Primož Trubar – vzornik pokončne drže in domoljubja

Foto: Wikimedia
POSLUŠAJ ČLANEK
V času, ko smo Slovenci za družbeno elito svoje dežele predvsem »Slovenceljni«[1], »ene take zaplankane živali«[2] in »popolnoma neizobražena drhal«,[3] je branje besedil očeta naše pisane besede ter velikega reformatorja Primoža Trubarja (1508–1586) pravi balzam za slovensko dušo.

Za razliko od progresivne umetniške smetane razsvetljenega 21. stoletja je bil naš reformator pred slabega pol tisočletja sicer deležen precej manjšega deleža javnih sredstev, vendar je kljub temu iz neomajne vere v Boga in ljubezni do slovenskega ljudstva tako rekoč ex nihilo ustvaril slovenski knjižni jezik, temeljni kamen naše identitete in kulture.

Kljub temu da mu v življenju ni bilo vselej prizaneseno s težkimi udarci usode, Trubar veri in rojakom nikoli ni obrnil hrbta. Prav nasprotno čeprav ga je njegovo delovanje stalo celo izgube domovine, ki jo je moral dvakrat zamenjati za Nikdirdom, so bili njegovi rojaki zanj vselej »Lubi Slovenci«. Po lastnih besedah je bil »Peryatil vseh Slouenzou« in domoljub – »Philopatridus Illiricus«.

Po drugi strani njegovo domoljubje nikoli ni preraslo v nekritično poveličevanje, Trubar se je namreč dobro zavedal takratne kulturne zaostalosti svoje domovine. Vendar ta zaostalost reformatorja ni napeljala k danes razširjeni domomržnji, temveč ga je spodbudila h konstruktivni kritiki in trdemu delu za izboljšanje stanja.

Njegovo veličino so prepoznali že sodobniki in Matija Trost je v svoji pesnitvi leta 1588 Trubarjev pomen za Slovenijo primerjal z Lutrovim za Nemčijo. Danes, dobra štiri stoletja pozneje, ko živimo v času, ki ve za ceno vsega, ne pozna pa vrednosti ničesar, je prav, da se na dan, ko v Republiki Sloveniji obeležujemo spomin na velikega reformatorja, spomnimo tudi na njegove neprecenljive dosežke za slovenstvo.

Luka Vidmar je nedavno opozoril, da je Trubar poleg slovenskega knjižnega jezika osnoval še en koncept, pomemben za ohranitev naše skupnosti, namreč »Cerkev Božjo slovenskega jezika«, ki se prvič pojavi v njegovem delu Ta evangelij svetega Matevža iz leta 1555. Svojo zamisel je nato natančneje razvil v Cerkovni ordningi leta 1564, po kateri bi cerkveno občestvo vključevalo celotno slovensko ljudstvo ne glede na deželne meje.

Kljub neuspehu Cerkovne ordninge v praksi in dejstvu, da je protireformacija na prelomu iz 16. v 17. stoletje odpravila protestantsko cerkveno organizacijo, je, kot ugotavlja Vidmar, Trubarjev koncept slovenske Cerkve preživel ter v času katoliškega pismenstva pomembno zaznamoval miselnost katoliške duhovščine v Ljubljanski škofiji, ki je s svojimi župnijami v treh deželah nadaljevala povezovalno vlogo.

Poleg tega je Trubar s svojim posvetilom v Ta celi novi testament iz leta 1582 za Slovence kot ljudstvo na simbolni ravni dosegel to, kar Sinajska zaveza pomeni za Jude, ko je zapisal: »… ti od Boga izvoljeni Kranjci, Štajerci, Korošci in [oni iz] Slovenske marke, visokega in nizkega stanu, …«. Reformator je s tem želel poudariti, da je njegovo slovensko ljudstvo prav tako »svet narod« (2 Mz 19, 6) in izvoljeno, da ima Sveto pismo v lastnem jeziku.

V duhovni zgodovini slovenstva Trubarju tako pripada vloga Mojzesa, ki je svoje ljudstvo iz suženjske teme neznanja popeljal na pot kulturnega ljudstva z lastnim knjižnim jezikom, za Slovence je sklenil simbolno Sinajsko zavezo in čeprav njegova Cerkovna ordninga kot pravni akt ni zaživela, je njen ključni koncept – Cerkev slovenskega jezika preživel.

Kako je s Trubarjevim pomenom danes? Živimo v času, ki bi ga lahko poimenovali zatišje pred nevihto. Medtem ko trenutno še brezskrbno uživamo, se na nebu že zbirajo temni oblaki, ki napovedujejo orkan preizkušnje. Ker smo Slovenci previharili že mnoge viharje, imamo dobre možnosti, da previharimo tudi naslednjega, vendar bomo v eksistencialnem boju, ki nas čaka, potrebovali spodbudo in zgled.

Kot odličen vzornik pokončne drže in domoljubja nam lahko služi naš duhovni Mojzes iz 16. stoletja – Primož Trubar, čigar besede »stati inu obstati«, ki jih je zapisal v Katekizmu leta 1550, bi si lahko izbrali za nacionalni moto, ki je hkrati naš trajni cilj. Poleg tega se pod njim lahko poenotimo vsi Slovenci ne glede na politično prepričanje.

[1] https://www.youtube.com/watch?v=2nhfebSGxr8

[2] https://narobe.si/intervju-sekumady-conde/

[3] https://insajder.com/slovenija/bostjan-videmsek-najvecji-problem-je-da-je-diskurz-interpretacijo-sveta-prevzela-popolnoma
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike