Prepričanost in prepričevanje – posebej v izrednih razmerah

dr. Andraž Teršek
9

Ljudje se praviloma ne odločajo svobodno, avtonomno in na temelju najboljšega argumenta. Predvsem ne v kriznih/izrednih razmerah, kot smo jim priča v teh časih.

To velja tudi za tiste, ki se zatekajo k nerazumnim pretiravanjem: bodisi tako, da se vedejo, kot da ne bi obstajala nikakršna prežeča nevarnost in se ob tem obnašajo celo porogljivo, provokativno in nagajivo bodisi tako, da se na prežečo nevarnost odzivajo s pretiranim strahom, tudi paniko, prežanjem na početja drugih ljudi, nerazumnimi ravnanji (z masko se sami sprehajajo po gozdu, ipd.), poseganjem v njihovo zasebnost (druge ljudi fotografirajo ali snemajo), ovajanjem, povzročanjem škode ipd. In se zgodi, da človek postane človeku nadzornik, volk, ovaduh, nemara kar sovražnik …

Na plano z vso silo plane puritanstvo, okrepi se razmišljanje v smislu »mi in oni«, »naši in vaši«, »moje in tvoje«… Vse tisto, kar je značilno za družbeno antipolitiko, se pokaže in izrazi v še večji meri, kot to velja sicer. Namesto vljudne, konstruktivne in prizanesljive razprave, dobrosrčnega »pogovarjanja«, se okrepi jeza, sovražna nastrojenost, čustva se razvnemajo in jezikovno nasilje lahko hitro preraste v fizično obračunavanje. Upati gre, da se to ne bo zgodilo. In treba se je truditi, da do tega ne pride.

Nekje, ne spomnim se točno, kje in kdaj, sem že pisal o tem. Po številnih raziskavah, opazovanjih in eksperimentih so se psihologi prepričali (o tem pa je na voljo veliko literature), da je zaradi lastnosti delovanja človeških možganov mogoče ljudi hitro zapeljati, jih malo preslepiti, naplahtati, predvsem pa jih je mogoče narediti za nemisleče, pomanjkljivo obveščene, zaletave in nepremišljene osebe. Potem jih je mogoče –in lažje- dolgoročno imeti za nevedneže, nespametne ljudi, ki niso zmožni pristnega mišljenja, analitične refleksije in premišljenih ravnanj.

Na razmišljanje ljudi je mogoče vplivati hitro in enostavno, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Ljudje so skoraj nebogljeni pred psihologijo množice, v kateri se tako ali drugače, posredno ali neposredno, znajdejo – in jih zapelje in nekam popelje »čredni nagon.« Zlahka verjamejo osupljivim neumnostim in manipulacijam.

Prepogosto tudi zato, ker verjamejo, da večina drugih ljudi verjame nekomu ali nečemu. Ob začetku pandemije je prof. Žižek lepo pojasnil “nakupovalno mrzlico”: tudi ljudje, ki jih ne zadane nakupovalna panika, verjamejo, da je ta zadela večino drugih ljudi, zato se tudi sami odpravijo po enormnih nakupih in kopičijo zaloge…

Neumnost in nepremišljenost ljudi se lahko stopnjuje do točke, ko se krčevito oklepajo tudi največjih, najbolj surovih, najbolj neverjetnih in prozorno očitnih laži (ki zanje pomenijo resničnost). To točko lahko celo presežejo in povsem izgubijo zmožnost, da bi sploh lahko zaznavali probleme, laži, manipulacije in pretiravanja, ali pa vsaj nepopolne informacije in popačene kontekste, kot take (prim. Cialdini Robert B.: Vplivanje, UMco, 2015).

Za vsak premik pri svojih navadah, ki bi jih radi spremenili, se moramo ljudje krčevito, odločno in vztrajno boriti. Še težja se zdi naloga s prepričanji, z njihovo granitno neprebojnostjo.

Stara navada železna srajca

Že z vzpostavljenimi navadami se ljudje zelo težko spoprimemo (prim. Duhigg Charles: Moč navade, UMco, 2015). Če nam jih že uspe vsaj deloma zamenjati z drugimi, novimi navadami, pa nam jih skoraj ne uspe za vselej spremeniti ali celo povsem pregnati iz našega bitja. Za vsak premik pri svojih navadah, ki bi jih radi spremenili, se moramo ljudje krčevito, odločno in vztrajno boriti. Še težja se zdi naloga s prepričanji, z njihovo granitno neprebojnostjo. Dlje kot obstajajo, bolj kot so zakoreninjena, bolj so nedotakljiva.

