Pri odnosu do splava je Katoliška cerkev na strani znanosti

Ta teden je v javnost ušel dokument Vrhovnega sodišča ZDA, ki bi, če bi bil sprejet, spremenil odločitev Roe vs. Wade istega sodišča iz leta 1973. Na podlagi te sodbe morajo zvezne države trenutno omogočati pravico do splava.

Na to se je v torek odzval tudi predsednik Joe Biden. Med drugim je ponovno podprl uzakonjenje splava, saj njegovo izvajanje trenutno sloni na omenjeni odločitvi sodišča, ki pa bi, kot rečeno, utegnila biti kmalu odpravljena.

To seveda ne bi bilo nič novega, če Biden tokrat ne bi zaplul v religiološke vode in izjavil, da sodba Roe vs. Wade v bistvu »sporoča to, kar so v preteklosti ugotovile vse osnovne religije, namreč, da je obstoj človeškega življenja pod vprašanjem«.

Biden je očitno prepričan, da se še nobena izmed svetovnih religij ni povsem izjasnila glede svojega pogleda na nastanek človeškega življenja. To seveda precej čudi glede na vtis, da ves »moderni svet« ve, kako »nazadnjaška« je glede tega vprašanja prav veroizpoved, kateri formalno pripada sam predsednik ZDA.

Tomaž Akvinski in splav

Pri tem se je Biden skliceval celo na Tomaža Akvinskega. Akvinski, največji katoliški teolog, je bil namreč prepričan (povzemajoč Aristotela in »znanstvene ugotovitve« 13. stoletja), da človeška duša na začetku nosečnosti v otroku še ni prisotna; da jo »dobi«, oziroma da je vanj »vlita« šele 40 ali 80 dni po spočetju. Znanost tistega časa se je namreč zanašala predvsem na gibanje otroka v maternici oziroma trenutek, ko mati začuti njegovo premikanje.

Tisto, kar pa je predsednik Biden pozabil omeniti, pa je, da je bil Tomaž Akvinski – v sozvočju z dolgo katoliško tradicijo – trdno prepričan, da je splav kršitev naravnega prava, nenaraven in sam po sebi slab, ne glede na to, kdaj naj bi bila duša »vlita« v telo razvijajočega se otroka.

Biden ima težave z mnenjem lastne veroizpovedi

Skratka, predsednik Biden ima precejšnje težave z naukom lastne veroizpovedi. V svoji knjigi je leta 2007 sicer zatrdil, da osebno nasprotuje splavu, vendar meni, da nima pravice vsiljevati svojega mnenja preostali družbi. Mnenje Katoliške cerkve mu je torej več kot očitno znano.

Biden je torej povsem zgrešil zaključek, res pa je tudi, da so v zgodovini, posebej v srednjem veku, dejansko obstajala različna mnenja glede »vlitja« duše. Te eksotične teološke debate pa niso nikoli vplivale na prepričanje glede nedovoljenosti splava. Umetni oziroma hoteni splav je bil vedno razumljen kot objektivno zlo dejanje. To še toliko bolj velja, odkar je to starodavno prepričanje potrdila tudi moderna znanost.

Prepričanje o nedopustnosti splava je v Cerkvi namreč rastlo sočasno z napredkom v razumevanju procesa človeškega spočetja, predvsem z odkritjem jajčeca leta 1827 in z odkritjem njegove združitve s spermijem leta 1875. Takrat je znanost tudi pokazala, da iz te združitve nastane ranljiv in od matere povsem odvisen, a vendarle popolnoma ločen organizem.

Iz teh dejstev katoliška bioetika izpeljuje prepričanje, da ob spočetju ne nastane »potencialno človeško življenje«, ampak »človeško življenje s potencialom«. To je bistvena razlika, ker gre za priznanje, da gre že pri prvi celici za zgodnje in ranljivo, a vendarle samostojno človeško življenje.

Za to, da je nekdo bolj ali manj pro-life, ni treba biti katoličan in ni treba poznati Tomaža Akvinskega. Treba je odpreti samo učbenik biologije, ki surova znanstvena dejstva predstavlja taka, kot so

Mnenje glede splava je povsem neodvisno od vere

Na tem mestu je treba opozoriti, da ima mnenje predsednika Bidna, ki se sklicuje na mnenje veroizpovedi, še eno drugo težavo. Po eni strani je pravilno in pohvalno, da nek predsednik uporabi argument vere (če bi ga uporabil pravilno, seveda), težava pa je v tem, da to lahko pusti napačen vtis, da gre pri vprašanju splava za versko vprašanje.

Verski argumenti namreč nikakor niso na prvem mestu. Nujno seveda je, da se tudi verske skupnosti izrečejo o vprašanju splava, hkrati pa je treba paziti, da se ne daje vtisa, da gre pri tem za vprašanje verske narave.

Kot se denimo lahko vidi v zgornjih odstavkih, mnenje Katoliške cerkve glede splava ne temelji na Svetem pismu (tudi, ampak to ni glavni argument), temveč gre za povsem racionalne argumente.

To je pomembno razumeti, ker je enačenje nasprotovanja splavu in verskega prepričanja pogosta taktika zagovornikov neomejene »pravice do splava«. Od povezave med pro-life in vero, predvsem katoliško, pa je samo še korak do očitkov o »verskih fanatikih«. Prvi poskus diskvalifikacije pro-life gibanja je vedno obtožba o verskem fanatizmu, pa čeprav ta tema nima nobene posebne veze z vero.

Prav ZDA to najbolje kažejo: v zadnjih desetletjih se je odnos do splava tam precej spremenil, javno mnenje se je v mnogih državah nagnilo močno na stran zaščite človeškega življenja. To pa nima nobene posebne veze z versko pripadnostjo.

Gre za razumske argumente o obstoju in zaščiti dostojanstva človeškega življenja. Gre za sprejemanje znanstvenih dejstev, poznanih že 150 let, in ne za debato o ustavno priznanih pravicah. Eno je namreč znanost, nekaj drugega pa družbeni dogovor (denimo Ustava ali določen zakon), ki je lahko tudi krivičen.

Za to, da je nekdo bolj ali manj pro-life, ni treba biti katoličan in ni treba poznati Tomaža Akvinskega. Treba je odpreti samo učbenik biologije, po možnosti tak, ki surova znanstvena dejstva predstavlja taka, kot so, in ne prilagojena po meri prepričanj tistih, ki biologijo najraje spravijo v kot, ko jim kaj ni všeč in bi radi gradili zgolj na družbenih dogovorih.

Katoliška cerkev na strani znanosti

Spravljanje biologije v kot pa je sindrom, značilen za naš čas, in v ta pojav bi lahko prišteli še mnoga vprašanja, ki se odpirajo v zahodni družbi. A o tem kdaj drugič. Zaključimo pa lahko s paradoksalno ugotovitvijo: vse od razsvetljenstva se ponavlja mantra o nasprotju med vero in znanostjo; v resnici pa je v zadnjih desetletjih Katoliška bioetika vse bolj osamljen balvan branika znanstvenih dejstev v razburkanem morju z biologijo skreganih prepričanj.