovensko, temelji na znanju in izvozu, predvsem visokotehnoloških izdelkov in storitev. Program Skype, poznan celemu svetu in nepogrešljiv pripomoček mnogih, so denimo v večjem delu razvili prav v Estoniji.
Po mednarodnih študijah ima Estonija enega najbolj učinkovitih javnih sektorjev na svetu, obenem pa, glede na BDP, zanj zapravi približno 2 odstotka manj denarja kot Slovenija.
Država je gospodarsko najbolj prepletena s Finsko in Švedsko ter je kot izvozna ekonomija (zopet se ponuja vzporednica s Slovenijo) močno odvisna od mednarodnih dogajanj. Vzhodna soseda in velikan Rusija je šele njen 4. trgovinski partner, saj blagovna menjava z njo dosega približen obseg menjave z bistveno bolj oddaljeno Nemčijo.
A Estonija ima, za razliko od Slovenije, neprimerno nižje davke na delo (tabela zgoraj), nižje je obdavčen tudi kapital. Na dobiček, ki ostane v podjetju oz. je reinvestiran, sploh nimajo davka, na izplačanega pa ta znaša med 14 in 20 %.
Estonsko gospodarsko in davčno politiko bi slovenski levičarji označili za "neoliberalno", a njeni rezultati so očitno boljši kot slovenski.
Pomembna razlika je tudi v tem, da ima Estonija bistveno manj problemov z vzdržnostjo javnih sistemov (pokojninski sitem, zdravstvo, javni sektor na splošno). Tekom 90. in prvih let novega stoletja ni odlašala z nujnimi strukturnimi reformami ter problemov nikdar ni "reševala" z zadolževanjem oz. je država strogo zasledovala načelo porabe v okviru ustvarjenega.