Zato za nadomeščanje navad in spreminjanje prepričanj ne zadošča, če se človeku predstavijo nova dejstva, ta utemeljijo s prepričljivimi dokazi, razkrijejo polresnice, laži ipd. Prav nasprotno, prepogosto se potem človek še bolj oprime svojih prepričanj. Počuti se namreč ogroženega, doživlja stres, zato v obrambni drži išče beg in kritje tam, kjer – zmotno in v nasprotju s pristnimi lastnimi interesi – misli, da ju lahko najde hitro in enostavno: v zmoti, v napačnem prepričanju, celo v laži, v tem smislu pa v samoprevari.

Človeku tisto, kar mu je po občutenju znano in domače, blizu in razumljivo, kjer se počuti varno udomačenega, vzbuja ugodje, nemara radost, hrani t.im. »hormon sreče« – viša raven dopamina. Pa četudi vse to temelji na nevednosti, nepremišljenosti in celo lažeh (prim. Le Bon Gustave: Psihologija množic, UMco, 2016).

Zanimivo je, da glede tega ni večje razlike med manj in bolj poučenimi ljudmi (izogibam se izraza »izobraženimi«, ker vednost, formalna izobrazba in izobraženost niso sopomenke). Slednji se prav zaradi izogibanja nelagodju, morebitnemu občutku sramu, stresu ob povečanem miselnem naporu in težavnosti priznavanja napak močno oklepajo svojih zmot.

Neomajnost zmot

Kot predstavnik pravniškega in učiteljskega poklica lahko povem, da je enako težko in skoraj do konca in v celoti nemogoče prepričati uradnice/uradnike in sodnice/sodnike, da se zelo motijo, kadar se zelo motijo (prim. Graeber David: Utopija pravil, Beletrina, 2017). Ali pa, da popolnoma napačno razlagajo pravo in da ga povsem narobe uporabljajo pri odločanju. Bolj se motijo pri tem, večje napake storijo, bolj nemogoče jih je prepričati in bolj neomajna je njihova zmožnost, da bi jih priznali. Človek si postavi vprašanje, kje velika zmota in zgrešena prepričanja enostavno pomenijo pomanjkanje pameti in intelekta (prim. Bauman Zygmund: Postmoderna etika, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016)? Iskanje odgovora na to vprašanje se zdi kot brezkončno potovanje.

A vseeno se je treba še naprej za to truditi; prepričevati in se truditi priti do odličnih razlogov za prepričanje. Pri politikih, uradnikih, pri pravnikih in pri ljudeh na splošno. Ob tem pa vztrajati pri poudarku: če in ko je nekaj treba spremeniti, se morajo za spremembe truditi tisti, ki se tega zavedajo, na način, ki jim je na voljo. Butanje z glavo v zid ob prepričevanju prepričanih in zadovoljitev z olajšanjem, da so enako prepričani že prepričano v enako, je nesmiselno, neproduktivno početje, ko in če gre samo še za to. Nekakšna skrajnost nesvobode.

Daniel Gilbert v knjigi Spotikanja o sreči (Lisac & Lisac, 2013), zlahka berljivi, ob siceršnji strokovni prepričljivosti in inteligentnemu jeziku, odlično opiše in pojasni miselni proces ljudi: prepričevanih, prepričanih, glede prepričanj in zaradi prepričanj.

V čas, ki sledi pandemiji in izrednemu stanju, bodo ljudje vstopili s svojimi prepričanji. Ta prepričanja bodo zelo pomembna.

9 KOMENTARJI

  1. A gre dr. Andraž Teršek po stopinjah dr. Mira Cerarja, za katerega so nas učili, da je bil tudi ustavni pravnik in ekstremni pravni strokovnjak, zraven pa še priznan etik in moralik?

    In še brez slavnega prof. Žižka ni šlo.

    Vem, da to ne bo všeč uredniku, zato se prepuščam njegovi tankovstni presoji, ali ta komentar sme ugledati luč sveta ali ne.

    Sam sem si ustvaril trdno menje, ko sem ga poslušal v subverzivni oddaji Politično s Tanjo Gobec.

    • V oddaji Politično sem ga slišala, vendar ne točno razumela. Govoril je tako gostobesedno, da bistvo ni bilo poudarjeno – vsaj za tiste, ki smo vajeni povedati z enostavno besedo,, kaj je prav in kaj ne, je bilo malo “zavito v papir”.

  2. Gospod Teršek je rahlo zašel. Sicer je spoštljivi borec za pravičnost, za človekove pravice za katere se srčno bori, ne razume pa izrednih razmer, v katere je virus pahnil človeštvo. Ne razume izrednih razmer, ki so nastopile v Sloveniji.
    Preprosto dejstvo je, da se virus širi tako, da prehaja pred vsem iz človeka na človeka. Brez dotika in stika ni prenosa in če ni prenosa, se okužba na širi.
    Najučinkovitejši ukrep je torej omejebvanje gibanja ljudi.
    Pri tem pa trčimo na človekove pravice. Ena izmed prvinskih človekovih pravic je svoboda gibanja. In prav to svobodo je potrebno do skrajnosti omejevati. Bolj, ko jo omejujemo, bolj preprečujemo širjene okužbe.
    Preprečevanje širjenje okužbe pa ni samo sebi namen, je mnogo več. Je varovanje drugih ljudi pred okužbo in kot vidimo pred hudim trplenjem in pred smrtjo. Razen tega s širjenjem okužbe povzročamo hude težave tudi vsemu podpornemu osebju, ki skrbi za okužene in jih zdravi.
    Imamo veliko tehtnico. Na eni strani so človekove pravice in zlasti svoboda gibanja, na drugi strani pa vse težave, ki jih okužba prinaša.
    Kaj je pomembnejše?
    To je osnovna dilema!
    Če samo pomislimo na to, da je omejitev gibanja začasen ukrep, ki praktično ne pušča za seboj kvarnih posledic, na drugi strani pa imamo smrtne primere in vemo, da mrtvih ne bo nihče več obudil, potem je jasno, kam je potrebno nagniti tehtnico.
    Vsako modrovanje o svobodo gibanja in o omejevanju te svobode je brezpredmetno, če pomislimo na žrtve, ki jih utegne povzročiti svoboda gibanja.
    Tukaj terorije odpovedo, saj nobena terorija ne more obuditi mrtvih.
    Popolnoma neupravičeno pa je nasedati borcem za človekove pravice, ki nasprotujejo drakonskim ukrepom vlade pred vsem zato, da vlado ovirajo in ne prevzemajo nikakršne odgovornosti za smrtne žrtve.
    Če bi recimo povprašali eno bolj izpostavljenih, gospo Natašo Pirc Musarjevo, ali bi dovolila, da ji nevestni okuženec, zavezan za hišno osamitev okuži moža, otroka, ali starše, zato, ker se ne drži osame in ga v imenu človekovih prvic nihče ne kontrolira, ko nedgovorno zapušča stanovanje in gre kupiti časopis in recimo steklenico piva?
    Ali bi zvesta zagovornica pristala na to, da bi okužili njene bližnje v imenu svobode, ki jo zagovarja in s tem povzročil celo smtr nenjh najdaržjih?
    Ali je prav, da sosedu crkne krava?

