Prepovedani dvom v “naš prav” smrdi po totalitarizmu

Avatar
6

Priznam, da mi gre zadnje čase precej slabo. Mogoče sem mislil, da se bo po koncu epidemije vse izboljšalo, da bodo izginili vsi moji problemi, da bom živel samo še v rožicah. Pa se mi zdi, da se to ni zgodilo. Med epidemijo sem se naučil, kaj pomeni enochlophobia, zdaj pa mi gre tako zelo slabo, da si razne fobije izmišljam že kar sam. Izmislili sem si apisteophobio. Vam jo bom nekoliko pojasnil. Ampak pojdimo od bolj daleč, ker bolj daleč verjetno manj boli.

»Ti nedemokratični Kitajci«

Do leta 1997 je bil Hong Kong pod suvereno upravo angleške krone. Ko je bil vrnjen Kitajski, je bilo dogovorjeno, da bo vsaj še 50 let za to ozemlje veljala doktrina ene države in dveh sistemov. Že nekateri indici v preteklosti so kazali, da se Kitajska ne namerava odpovedati polni suverenosti pri uveljavljanju svojega režima na tem ozemlju.

Je pa v začetku julija v veljavo stopil nov varnostni zakon, ki med drugim iz knjižnic umika določena dela, katerih avtorji ali vsebina so označeni za subverzivne za javno moralo. Po poročilih je v prvih dneh vsaj devet naslovov šlo v »uradni pregled«.

Zgodba je praktično arhetipska in vzporednice bi lahko peljali vse do Sokrata, ki se je v Atenah pred dvema tisočletjema in pol zaradi »kvarjenja mladine« srečal s pikastim mišjakom – conium maculatum.

Imamo neko javno moralo, morda javni interes, prevladujočo ideologijo, fundamentalistično religijo, … in nimamo ravno preveč prostora za digresije od tega. Kritika je prepovedana, dvom nezaželen. Skrajno nedemokratično. In Zahod je nad Kitajci ogorčen.

Dvomim, da je edini pravilni način za družbeno akcijo ta, da prepovemo vsak dvom v naš prav.

»Zibelka sodobne demokracije v ZDA«

Sočasno v ZDA še vedno potekajo protesti za uveljavitev enakosti vseh pred zakonom. Skrajno demokratično. #Blacklivesmatter in bognedaj, da bi kdo o tem podvomil ali stvar relativiziral, četudi (ali še posebej) s tem, da bi dejal da #Alllivesmatter.

Ne želim slikati črno-bele (no pun intended!) slike. Razumem, da je lahko tudi #Alllivesmatter razumljeno kot provokacija. Razumem, da morda kdo to uporablja namerno, da bi minimaliziral prizadevanja za večjo družbeno pravičnost v odnosu do črnske populacije. In predvsem razumem, da to določeni pripadniki te manjšine doživljajo na ta način. Še vedno pa dvomim, da je edini pravilni način za družbeno akcijo ta, da prepovemo vsak dvom v naš prav. Da je vsaka razprava o ozadjih in paradigmah, na katerih so utemeljena naša stališča, subverzivna, da je apriori nestrpna. To mi diši nevarno preveč po totalitarizmu.

Zdi se mi, da je povsem na mestu, da se pogovarjamo tako o tem, kako moramo ohraniti vladavino prava tudi v »avtonomnih conah«, kot o tem, kako so sistemsko urejene stvari in kako prihaja do dejansko sistemske (čeprav ne v zakone zapisane) diskriminacije pripadnikov manjšin. In mislim, da se lahko pogovarjamo (tudi kritično) tako o delovanju policije kot tožilstva v ZDA, ne da bi s tem posegli v njihovo avtonomijo. In ne moti me, če to počnejo tudi voditelji večernih zabavnih oddaj.

