Primož Trubar – vzornik pokončne drže in domoljubja
POSLUŠAJ ČLANEK
V času, ko smo Slovenci za družbeno elito svoje dežele predvsem »Slovenceljni«[1], »ene take zaplankane živali«[2] in »popolnoma neizobražena drhal«,[3] je branje besedil očeta naše pisane besede ter velikega reformatorja Primoža Trubarja (1508–1586) pravi balzam za slovensko dušo.
Za razliko od progresivne umetniške smetane razsvetljenega 21. stoletja je bil naš reformator pred slabega pol tisočletja sicer deležen precej manjšega deleža javnih sredstev, vendar je kljub temu iz neomajne vere v Boga in ljubezni do slovenskega ljudstva tako rekoč ex nihilo ustvaril slovenski knjižni jezik, temeljni kamen naše identitete in kulture.
Kljub temu da mu v življenju ni bilo vselej prizaneseno s težkimi udarci usode, Trubar veri in rojakom nikoli ni obrnil hrbta. Prav nasprotno čeprav ga je njegovo delovanje stalo celo izgube domovine, ki jo je moral dvakrat zamenjati za Nikdirdom, so bili njegovi rojaki zanj vselej »Lubi Slovenci«. Po lastnih besedah je bil »Peryatil vseh Slouenzou« in domoljub – »Philopatridus Illiricus«.
Po drugi strani njegovo domoljubje nikoli ni preraslo v nekritično poveličevanje, Trubar se je namreč dobro zavedal takratne kulturne zaostalosti svoje domovine. Vendar ta zaostalost reformatorja ni napeljala k danes razširjeni domomržnji, temveč ga je spodbudila h konstruktivni kritiki in trdemu delu za izboljšanje stanja.
Njegovo veličino so prepoznali že sodobniki in Matija Trost je v svoji pesnitvi leta 1588 Trubarjev pomen za Slovenijo primerjal z Lutrovim za Nemčijo. Danes, dobra štiri stoletja pozneje, ko živimo v času, ki ve za ceno vsega, ne pozna pa vrednosti ničesar, je prav, da se na dan, ko v Republiki Sloveniji obeležujemo spomin na velikega reformatorja, spomnimo tudi na njegove neprecenljive dosežke za slovenstvo.
Luka Vidmar je nedavno opozoril, da je Trubar poleg slovenskega knjižnega jezika osnoval še en koncept, pomemben za ohranitev naše skupnosti, namreč »Cerkev Božjo slovenskega jezika«, ki se prvič pojavi v njegovem delu Ta evangelij svetega Matevža iz leta 1555. Svojo zamisel je nato natančneje razvil v Cerkovni ordningi leta 1564, po kateri bi cerkveno občestvo vključevalo celotno slovensko ljudstvo ne glede na deželne meje.
Kljub neuspehu Cerkovne ordninge v praksi in dejstvu, da je protireformacija na prelomu iz 16. v 17. stoletje odpravila protestantsko cerkveno organizacijo, je, kot ugotavlja Vidmar, Trubarjev koncept slovenske Cerkve preživel ter v času katoliškega pismenstva pomembno zaznamoval miselnost katoliške duhovščine v Ljubljanski škofiji, ki je s svojimi župnijami v treh deželah nadaljevala povezovalno vlogo.
Poleg tega je Trubar s svojim posvetilom v Ta celi novi testament iz leta 1582 za Slovence kot ljudstvo na simbolni ravni dosegel to, kar Sinajska zaveza pomeni za Jude, ko je zapisal: »… ti od Boga izvoljeni Kranjci, Štajerci, Korošci in [oni iz] Slovenske marke, visokega in nizkega stanu, …«. Reformator je s tem želel poudariti, da je njegovo slovensko ljudstvo prav tako »svet narod« (2 Mz 19, 6) in izvoljeno, da ima Sveto pismo v lastnem jeziku.
V duhovni zgodovini slovenstva Trubarju tako pripada vloga Mojzesa, ki je svoje ljudstvo iz suženjske teme neznanja popeljal na pot kulturnega ljudstva z lastnim knjižnim jezikom, za Slovence je sklenil simbolno Sinajsko zavezo in čeprav njegova Cerkovna ordninga kot pravni akt ni zaživela, je njen ključni koncept – Cerkev slovenskega jezika preživel.
Kako je s Trubarjevim pomenom danes? Živimo v času, ki bi ga lahko poimenovali zatišje pred nevihto. Medtem ko trenutno še brezskrbno uživamo, se na nebu že zbirajo temni oblaki, ki napovedujejo orkan preizkušnje. Ker smo Slovenci previharili že mnoge viharje, imamo dobre možnosti, da previharimo tudi naslednjega, vendar bomo v eksistencialnem boju, ki nas čaka, potrebovali spodbudo in zgled.
Kot odličen vzornik pokončne drže in domoljubja nam lahko služi naš duhovni Mojzes iz 16. stoletja – Primož Trubar, čigar besede »stati inu obstati«, ki jih je zapisal v Katekizmu leta 1550, bi si lahko izbrali za nacionalni moto, ki je hkrati naš trajni cilj. Poleg tega se pod njim lahko poenotimo vsi Slovenci ne glede na politično prepričanje.
[1] https://www.youtube.com/watch?v=2nhfebSGxr8
[2] https://narobe.si/intervju-sekumady-conde/
[3] https://insajder.com/slovenija/bostjan-videmsek-najvecji-problem-je-da-je-diskurz-interpretacijo-sveta-prevzela-popolnoma
Za razliko od progresivne umetniške smetane razsvetljenega 21. stoletja je bil naš reformator pred slabega pol tisočletja sicer deležen precej manjšega deleža javnih sredstev, vendar je kljub temu iz neomajne vere v Boga in ljubezni do slovenskega ljudstva tako rekoč ex nihilo ustvaril slovenski knjižni jezik, temeljni kamen naše identitete in kulture.
Kljub temu da mu v življenju ni bilo vselej prizaneseno s težkimi udarci usode, Trubar veri in rojakom nikoli ni obrnil hrbta. Prav nasprotno čeprav ga je njegovo delovanje stalo celo izgube domovine, ki jo je moral dvakrat zamenjati za Nikdirdom, so bili njegovi rojaki zanj vselej »Lubi Slovenci«. Po lastnih besedah je bil »Peryatil vseh Slouenzou« in domoljub – »Philopatridus Illiricus«.
Po drugi strani njegovo domoljubje nikoli ni preraslo v nekritično poveličevanje, Trubar se je namreč dobro zavedal takratne kulturne zaostalosti svoje domovine. Vendar ta zaostalost reformatorja ni napeljala k danes razširjeni domomržnji, temveč ga je spodbudila h konstruktivni kritiki in trdemu delu za izboljšanje stanja.
Njegovo veličino so prepoznali že sodobniki in Matija Trost je v svoji pesnitvi leta 1588 Trubarjev pomen za Slovenijo primerjal z Lutrovim za Nemčijo. Danes, dobra štiri stoletja pozneje, ko živimo v času, ki ve za ceno vsega, ne pozna pa vrednosti ničesar, je prav, da se na dan, ko v Republiki Sloveniji obeležujemo spomin na velikega reformatorja, spomnimo tudi na njegove neprecenljive dosežke za slovenstvo.
Luka Vidmar je nedavno opozoril, da je Trubar poleg slovenskega knjižnega jezika osnoval še en koncept, pomemben za ohranitev naše skupnosti, namreč »Cerkev Božjo slovenskega jezika«, ki se prvič pojavi v njegovem delu Ta evangelij svetega Matevža iz leta 1555. Svojo zamisel je nato natančneje razvil v Cerkovni ordningi leta 1564, po kateri bi cerkveno občestvo vključevalo celotno slovensko ljudstvo ne glede na deželne meje.
Kljub neuspehu Cerkovne ordninge v praksi in dejstvu, da je protireformacija na prelomu iz 16. v 17. stoletje odpravila protestantsko cerkveno organizacijo, je, kot ugotavlja Vidmar, Trubarjev koncept slovenske Cerkve preživel ter v času katoliškega pismenstva pomembno zaznamoval miselnost katoliške duhovščine v Ljubljanski škofiji, ki je s svojimi župnijami v treh deželah nadaljevala povezovalno vlogo.
Poleg tega je Trubar s svojim posvetilom v Ta celi novi testament iz leta 1582 za Slovence kot ljudstvo na simbolni ravni dosegel to, kar Sinajska zaveza pomeni za Jude, ko je zapisal: »… ti od Boga izvoljeni Kranjci, Štajerci, Korošci in [oni iz] Slovenske marke, visokega in nizkega stanu, …«. Reformator je s tem želel poudariti, da je njegovo slovensko ljudstvo prav tako »svet narod« (2 Mz 19, 6) in izvoljeno, da ima Sveto pismo v lastnem jeziku.
V duhovni zgodovini slovenstva Trubarju tako pripada vloga Mojzesa, ki je svoje ljudstvo iz suženjske teme neznanja popeljal na pot kulturnega ljudstva z lastnim knjižnim jezikom, za Slovence je sklenil simbolno Sinajsko zavezo in čeprav njegova Cerkovna ordninga kot pravni akt ni zaživela, je njen ključni koncept – Cerkev slovenskega jezika preživel.
Kako je s Trubarjevim pomenom danes? Živimo v času, ki bi ga lahko poimenovali zatišje pred nevihto. Medtem ko trenutno še brezskrbno uživamo, se na nebu že zbirajo temni oblaki, ki napovedujejo orkan preizkušnje. Ker smo Slovenci previharili že mnoge viharje, imamo dobre možnosti, da previharimo tudi naslednjega, vendar bomo v eksistencialnem boju, ki nas čaka, potrebovali spodbudo in zgled.
Kot odličen vzornik pokončne drže in domoljubja nam lahko služi naš duhovni Mojzes iz 16. stoletja – Primož Trubar, čigar besede »stati inu obstati«, ki jih je zapisal v Katekizmu leta 1550, bi si lahko izbrali za nacionalni moto, ki je hkrati naš trajni cilj. Poleg tega se pod njim lahko poenotimo vsi Slovenci ne glede na politično prepričanje.
[1] https://www.youtube.com/watch?v=2nhfebSGxr8
[2] https://narobe.si/intervju-sekumady-conde/
[3] https://insajder.com/slovenija/bostjan-videmsek-najvecji-problem-je-da-je-diskurz-interpretacijo-sveta-prevzela-popolnoma
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
8 komentarjev
IgorP
Kraševka
Titov čas je pač moral biti ena etapa na poti do današnje samostojnosti!!!! Da po 1. sv. vojni ostanemo v Avstriji, danes nikoli ne bi bilo države Slovenije!!! Po 2. sv. vojni pa smo v Jugoslaviji, kot eden od sestavnih delov (Slovenija), dobili tudi atribute državnosti!!! Je to tako težko razumeti??? Do teh dejstev nas ni pripeljalo sodelovanje z okupatorjem, ampak sprememba oblasti po 2. sv. vojni!!!!
Kako bi pa kralj Peter in njegova oblast, če bi se vrnil po vojni poimenoval nekdanjo Dravsko banovino???? A misliš, da bi opustil unitarizem, zaradi katerega so se banovine imenovale po rekah, da bi zatrli narodna čustva prebivalcev??? Hoteli so, da smo Jugoslovani, ne pa Slovenci, Hrvati, Srbi....., Črnogorcev in Makedoncev pa sploh priznavali niso, bili so Južni Srbi!!!!
Kraševka
Igor, 017
Trikrat preberi drugi odstavek male slovenke. Ali so prav naredili komunisti z Angelo Vode? Veliko TIGROVCEV in poštenih partizanov, je bilo po krivici ubitih, če se niso strinjali s Titovim komunizmom. Tito je odprl pot KOMUNIZMU, lažno pa je dejstvo, da je Slovenijo osvobodil.
mala slovenka - dobro razume, kaj je prav in kaj narobe.
Kraševka
Debela berta 17.23
Tudi jaz vzklikam SLAVA vsem KLENIM Slovencem !
Trubar, ki ga debela berta daje ob bok Titu, je veliko večji, kot Tito in revolucionarji po letu 1945. Res ima Trubar velike zasluge za SLOVENSKO pisano besedo - okrog leta 1500 - vendar smo to imeli Slovenci že 500 let pred Trubarjem. To dokazujejo BRIŽINSKI SPOMENIKI, napisani tam okrog leta 1000.
Res je škoda, da je moral Trubar bežati v TUJINO. Prav tako je velika škoda, da je mnogo IZOBRAŽENIK Kristjanov, moralo bežati v TUJINO leta 1945. Te izobražene in sposobne ljudi MATI Slovenija še danes pogreša, kajti njihovi potomci so pognali korenine v tujini. ŠKODA !
Tudi SEŽIG knjig je velika ŠKODA.
