Pretresljive izpovedi nekdanjih transspolnikov: kaj jih je zavedlo v spremembo spola in iznakaženje telesa

Vse večja prisotnost transspolnih oseb v našem vsakdanu ni več stvar zgolj progresivnega zahoda, temveč neizogibno tudi Slovenije. Nedavni primer, ko je transspolni praktikant predaval o spolni tranziciji v eni od mariborskih osnovnih šol in po lastnih besedah štiri dekleta spravil v jok, ker naj bi bila v podobni stiski, priča ravno o tem. 

A na Zahodu imajo že druge probleme. Dekleta in fantje, ki so bili predvsem v ranljivem najstništvu zavedeni v spremembo spola, se soočajo z nepopravljivimi posledicami na telesu in psihi. 

»Moja družina je bila močno vpeta v lepotno industrijo. Odraščala sem s sporočili, kakšno je najboljše telo, in ker se mi je zdelo, da moje ni tako, sem imela težave s samopodobo, zaradi česar sem močno trpela. Potem pa mi je internet sporočil, da sem se rodila v napačnem telesu ter da se, če spremenim telo z operacijami in testosteronom, v svojem telesu ne bom več počutila neprijetno. To me je zelo zapeljalo,« pravi Helena Kerschner, zdaj 24-letna nekdanja transspolnica, ki je spolno tranzicijo začela pri petnajstih letih.

Takrat je imela več težav z duševnim zdravjem, ni imela veliko prijateljev in dobila je prvi pametni telefon, preko katerega je veliko časa preživela na družbenih omrežjih. Po teh je prejemala sporočila, da so »cis« ljudje – ljudje, ki se identificirajo s svojim spolom, zlobni, privilegirani, »ne-kul«, zatiralci. Ob tem je prejemala sporočila, da če ji ni všeč lastno telo, pomeni, da je trans.

»To me je vodilo in želela sem pripadati skupnostim. Ker nisem mogla spremeniti rase ali spolne usmerjenosti, sem eksperimentirala s spolom in večkrat zamenjala spolno identiteto, od ‘demigirl’ do ‘demiboy’, nato sem prevzela fluidno spolno identiteto in na koncu identiteto trans-dečka. Vedno, ko sem spremenila svoje zaimke, sem dobila obilo podpore.«

Socialna delavka in zdravniki podprli njeno odločitev

Sčasoma je tranzicijo začela tudi na telesni, ne zgolj na družbeni ravni. Ostrigla si je lase in se odločila začeti tranzicijo v fanta. Bila je prepričana, da bo s hormonskimi terapijami in operacijami dosegla, da se ne bo več počutila neprijetno v svojem telesu. Odnos s starši je imela slab, zato ni nihče izzval tega, kar se je »naučila« na spletu.

Tudi svetovalna delavka v šoli v Cincinatiju, ki jo je obiskovala Helena, se je strinjala, da je Helena deček. Pomagala ji je celo zbirati denar za tranzicijo ter jo poslala k psihologu, ki je bil »še bolj nor«.

»Čeprav sem pred tem imela obilico težav z duševnim zdravjem in učnim uspehom, mi ni nihče priskočil na pomoč. Ko pa sem rekla, da sem trans, so bili vsi pripravljeni.« Starši prva leta za njeno tranzicijo niso vedeli, obvestila jih je šele tik pred osemnajstim letom, ko se je odločila za terapije, ki jih je takoj po prehodu v polnoletnost začela izvajati.

»Recept za testosteron sem dobila pri prvem obisku klinike. Imela sem 20-minutni pogovor s socialno delavko in 20-minutni pogovor z medicinsko sestro, ki mi je predpisala 25 miligramov testosterona na teden. Ko sem vprašala, če se da dobiti več, sem dobila 100 miligramov, kar je maksimalno, kar se predpisuje, v manj kot eni uri, brez pregleda pri zdravniku.«

»Na spremembe, ki jih je prinesel testosteron, nisem bila pripravljena«

Sprva ni imela toliko fizičnih sprememb, ampak predvsem psihološke. Čutila je močno spolno slo, občutek nenadzorovane jeze. Počutila se je disfunkcionalno, začela se je zatekati k samopoškodovanju, zaradi česar so jo hospitalizirali.

»Transformacijo s testosteronom sem si predstavljala pravljično, nihče me ni pripravil na  to, kar je sledilo, postala sem bolj mišičasta.« Po letu in pol je spoznala, da je bila celotna tranzicija napaka. Odkar ne jemlje več testosterona, živi bolje in opozarja na zablode, ki jih prinaša »afirmativna nega transspolnih posameznikov«. 

Helena je bila na hormonski terapiji leto in pol in ni prestala nobene operacije »potrditve spola«. Poudarja, da je »zelo srečna, ker je iz tega izšla relativno nepoškodovana«, česar za večino svojih vrstnikov, ki so se podali na isto pot, ne more reči.

Ena takšnih je tudi Chloe Cole, ki prav tako s svojo zgodbo detranzicije opozarja na njene nevarnosti.

Zaradi negativne predstave si nisem si želela odrasti v žensko

»Nikoli ne bom mogla dojiti. Doživljam spolno disfunkcijo, ki je značilna za ženske po petdesetem letu. Kako naj bi takrat vedela za to?« v solzah pove 18-letna Chloe na podkastu pri Jordanu Petersonu. Pri Chloe Cole so pri dvanajstih letih začeli odkrivati spolno disforijo. Pri trinajstih je začela jemati testosteron.

»V puberteto sem prišla zgodaj, že pri devetih letih. Zame je bil to zelo težek čas. Vedno sem se raje družila s fanti in takrat se nisem več mogla kosati z njimi. Z dekleti svoje starosti se nisem dobro počutila,  Bila sem razočarana, ker nisem bila podobna idealnim ženskam.  Počutila sem se, da nisem lepa, bila sem osamljena.«

Ko je pri enajstih letih dobila pametni telefon, so družbena omrežja, predvsem Instagram, poslabšala vtis o njenem telesu. Prejemala je tudi veliko negativnih feminističnih sporočil o ženskah na splošno in patriarhiji, ki naj bi jih zatirala, zato si ni želela odrasti v žensko, ker v tem ni videla ničesar pozitivnega.

Povezala se je z ženskami, ki so imele podobne težave. Poročale so tudi, da so jih po tranziciji v družinah bolje sprejeli. »To mi je bilo atraktivno, ker so mi v družini pogosto govorili, da sem ‘tak deček’. Dobila sem občutek, da mi ni treba biti deklica.«

Pri dvanajstih začetek tranzicije, pri šestnajstih operacija prsi. Zdravniki: Brez tega lahko naredi samomor

Pri dvanajstih letih si je ostrigla lase in se odločila, da je fant. Najprej je zaupala nekaterim prijateljem, kasneje je staršem napisala pismo, da bi rada bila sin in začela tranzicijo. »Starša sta bila šokirana. Nista vedela, kaj narediti, vendar sta me želela podpreti. Poiskala sta pomoč terapevta, ki je rekel, da sem fant, in dobila sem diagnozo spolne disforije. Na dvome so dobili odgovor, da je stopnja obžalovanja hormonske terapije le 1–3%, če pa ne grem čez proces, obstaja nevarnost samomora.«

Jordan Peterson ob tem opozori, da ni nobenih dokazov o tem, da bi bili tranzicionirani otroci manj samomorilni.

Starši so tranzicijo sprejeli. So se pa kmalu po začetku jemanja pojavile zdravstvene težave, ki jih prej ni imela. Si je pa okrepila samozavest, kar je posledica jemanja testosterona predvsem na začetku. Začutila je tudi spolno slo in postala zasvojena s pornografijo. Po letu in pol pa je postala anksiozna. Da bi bila videti bolj fantovsko, je prsi prekrivala s steznikom. Ker jo je nošnja steznika motila, se je pri šestnajstih letih odločila za operacijo prsi, ki so medtem zaradi jemanja testosterona tudi v veliki meri izgubile obliko. Čeprav je bila še otrok, je bila pri vseh posegih obravnavana kot odrasel.

Kmalu po operaciji je padla v depresijo in po enajstih mesecih spoznala, da je bila ta odločitev napačna. Ko so se v šoli učili o pomenu dojenja za razvoj otroka in je spoznala tudi pozitivne vidike ženstvenosti, je razumela svojo napako. Sprva se je skrivaj začela ličiti in oblačiti v stare dekliške obleke. Spoznala je, da si želi imeti otroke, in je prenehala jesti testosteron.

Zakaj so mi zdravniki to dovolili?

Zakaj so ji zdravniki to dovolili, se sprašuje tudi Britanka Sinead Watson, ki se je spremembe spola lotila pri 23-ih letih, štiri leta kasneje pa spoznava svojo napako. Tudi ona si je dala odrezati prsi, kot posledica testosterona ji ostaja globok glas in poraščenost obraza. Danes se počuti iznakažena in se sprašuje, kako da je noben strokovnjak ni ustavil. V hudi depresiji, v katero je padla po tranziciji, je skušala narediti samomor, vendar jo je k sreči pravočasno odkrila starejša sestra.

Preko interneta je našla preko 100 žensk, ki doživljajo podobna občutja kot sama. “Vem, da je veliko žensk, kot sem jaz, ki so preveč prestrašene, da bi spregovorile. Toda naš glas je treba slišati, če želimo zaščititi ranljiva dekleta in mladenke pred nepotrebnimi in nepovratnimi posegi,”  opozarja Sinead.

Klinika Sandyford, kjer je Sinead opravila tranzicijo, sicer zagotavlja, da so vsi pacienti ocenjeni s strani multidisciplinarne ekipe psihiatrov, zdravnikov za spolno zdravje, psihologov in delovnih terapevtov ter da proces zagotavlja, da se pacienti zavedajo vseh posledic.

Na Sinead se obrača mnogo deklet, ki so dale skozi tranzicijo in detranzicijo in jo sprašujejo, kdaj bodo enake, kot so bile pred tranzicijo. In Sinead jim odgovarja: “Nikoli. Spolna tranzicija ni reverzibilen postopek.” Na množico žensk, ki se podajajo na to pot, ne vedoč, kaj jih čaka, opozarja odločevalce. Število tranzicij pa iz leta v leto narašča.