Nekoliko pa me postane strah, ko ti voditelji preko svoje platforme neposredno nagovorijo državnega tožilca v Minnesoti, da vloži konkretno določeno obtožnico zoper konkretne določene štiri policiste v konkretnem primeru Georgea Floyda. To pa kaže erozijo družbenih podsistemov, ki je lahko za demokracijo v resnici nevarna. Tu te opevane avtonomije v resnici ni več. Če lahko TV voditelj dela to, kar bi moralo delati tožilstvo, potem tožilstva ne potrebujemo, ali pa voditelj prestopa določeno mejo.

In vseeno moramo priti tudi domov v Slovenijo

Po teh dveh zgledih iz tujine se sprašujem ali bi se morali bati dvoma, ali bi se morda morali bati strahu pred dvomom … Grški »apisteo« bi lahko prevajali kot odsotnost vere, dvom. In zame je dober lakmusov papir za vsako religijo, kaj počne s tem dvomom. Ga dopušča in vidi kot orodje rasti, ali ga zatira kot strah pred izgubo ortodoksije?

Podobno je verjetno tudi z družbo. Je mogoča razprava o vsem, ali moramo določene stvari preprosto sprejeti. Povedano bolj plastično – ali sta lahko tudi Milan Zver in Romana Tomc proti rasizmu, čeprav v evropskem parlamentu ne podpreta resolucije v podporo #Blacklivesmatter? Je možna samo ena alternativa, ali se lahko v sicer večkrat črno-belem svetu pogovarjamo tudi o sivinah?

Je dovoljeno podvomiti v delovanje družbenih podsistemov s točno določenimi vlogami? Se lahko sprašujemo, če policija deluje tako, kot je zanjo zamišljeno, če tožilstvo počne to, kar je njegova naloga? Odkrito moram priznati, da včasih doživljam to, kot da že izražanje dvoma v delo posega v avtonomijo, v neodvisnost teh podsistemov. In zato me je strah te apisteophobie. Vsakdo se mora zavedati, da je podvržen kontroli, da njegova neodvisnost ne pomeni tega, da za svoje delo ne odgovarja nikomur.

Kot me je strah (v ZDA ali v Sloveniji) neposrednega vnaprejšnjega vsiljevanja konkretnih navodil podsistemom in bi se mi zdelo skrajno neprimerno, da bi minister ali predsednik vlade ali novinar ali voditelj na TV konkretnim tožilcem, preiskovalcem naročali, kako naj delujejo in kaj konkretno počno, tako se mi zdi (v Sloveniji ali ZDA) nedopustno mišljenje, da se dela policije, tožilstva, sodišč, ne sme komentirati.

In tudi če stvar zagrabimo na drugem koncu (velja tako za Kitajsko kot Slovenijo) – strah pred dvomom ne more upravičiti prepovedi zborovanj, protestov, kritične misli. Po drugi strani pa ta zborovanja kljub vsemu ne morejo nadomestiti volitev. Ne morejo uzurpirati avtonomije tega »družbenega podsistema« izbire predstavnikov v zakonodajno vejo oblasti. Če ga, potem temu rečemo revolucija (in na tem mestu ne vem, če je ta v tem trenutku v resnici enako legitimna v Hong Kongu/na Kitajskem in v Sloveniji).

Ne vem, kako nam gre – kot družbi. Mogoče smo mislili, da se bo po koncu epidemije vse izboljšalo, da bodo izginili vsi naši problemi, da bomo živeli samo še v rožicah. Pa se bojim, da nekoliko dvomim v to. Morda se moramo o čem še malce pogovoriti.

Avtor komentarja je Marko Weilguny

6 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro napisano. Avtor članka nam lepo pokaže in razloži, kaj pomeni, če ljudem prepovedo DVOMITI, še manj pa o tem GOVORITI. Oboje spada v ČLOVEKOVE PRAVICE.

    Sedaj pa se lahko vprašamo, če res nekomu koristimo, če ga naredimo nedotakljivega. To sedaj počnejo v Ameriki, ki s tem, ko hočejo zagotoviti pravice Črncem, nam belcem prepovedo, da jih tudi v primeru ropov, uboja, posilstev – NE kritiziramo, aretiramo…. če ti kršijo zakone.

