Potrošniki pozor! Predbožični čas se je začel 2. novembra!

''Mar ne opaziš, kako ljudem perejo možgane?'' je imel navado reči sosed Lipe.

''A sploh še kdo uporablja lastne sive celice? Vztrajno, dan za dnem in ne da bi opazili, večina med nami razmišlja točno tako, kot ''oni'' ukažejo. Vzeti človeku razum, manipulirati z njim in ga spremeniti v ovco, je strašno nevarno,'' je še dodal, medtem ko sva sedla za mizo h kisli repi, ki je dišala po domačih ocvirkih in prepraženi čebuli.

Bilo je enkrat sredi novembra, televizijske reklame so že lep čas vabile k novoletnim nakupom, zajeten kupček reklam, ki se je valjal na klopi, pa je potrošnike prepričeval, da ne smejo zamuditi prednovoletnih znižanj. Pa nabaviti nekaj škatlic apaurina, prazniki znajo biti jako stresni.

Na vsakem koraku se zdi, da ima družba tiste, ki ne tečejo s tokom in ne postavijo božičnega drevesca že v tem, jesenskem času, za čudake. Za takšne, zelo staroverske vrste, ki ne le, da ne gredo za svetom in brez potrebe vztrajajo pri nekih preživetih vrednotah, ki jih sodobni, skomercializirani čas vzvišeno prezira, so tudi zelo moteči, malodane nevarni. Ker so drugačni!
Na vsakem koraku se zdi, da ima družba tiste, ki ne tečejo s tokom in ne postavijo božičnega drevesca že v tem, jesenskem času, za čudake.

Decembrski praznični dnevi že dolgo niso več, kot so bili nekoč. Še dan ili dva in vsi dosegljivi televizijski kanali bodo kot zmešani začeli vrteti božične filme. Najraje tiste, ki smo videli že tisoč petsto osemdesetkrat. ''Sovražimo božič!'' se zato sliši s kavčev in iz foteljev.

Predbožična preobrazba državljanov v fanatične potrošnike


Državljani se – kot bi pritisnil na skriti gumb - spremenijo v fanatične potrošnike. Popusti, kupi ugodno, plačaj dva, dobiš tri! Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena! Denar ni pomemben. Kdor v tem času ne zapravlja ni Sloven'c! Trgovci dihajo na škrge in si manejo roke, kajti zvečer, ko zaklenejo vrata, so police malodane izropane.

Predstavljate si sončno nedeljo, nebo je brez oblačka, družina pa se, vključno s taščo, naloži v avto in ajd v nakupovalni center v glavno mesto! Nič hudega, če je ata vozil pol ure v krogu, preden se je našlo prosto parkirno mesto!

Otročad sicer joka in stoka, da bi raje šla na sneg, a kaj, ko njihovih prošenj nihče ne sliši! Mami dirka kot navita od enega obešalnika do drugega, oči ji žarijo v neopisljivi strasti, ko med prerivanjem stakne marsikaj, a še zmeraj ne vsega.

''Nimam zadosti denarja, mi posodiš kartico?'' ponavlja kot v transu, medtem ko se je zunaj že zdavnaj zmračilo, otroka pa sta, utrujena in lačna, zadremala v nakupovalnem vozičku. ''Letošnji božič je pa res nekaj posebnega!'' zažvrgoli tašča,'' še pršut z 20% popustom sem odkrila in- seveda- kupila, tralala!''

''A letos ne boste imeli jaslic?'' se oglasi tast, ki so ga povabili na praznično kosilo.

''Oh, ne, ne, bomo kar brez. Smo vsepovsod iskali kakšne posebne, tudi po internetu, pa so imeli samo ničvredno robo,'' zaviha nos snaha. Kljub vsemu ji je bilo malo nerodno, saj se nanje ni niti spomnila. Še dobro, da jo je družba, v kateri živi, naučila vsaj pošteno lagat.

''Pa bi meni rekli. Bi naredil takšne, iz lesa. Mogoče bi mi še vnuk lahko pomagal?'' V tistem trenutku je nekdo navil glas pri televiziji povsem na glas, da ga zato nihče ni niti slišal.

Čudni so ti časi, čudni.