Tega se je na žalost posluževala PROTIREFORMACIJA. Toda v SEŽIGIH, je Protireformacijo mnogo številneje prekašal KOMUNIZEM. Po koncu 2.s.vojne, v JULIJU 1945, je komunistična oblast delala velike čistke po javnih in šolskih KNJIŽNICAH. Tedaj so iz knjižnic izločili veliko knjig, ki so bile produkt katoliških pisateljev (Velikonja...), ali pa so imele v tekstih verske vsebine, ali pa besede Bog.
Premalo govorimo in zgodovinarji ne piušejo o sežigih KNJIG, v Ljubljani leta 1945, v mesecu juliju, 3 mesece po Titovi SVOBODI. Katoliški pisci, so lahko tiskali sveje knjige le v TUJINI, kajti Jugoslovanska "svoboda", jim doma ni dovolila tiska, oziroma, bi jih celo kaznovala.
Kako se ZGODOVINA ponavlja, tako kot se je sežigalo 1550, se je tudi 1945.
Razlika je samo ta, da prvo je bilo dovoljeno zgodovinarjem zapisati, o požigih leta 1945, pa je bilo prepovedano niti govoriti, kaj šele zapisati.
Vse spoštovanje našim domoljubom, tako tistim doma, kot v tujini.
debela_berta
Mogoče celo največji Slovenec vseh časov. Dal bi ga ob bok Titu, Ivanu Hribarju, Noordungu, Marku Breclju, dr. Janezu Ruglju, Leonu Štuklju, Nejcu Zaplotniku, pa Idi Kravanja, Almi Karlin, Angeli Vode...
Neverjetno, koliko so za slovensko besedo, kulturo, vero in opismenjevanje naredili protestantski duhovniki in delavci-Trubar, Dalmatin, Bohorič itd. Hren in njegova katoliška kompanija pa so pisne temelje slovenskega knjižnega jezika raje vrgli na grmado. Ubogega Trubarj je celo izgnal na Nemško. Podlo in patetično. Edino kar mu štejem v plus je to, da je le imel toliko pameti, da ni zažgal Dalmatinove Biblije, prvega prevoda tega dela v slovenski jezik.
Slava klenim starim slovenskim protestantskim učenjakom.
IgorP
Vanja Kočevar
Če že omenjaš "neizobraženo drhal" še omeni "slovensko sodrgo"! Boš izpadel uravnoteženo in te nobena stran ne bo napadala!!! Pa doktor si, ne pozabi tega!!!
Janez321
Primož Trubar je bil ''reformator'' protestant ( po katoliško deformacija, kajti to, kar so naredili protestanti je bila deformacija krščanskega reda ), isto tako kot njegov vzornik Marin Luter. Martin Luter, isto kot Primož Trubar, je bil seveda heretik in hkrati začetnik prve moderne revolucije ( nato je bila druga revolucija, ki je tako imenovano razsvetljenstvo s francosko revolucijo, potem tretja revolucija, to je komunizem, potem četrta revolucija, to so ''pridobitve'' leta 1968, del katerih so tudi današnje LGBT ''pridobitve'' in potem danes doživljamo peto revolucijo, to so migracije , ki imajo za cilj ustvarjenje ene edine rjave rase, seveda s pomočjo islama tudi dokončni izbris krščanstva iz Evrope ). Torej Primož Trubar pač ne more biti vzor za katolika.
debela_berta
Kaj si izjavil? Heretik?? Brrr, kar zmrazi me. Ti bi res pašal v film 'Elizabeta'... Svašta, da v 2019 nekdo ne spoštuje drugače verujočega in trdi, da bi morala prevladovati le ena vera... Nazadnjaško do amena. Mimogrede, napiše se Martin Luther... Slava Trubarju in slovenskim protestantom.
Janez321
Treba se je vprašati ali je katoliška vera pravilna. Če ni je pač smiselno sprejeti neko drugo vero. Če pa je pravilna in dejansko Kristusova, pa je edina pravilna, kajti uči nauk, ki je vsaj v detaljih drugačen od nauka katere koli druge vere ( tudi od pravoslavne, ki je sicer daleč najbližja Katoliški ). Torej ali je Katoliška vera pravilna in dana od Boga, ali pa je napačna. Če pa je Katoliška vera pravilna, pa to logično pomni, da so vse druge napačne, to pomeni, da so vse druge lažne in učijo laž. To je pač logika.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.