    Jaz vedno zagovarjam, da morajo veljati človekove PRAVICE za vse enako in če ti kršijo stoletne ZAKONE, naj za kršitev vsi odgovarjajo. Policija ima dolžnost, da če kdo krši pravila REDA in MIRU, naj ga policija tudi legitimira, če se upira pa tudi z ostrejšimi ukrepi. To naj velja za Leve in Desne, ter za Črbe in Bele!

    V Sloveniji je problem Levica, ker je od Revolucije 1945 bila vedno PRIVILIGIRANA.
    Zato Levičarji, nasledniki Komunistov, še danes mislijo, da jim je dovoljeno več, kot navadnim ljudem, ki so bolj konservativni.

    V Sloveniji je Levica še vedno prepričana, da jim le njim pripada VLADAVINA, kajti Konservativne, čeprav sposobne, ima za manj vredne, zato jih zasmehuje in ZMERJA, po potrebi tudi z lažmi.

    Tudi v Sloveniji moramo zahtevati, da naj zakoni veljajo za vse, tako za Leve, kot Desne.
    Če je za vsak shod potrebna prijava in dovoljenje, naj to velja tudi za Levico. Če ima možnost sestavljati VLADO Levica, naj to velja tudi za Desnico.

    Kdor krši zakone naj ga Tožilci in Sodniki sodijo po enakih “merah”.
    Če nekdo lahko nekaznovano upije: “Ubi JJ”, naj to velja za sovražni govor. Če tožilci v Sloveniji tu ne prepoznajo “sovražnega govora”, potem naj to velja tudi za desne, če bi drugemu grozili in povedali kaj si mislijo o dotični osebi.

    Če pa navadnim ljudem prepovedo misliti s svojo glavo, še manj povedati v kaj dvomijo in s čim se ne strinjajo, pa pomeni, da nas hočejo spet pahniti v ENOPARTIJSKI sistem. Temu sledi padec Demokracije in rojstvo Novega režima. Tu pa so potem uničene vse ČLOVEKOVE PRAVICE.