  3. Tudi za vojno proti globalni pandemiji s korona-virusom je značilno, da je njena prva žrtev, kot pri vsaki vojni in revoluciji, – Resnica.
    In tako kot v vsaki vojni, revoluciji, naravni katastrofi … se lahko na svoje oči vsak dan znova prepričamo, kako lahko ekstremne stiske posameznikov in skupnosti domala čudežno “potegnejo” iz človeka najboljše, kar je v njem, a kdaj tudi najslabše, najbolj zavrženo in najmanj humano.
    Vsak dan znova se lahko iskreno ganjeni in hvaležni priklanjamo in zahvaljujemo brezštevilnim resničnim anonimnim junakom našega časa, ki žrtvujejo svojo osebno varnost in zdravje ter varnost in zdravje svojih najbližjih, ko se požrtvovalno izpostavljajo na svojih standardnih delovnih mestih in na nepričakovanih krajih nevarnostim okužbe zato, da bi profesionalno in človeško nesebično ter humano reševali, ščitili in varovali zdravje, človeška življenja, javno zdravje in javno varnost ter varno počutje vseh državljanov v RS.
    Namesto, da medijski “mrhovinarji” vztrajno dlakocepsko in zlonamerno iščejo “kamen v puščavi, da bi se lahko spotaknili obenj”, kot bi dejal nesmrtni Ivan Cankar, bi vsaj del svojih poročevalskih, ovaduških in hujskaških politikantsko populističnih medijskih zadolžitev in nalog lahko posvetili tudi aktualnim pozitivnim predstavitvam in počastitvam nekaterih od teh resničnih junakov našega časa iz bolnišnic, enot nujnih zdravstvenih pomoči, reševalnih služb, domov za ostarele, enot civilne zaščite, policije, slovenske vojske, iz humanitarnih organizacij Rdečega križa in Karitasa itd., itn.
    Zakaj tega ključni sooblikovalci javnega mnenja ter splošnega počutja v državi večinoma ne počenjajo, vedo v prvi vrsti lastniki, menedžerji in upravljalci teh medijev ter odgovorni uredniki s svojimi bolj ali manj suženjsko podrejenimi izvrševalci političnega prepričanja in ideoloških ter političnih prioritet lastnikov, vladajočih oz. resničnih odločevalcev.
    Prav medijski kritiki, privoščljivi posredniki in zlonamerni ojačevalci domnevno prevladujočega pretirano črnogledega in katastrofičnega diskurza aktualne vlade RS bi lahko sami bistveno popravili in izboljšali ter nemara celo razpoloženjsko uravnotežili in radoživostno sprostili medijsko podobo aktualne resničnosti, če bi nam s pozitivnimi namerami profesionalno objektivno in dobrodušno predstavili čim več zgodb in čim več resničnih junakov našega časa tudi z nesporno pozitivne oz. spodbudnejše strani aktualne krizne resničnosti.

  4. Zopet odlično, g. Teršek. Izpostavil je dve stvari, to kako so nekateri 24 ur na dan obsedeni s koronavirusom in jih je strah na vsakem koraku, po drugi strani pa so ljudje, egoti, ki jim je malo mar za druge in si privoščijo vse. O tem je pisal g.pravnik.

    Nikakor mi ni jasno, zakaj ga nekdo od komentatorjev primerja s Cerarjem. Teršek je pokazal, da je moder, ko se ni odlocil kandidirati za ustavnega sodnika, saj je ugotovil, da dokler se celoten sistem ne spremeni v Sloveniji, nima smisla siliti z glavo skozi zid.

    Ne vem kje vidite izredne razmere v Sloveniji.
    Res je da smo se s pravočasnimi ukrepi mogoče rešili večjih tragedij in več žrtev. Danes je mrtvih 56 ljudi, več kot tri četrtine iz domov za stare.
    Moram priznati da sem razočarana nad to vlado, ker nekateri ukrepi so nepremišljeni. In tu se vidi da je vedno vmes pitiks, brez katere Janša ne more kot vodja.
    In o tem govori Teršek.

    Koliko ljudi drugače umre v Sloveniji vsak dan? Koliko ljudem se bo sedaj poslabšalo stanje ker je vse posvečeno koronavirusu? Nisem nasprotna vladnim ukrepom, vendar malo človeškosti bi pa moralo biti. Mislim da so pri domovih za stare kiksnili in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.

    Tudi kar se tiče šolanja doma, verjemite ne morejo vsi starši pomagati svojim otrokom, saj je pretežko. Jaz sem skoz na telefonu s svojo sestro ki ne more pomagati svojemu sinu, ki je v 6.razredu. Kaj šele z otroki ki imajo odločbe o dodatni pomoči. Je kdo pomislil na vse otroke ki jim starši nikoli ne kuhajo, jih zanemarjajo, ki so imeli varnost le v vrtcu in soli tiste pol dneva? Se je kdo vprašal kako je v družinah kjer je že v normalnih razmerah vse narobe? O tem piše Teršek.

    In tudi mediji so napihnili kako so se ljudje sprehajali na obali itd. V tem lepem vremenu biti v hiši, pa saj to je hujše kot zapor. Vitamin D pripomore k imunske u sistemu. Namesto da bi ljudem govorili naj gredo v naravo, na sprehod, se ramigajo na svežem zraku, zraven pa naj bodo odgovorni in se držijo razdalje.

    Ljudje bodo še bolj zboleli, saj se premalo gibajo, premalo do na svežem zraku. Že v normalnih razmerah se premalo gibajo, otroci so premalo zunaj. Z gibanjem, pozitivnim razmišljanjem, zdravo raznovrstno prehrano se lahko veliko virisom izognemo in če bomo imeli bolj zdravo populacijo od otrok do starejših, se ne bomo rabili bati koronavirusa.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime