Prihaja Dialogos #10: Komu služi politična korektnost?

Foto: Dialogos

Politična korektnost danes nadzoruje večino javnega diskurza, kdor se ji ne ukloni oz. se ne drži nenapisanih pravil politično korektnega izražanja, pa hitro tvega pogrom na družbenih omrežjih ter celo morda izbris z njih, kot tudi vsesplošno zgražanje javnosti.

A kljub politični korektnosti, ali pa prav zaradi nje v politiki marsikje uspevajo posamezniki, ki se nanjo požvižgajo, ali pa jo celo zavestno kršijo. Ponekod celo zmagujejo na volitvah. Gre pri politični korektnosti za vprašanje splošne vljudnosti, ali mehko obliko diktature in v kolikšni meri se je je smiselno držati, smo se pogovarjali v tokratnem Dialogosu, ki ne bo povsem politično korekten.

Za Marka Crnkoviča, urednika spletne revije Fokuspokus, je politična korektnost vprašanje olike, kulture izražanja, priznava pa, da gre v mnogih primerih vsiljevanje ter nasilno spreminjanje jezika predaleč. Tako je tudi sam kritičen do poskusov, ki bi celo najosnovnejše besede, kot so božič, oče in mama, spremenili v politično nekorektno izrazoslovje in jih zamenjali z drugimi, spolno ali versko nevtralnimi besedami.

Sociolog in kolumnist Mladine dr. Bernard Nežmah po drugi strani opozarja na drug vidik politične korektnosti, ki se je v Slovenijo opazneje razširila okrog preloma tisočletja, ko je besedo cigan nadomestila politično korektnejša beseda rom, za opisovanje pripadnikov romske skupnosti. Pri tem je večinoma šlo za igro nadzora, ko so določeni »cenzorji« in glasniki preverjali, kdo se drži politično korektne govorice in kdo ne ter slednje ustrezno javno osramotili.

Nežmah opozarja tudi na dvojnost kriterijev pri vpeljevanju politično korektnih besed, saj denimo beseda »belogardist« ne šteje za žaljivo, čeprav se nobena vojska s tem imenom pri nas ni identificirala, uporabljeno pa je bilo kot žaljivka. Tudi v sami oddaji se je pokazalo, kako hitro se lahko nekoga, ki je na napačni strani, lahko označi za bedaka – pa čeprav izobraženega bedaka.

Beseda je nanesla na vprašanje vzpona populistov, ki kljub vse bolj politično korektni govorici, ali pa prav zaradi nje v politiko in javno sfero naplavlja »populiste«, ki nagovarjajo množice ljudi, ki se v poplavi besed, ki so nenadoma prepovedane in neprimerne ter njihovih kompliciranih substitutov, ne znajdejo več.

Politična korektnost je poskus zatrtja nasprotnika že na podlagi besed, ne da bi sploh prisluhnili njegovemu argumentu

Poleg tega pa je smisel politične korektnosti tudi v tem, da si stran, ki določi politično korektno besedišče, na podlagi tega ustvari moralno superiorno pozicijo že zaradi samega izrazoslovja, nasprotnika, ki tega izrazoslovja ne uporablja, pa izloči že na podlagi uporabe besed. Njegovemu argumentu posledično nihče ne prisluhne in debata se sploh ne more razviti.

Nadalje pa potem določeni oblastniki nasilno posegajo v jezik ter na tak način spreminjajo način razmišljanja ljudi.

V svoji skrajnosti se je v zadnjem času politična korektnost spremenila že v kulturo izbrisa, žrtev tega pa je tudi množica spomenikov in obeležij ter nenazadnje zgodovina kot taka. Pri tem pa sta oba gosta opozorila, da je današnja družba pri uničevanju spomenikov šla bistveno predaleč, pri čemer je uničevalni odnos do spomenikov skoraj že del moderne kulture.

Kot so del moderne kulture tudi »preverjevalci dejstev«, ki preverjajo skoraj vse, le resni pozivi k nasilju, posebej, če gre za predstavnike »napačne« strani, se prepogosto izmuznejo. Konkretno dr. Nežmah opozori na pozive, da je treba nekega ministra aktualne vlade pobiti kot steklega psa. Crnkovič pa opozori, da s »fact-checkerji« prihaja tudi do zlorab, že sama ideja vloge »kontrolorja moralnosti« na družbenih omrežjih pa se mu zdi smešna.

Celotna oddaja Dialogos o politični korektnosti z gostoma dr. Bernardom Nežmahom in Markom Crnkovičem bo na voljo za ogled v soboto, 11. 12. 2021, ob 20h na portalu Domovina. Do takrat pa smo za vas pripravili nekaj izsekov v spodnjem napovedniku. Vabljeni k ogledu!

9 komentarjev

  1. Politična korektnost je enoumje, diktirano od centrov družbene moči. Namen politične korektnosti je podreditev ljudi, uokvirjanje njihovega mišljenja in delovanja v določene tirnice, ki odgovarjajo interesom tistih, ki določajo, kaj je in kaj ni politično korektno. To je v bistvu neototalitarizem, saj je politično nekorektna govorica oziroma politično nekorektno delovanje na različne načine sankcionirano. Najbolj pogosto z difamacijo in izključitvijo posameznikov, ki se ne držijo zapovedanih resnic, kar pomeni lahko socialno izolacijo, medijsko ali drugačno diskreditacijo, zapravljeno kariero, izgubo zaposlitve in celo kazenske sankcije. Zaradi negativnih posledic se večina ljudi tudi drži zapovedane politično korektne govorice in njej ustreznega delovanja.

    Politična korektnost v kali onemogoči demokratičen in konstruktiven javni dialog, saj nemudoma izloči sogovornika, ki ne sprejema politično korektne govorice in njej ustreznega obnašanja. Gre v bistvu za povratek iz svobodne družbe nazaj v nesvobodno družbo.

    Zahod in z njim Slovenija je že tako globoko zabredel v nesvobodno družbo, da gremo morda v družbeno in ekonomsko katastrofo, saj pluralna in neobremenjena javna razprava o najbolj perečih družbenih problemih sploh ni več možna. Celo znanost, ki naj bi temeljila na objektivnih dejstvih, je kontaminirana s politično korektnostjo, kar pomeni, da ni vsak rezultat znanstvenih raziskav politično korekten oziroma sprejemljiv za centre družbene moči.

    Destruktivnost politične korektnosti se kaže na primer pri donkihotskem boju proti podnebnim spremembam, zaradi katerih utegne EU ostati brez potrebnih količin energentov. Prav tako se kaže v odnosu do vdiranja ilegalnih migrantov v Evropo, ki imajo status nekakšnih svetih krav, dejansko pa prezirajo in sovražijo Evropejce in pretijo uničiti evropsko civilizacijo. Kaže se tudi v odnosu Rusije, ki jo želi Zahod na vsak način spraviti na kolena, jo vojaško obkoljuje in ekonomsko sankcionira, s čimer se povečuje verjetnost oboroženega konflikta, vse do tretje svetovne vojne, ki bo lahko tudi jedrska. Kaže se v tudi v zvezi s pandemijo, kjer ni dovoljena nikakršna pluralna javna razprava, ne laična ne strokovna.

    Družba, ki ni več sposobna samorefleksije, ki se zacementira v dogmatsko mišljenje, je kot vozilo, ki mu je odpovedal krmilni sistem ali zavore. Pelje nekam brez nadzora in se lahko vsak hip raztrešči.

    • Vzemimo kot primer pandemijo. Politično korektna govorica prikazuje zdaj zdravstvo kot učinkovit sistem, v katerem zdravstveno osebje nesebično izgoreva za koristi celotne družbe. Pri tem pa se zavestno ignorira dejstvo, da je taisti zdravstveni sistem s taistimi akterji odgovoren za nemogoče čakalne dobe že v času pred pandemijo, da je zdravstvo kot sistem zdaj, med epidemijo praktično v mrtvem teku, da komajda še opravlja onovne funkcije. O tem govoriti je politično nekorektno. Kako naj potem rešimo nakopičene probleme v zdravstvu, tiste izpred epidemije in nove po njenem izbruhu?

      Zdravstvo je pričakalo epidemijo popolnoma nepripravljeno, kar ni nobeno presenečenje, saj ni bilo sposobno servisirati potreb družbe niti v normalnih razmerah. Po dveh letih pandemije je še vedno tam, kjer je bilo. Nobene reorganizacije ni, ki bi zdravstvo prilagodila spremenjenim potrebam. Obratno: zdravstvo pričakuje, da se bo vsa družba podredila njegovi sistemski neučinkovitosti. Politično korektna govorica pa terja, da o zdravstvu govorimo v nekih presežnikih, kar je tako daleč od resnice, kot je lahko.

      Resnica osvobaja, je dejal Jezus. Politično korektna govorica pa nas zasužnjuje, peha nas v stanje nekakšne kolektivne hipnoze, v dogmatsko in avtodestruktivno mišljenje in temu ustrezno delovanje.

      Podobno kot v zdravstvu nas politična korektnost peha v kolektivno samoslepljenje tudi na mnogih drugih področjih, vse z namenom, da centri moči obdržijo svoj privilegiran status, tudi če se “svet podre”.

  2. Politična korektnost je svetovni pojav.
    V Sloveniji pa se to zlo nadgrajuje s pojmom “strokovnost”., zato bom navedel nekaj primerov.
    Ko so spraševali ljudi na cesti, kaj menijo o epidemiji covida je neka mladenka izjavila, da so razmere kritične, ker pri reševanju krize ne sodeluje stroka. Ta izjava ni zrasla na njenem zeljniku, ampak je plod medijske propagande, ki vlado in njene ukrepe ocenjuje, kot nestrokovne.
    Podobne ocene so tudi na drugih področjih, kjer je vse nestrokovno, seveda kar počne nasprotna stran. Kar počnejo naši, pa je strokovno.
    Oglejmo si pravno razlago zanamenite pravnice, vzor prave strokovnosti Nataše Pirc Musar, ki ocenjuje , da je direktor Davčne uprave storil prekršek, ko se je pozanimal, kdo je največji plačnik davkov Sloveniji.
    Po mnenju znamenite pravnice je s tem storil prekršek, saj se ne bi smel pozanimati o tem,ker so ti podatki tajni.
    A res?
    Direktore Davčne uprave mora biti seznanjen z vsem, kar se na Davčni upravi dogaja. Tudi z najbolj tajnimi podatki, saj je on odgovoren za prav vse, kar se na Davčni upravi dogaja, kaj se dela.
    Prekršil bi, če bi tajne podatke, tudi te, ki se nanašajo na plačnike davkov, javno objavljal in jih zlorabljal ter s tem spravljal v zadrego prizadete.
    Tega seveda znamenta pravnica ne ve, ker je po klasifikaciji razumnih pravnikov črkobralka, kar pomeni, da zna zakon prebrati, ne zna pa ga intepretirati. Morda pa celo to obvlada, pa je pokvarjena in ustvarja politično korekrnost tako, da blati strokovnjaka.
    Nič drugače ni z generalnim direktorejem policije. Tudi temu očitajo kršenje pravil in vtis je, na sonovi izjav politično korektnih, da je generalni direktor tam zato, da skrbi, da je zalit fikus v njegovi pisarni in da tajnica ob pravem času postreže s kavo.
    Ne, ljudje na vodilnih funkcijah so za to da vodijo, da ukrepajo in zato morajo biti seznanjeni z dejstvi. Te lahko izberejo iz poročil, še učinkoviteje pa je, če se prepričajo na lastne oči.
    Prav absurdno je, ko očitajo politični korektneži predsedniku vlade, da vlada: Ja kdo pa naj vlada, kdo naj sprejema odločitve?
    Saj predsednik vlade in ministi niso lutke. So na položajih, da urepajo in vladajo. Da pa lahko vladajo, morajo biti informirani. Zato morajo vedeti vse o resorju, ki ga vodijo in za ministre ni nobene tajne.

Komentiraj