  2. “Če lahko TV voditelj dela to, kar bi moralo delati tožilstvo, potem tožilstva ne potrebujemo, ali pa voditelj prestopa določeno mejo.”
    Pri nas gredo najbolj ideološko zadrti,zagrizeni, aktivistično samopašni in brezsramni medijski lovci na človeške glave še globlje in dlje. Vsiljujejo se kot nekakšni “neodvisni” preiskovalci (policija, NPU, KPK, Računsko sodišče in FURS obenem), stopnjujejo svoje medijske zlorabe v smeri ljubiteljskih državnih tožilcev in brez sramu razglašajo že tudi (raz)sodbe, kot bi bili sami del sodne veje oblasti.
    Najbolj so pri tem papagajskem samovoljnem, neprofesionalnem in neetičnem prevzemanju tujih pooblastil in tujih kompetenc (policije, tožilstva, sodne veje oblasti) “brez zavor” ravno lovci na človeške glave v elektronskih medijih, katerim v močno podporo in prid deluje tudi navidezna sočasnost in neposrednost oglašanja ter obenem brezmejne možnosti zvočne in slikovne (tudi montažne) manipulacije s čuti, čustvi, prepričanji in predsodki gledalcev ter poslušalcev.
    Medijsko naivni poslušalci in gledalci še vedno prepogosto naivno verjamejo v dokumentarno resničnost in verodostojnost na videz avtentičnih zvočnih in slikovnih izsekov realnosti, pri tem pa pozabljajo na ključno tendencioznost in manipulativnost zvočne ter slikovne montaže in izbire, s katero je že pred stoletjem nesmrtni Eisenstein mojstrsko zavajal množice v prid sovjetske revolucije Leninovih boljševikov, zaradi česar je postala filmska umetnost (montaže/manipulacije) najbolj priljubljena ravno med komunističnimi samodržci po vsem svetu.
    Sodobni elektronski mediji, njihovi lastniki, menedžerji, uredniki in novinarji, nikakor niso več zadovoljni z vlogo svobodnih, neodvisnih, nevtralnih, nevsiljivih, profesionalno objektivnih in kompetentnih MEDIJEV/POSREDNIKOV med različnimi svetovnimi nazori, religijami, ideologijami, politikami, civilizacijami, kulturami, etikami … v sodobnem svetu, v sodobnem globalnem in lokalnem družbenem okolju. Vloga distanciranega in objektivnega medija/posrednika sodobnim aktivistom in vojščakom “za našo stvar” v sodobnih medijih večinoma ne zadošča več. Zapoved njihovih lastniško, ideološko, politično, religiozno … opredeljenih in omejenih lastnikov, menedžerjev, urednikov in mnenjskih voditeljev je jasna in ultimativna: mediji/uredniki/novinarji … morate svoje zgodbe izumljati/ustvarjati/potvarjati, da bi z njimi utrjevali lastniške, ideološke, politične … pozicije “naših” ter da bi obenem agitacijsko in propagandistično spodjedali pozicije “nasprotne strani”, se pravi “njihovih”, se pravi naših skupnih in neštetokrat prekletih “sovražnikov”.
    Zaradi te in take miselnosti je “ogenj v strehi” ob vsakem najskromnejšem poskusu spreminjanja “statusa quo” na medijskem igrišču, kjer se zdi doslej privilegiranim svet “idealno urejen”, zato si brez vsake pravice in brez vsakršnih argumentov lastijo “naše” medije, še posebej javno/državno RTV Slovenija. Največje, najbolj ideološko-politično kontaminirane, negospodarno organizirane in nekompetentno vódene medijske utrdbe najbolj zadrtih političnih sil “statusa quo” ključni odločevalci iz politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države” ter njim podrejeni in občasno naročeni in aktivirani ulični vstajniki nikakor ne želijo izpustiti izpod neformalne družbene moči in neformalnega vpliva najbolj nazadnjaške protiustavne, protidemokratične in protievropske družbene opozicije.

  3. Avtor je povsem korektno opisal vlogo dvoma, gibalo razvoja je namreč dvom v vse resnice.
    V poltičnem smislu to pomeni dvomiti v vse ideološke resnice.
    Glej ga zlomka, spotovana Kraševka ne more iz svoje kože in prikrito pove, da je treba veliko bolj dvomiti v leve vrednoste (zlasti levice) in veliko manj v desne.
    Draga Kraševka to pa žal ni dvom o katerem govori avtor.

    • Peter, pozna se vam, da hočete obdržati “Leve resnice”, ki so jih zapisali v zgodovino Revolucionarji, leta 1945.

      Desnica ni imela možnosti pisanja zgodovine. To sedaj počenja počasi in samo na podlagi zgodovinskih VIROV.
      V tem se razlikuje od Levice, ki še dandanašnji trosi laži, katere pomaga s ponavljanjem naša TRV, spremeniti v resnico, kot pravi pregovor: “Stokrat ponovljena laž, počasi postane resnica”.

      Spoštovani Peter, kaj vi tukaj zagovarjate le ponavljane laži?
      Sicer pa niste našteli, katere resnice predstavlja Levica na KOLESIH po glavnem mestu Slovenije. Tam se sliši, kolikor jez vidim na TV, predvsem LAŽI. Vsak pameten dvomi v to!

  4. Kraševka zakaj je treba spreobračati in etiketirati ? Niste in ne razumete kaj je dvom o katerem je govoril avtor. Že De Melo je napisal, da je prava vera stalno iskanje in stalen dvom in to nima nič z levico in desnico. Osebno nasrotno od vaše etikete res slepo ne verjamem niti levi niti desni opciji. Najlažje pa se je brez argunmentov izmazati tako, da tistemu, ki se ne strinja s teboj daš etiketo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime