Po tem, ko je že septembra na seji Državnega zbora stranka Levica skušala popoldansko delo zdravnikov kar prepovedati, so se na zdravnike, ki poleg dela v državnih bolnišnicah opravljajo tudi delo v zasebnih, spravil še tednik Mladina, znan sicer po lastniških povezavah z dobavitelji zdravstvene opreme tem istim javnim bolnišnicam.
Zdravnike, ki delujejo tudi v zasebnih klinikah, so označili za eno največjih anomalij slovenskega zdravstva, ki povzroča odtekanje denarja in kadra za ustvarjanje dobičkov zasebnih klinik. Na zapisano se je ogorčeno odzvala Zdravniška zbornica Slovenije ter več slovenskih zdravnikov.
»Dvoživke«, kot jih imenujejo pri Mladini, tako niso vzrok za čakalne vrste, ampak posledica le teh. Vzroki pa se skrivajo povsem drugje. A tja, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, pogumni borci za zdravstvo nekako nočejo drezati.
Zdravniška zbornica je v svojem odzivu jasna: »Izpostavljanje težav, s katerim se soočajo bolniki in zdravstveni delavci je dobrodošlo, če ima za cilj iskanje rešitev za izboljšanje sistema. Vendar mora temeljiti na pravih in resničnih izhodiščih.« Namesto tega pa izpostavljanje zakonito plačanega dela zdravnikov odvrača pozornost od resničnih izzivov – spremembe rigidnega sistema v katerem so namesto bolnika v središču drugi interesi. Slednji je namreč glavni krivec za čakalne dobe.
V Mladini konkretno izpostavijo primera dveh zdravnikov: Matjaža Voršiča, ki ga je javnost spoznala ko je iz Namibije, kjer je delal brez soglasja delodajalca – UKC Maribor, prinesel afriško različico covida 19 in manj znanje ginekologinje Branke Žegura Andrić. V obeh primerih se nanašajo na izkušnjo po ene posamezne pacientke obeh zdravnikov, brez konkretnih podatkov o tem, koliko časa posamezni zdravnik dela za določenega delodajalca in koliko je za to plačan. Pri tem se ne ukvarjajo z donosi vseh dobaviteljskih podjetij, ki so v zasebni lasti, in javnemu zdravstvu karkoli prodajajo.
Glavni problemi čakalnih vrst v zdravstvu je neučinkovitost
Netransparentnost in nezanesljivost podatkov in posledično neučinkovito upravljanje zdravstvenega sistema so med glavnimi preprekami pri skrajševanju čakalnih dob, zaradi česar javni zavodi ne bodo uspeli porabiti vseh 70 milijonov evrov, ki jih za skrajševanje čakalnih vrst predvideva ZZZS in zasebne zavarovalnice.
Do neučinkovite obravnave pacientov in posledičnih čakalnih dob prihaja tudi zaradi sistema, ki v ospredje ne postavlja bolnika in njegovih potreb, ampak centralno plansko načrtovanje slovenskega zdravstva. Prav to pa bistveno bolj kot bolnikom ustreza parazitom, pijavkam, mrhovinarjem in podobnim članom »favne« slovenskega zdravstva, kot se je slikovito izrazil Matej Beltram na septembrski parlamentarni seji na to temo. Kot je tedaj še povedal Beltram, prav nič ne pomaga zmerjanje zdravnikov z žaljivimi izrazi saj le onemogoča dostojen dialog. Po drugi strani pa pogreša njihov “pogum, da s pravim imenom poimenujete tisto, kar se dogaja v slovenskem državnem zdravstvu in ustreza definiciji organiziranega kriminala oz. mafije.”
Zasebne ambulante, ki ponujajo samoplačniške storitve za bolnike, ki v javnem zdravstvu ne pridejo na vrsto, so namreč posledica in ne vzrok čakalnih vrst v zdravstvu. Prav rigidnost javnega sistema, ki onemogoča nagrajevanje učinkovitih zdravnikov, le te vzpodbuja, da si dodatno delo poiščejo izven javnega zdravstvenega sistema. »Šele, ko se bosta strokovnost in aktivnost merljiva in nagrajevana, se bo lahko produktivnost povečevala,« zapišejo v zdravniški zbornici.
Privatizacija slovenskega zdravstva v praksi
Slovenski zdravstveni sistem pa se namesto, da bi bil odprt javen sistem, ostaja državni sistem, kjer so oskrbljeni le najnujnejši primeri, vsi ostali pa med čakanjem iščejo druge možnosti, ki jih tudi plačujejo. Kot ugotavlja tudi Zdravniška zbornica, slovenski bolnik zdaj vsak mesec plačuje 13,5 % svoje bruto plače za obvezno zdravstveno zavarovanje, približno 35 € dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in še dodatnih približno 50 € za neposredno plačevanje storitev ali dodatna komercialna zavarovanja. Ta sistem je od bolnika vse bolj oddaljen, slabše razumljiv in predvsem dražji.
»Omejevanje [dela pri zasebnikih] bo pomenilo manj plačanih, a hkrati tudi manj opravljenih storitev. Manj nikoli ne pomeni več,« še opozarjajo na Zdravniški zbornici, kjer pripravljajo konferenco, na kateri bodo predstavili, kako javno zdravstvo razume Zahodna Evropa in katere prakse si lahko od njih sposodimo.
V Sloveniji bistveno manj zdravnikov kot drugod
Kot še dodajajo v Zdravniški zbornici, je v slovensko zdravstvo tudi zaradi drugih specifik težko primerjati s tujino. V Sloveniji imamo denimo 3,2 zdravnika na 1000 prebivalcev, v Avstriji 5,2, v Nemčiji pa 4,3. Tudi zaradi tega pomanjkanja je potrebno dodatno delo mnogih zdravnikov, ki omogočajo, da sistem kolikor toliko deluje.
Prav zato so toliko bolj besni tudi zdravniki, ki so za dodatno izrazito strokovno delo povsem zakonito plačani.
Odličen tekst. Prebrati bi ga moral in o njem dobro razmisliti vsak državljan, vsak volilec. Vsi smo slej kot prej uporabniki sistema in od nas je odvisno, ali bodo prepotrebne spremembe prave ali pa nas bo politika enkrat več peljala žejne čez vodo. https://t.co/3MumqZu0Rc
— Samo Vesel (@SVesel) October 31, 2021
Kakšne bedarije. V svojem prostem času lahko dela vsak kar hoče. Če je zdravnik pripravljen delati dodatno, s tem čakalne vrste krajša in ne podaljšuje. Sicer je pa čakalne vrste nastajajo zaradi premajhnih kapacitet. https://t.co/h2Nd60ULaI
— Dušan Vlahović (@vlah58) October 31, 2021
Sklepanje je napačno. Preberite še enkrat zadnji stavek prejšnjega zapisa. Zdravje pacienta je predvsem interes pacienta samega. Ampak ja, v neki družbi, kjer bi bila sitost zdravnika interes peka in streha zdravnika interes gradbinca – ja, tam bi tudi zdravnik delal zastonj. ?
— Rok Ravnikar (@RRavnikar) November 1, 2021
Zasebne klinike in ponudbe komercialnih zavarovanj nastajajo zaradi rigidnega sistema zdravstva, ki povzroča čakalne dobe. Odprtje, ki bi omogočilo, da zdravnik dobi plačano storitev pri poljubnem izvajalcu, bi marsikaj rešilo, a hkrati pomenilo odpravo monopola javne zdravstvene zavarovalnice in vzpostavitev konkurence med ponudniki zdravstvenih storitev. To pa bi pomenilo pritisk na dobavitelje, ki prodajajo preplačano opremo in druge »pijavke«, ki se napajajo iz zdravstvenega sistema, ki zagotavlja kontinuiran in trajen, vedno večji vir denarja.
Seveda so problemi tudi pri nekaterih zdravnikih, ki, kot denimo nedavno odkriti primer iz UKC, kjer so se zdravniki »štempljali« v UKC in nato delali drugje. A ti niso večina in se jih preganja, v kolikor se jih odkrije. Hkrati pa zdravniki, ki delujejo tudi kot zasebniki vsaj delno skrajšujejo čakalne dobe. Njihovi popoldanski pacienti ne umirajo več v vrstah, čakajoči na zdravstveni pregled.
Seveda je tak sistem skrajno problematičen in nesprejemljiv. A rešitev ni to, kar ponujata Levica in Mladina, ki je, mimogrede, lastniško povezana z bistveno večjimi problemi slovenskega zdravstva. Rešitev ponuja zdravnik Matej Beltram:
Slovenija za to po njegovem mnenju potrebuje odprt zdravstveni sistem, ki bo zdravnike k nam privabljal, ne pa jih odganjal. To pa lahko zagotovi zdravstveni sistem “preko katerega so pokriti stroški zdravljenja pri zdravniku s strokovno licenco, ki si ga bolnik sam izbere – ne glede na pravno obliko opravljanja zdravnikovega dela – zaposlen v državni ustanovi, zasebni ustanovi ali kot samostojen zdravnik. Javno (in ne državno) zdravstvo je tudi dokazano najbolj učinkovita preventiva proti vsem prej naštetim anomalijam, aferam,…: korupcija, slaba organiziranost, vprašljiva kvaliteta, nedostopnost – vse te so zreducirane na minimum v sistemu, kjer obstaja možnost izbire in s tem konkurenca med izvajalci. (…).”
Poglejmo na binom DRŽAVNO / JAVNO na primeru Slovenskih Železnic:
Dokler so bile državne in so po tirih lahko vozili le vlaki SŽ, so bile transportne kapacitete 100% zasičene.
Sedaj so pa tiri javni in lahko po njih vozi vsak, tudi tuje prevozne družbe. Sedaj se tudi bližajo 100% zasičenosti, le da je vlakovnih kompozicij vsaj 3x toliko, kot včasih.
Morala zgodbe: Da se, če se če. Samo kaj človeku dat, če se mu ne da,da se mu bo dal?
Privatno zdravstvo pomeni racionalno nabavljanje medicinske opreme. Zasebnik bo prekleto dobro poskrbel, da dobi najboljše za najnižjo ceno, ker gre za njegov denar.
V javnih ustanovah, pa plačujemo žilne opornice 2x dražje kot na Švedskem.
Mladina noče racionalnega nabavljanja medicinske opreme, ker so njeni lastniki dobavitelji medicinske opreme. Gre za zdravstvene profiterje, ki služijo na račun vseh nas.
Mladina ščiti javno zdravstvo, ker jo skrbi za zasebne žepe dobaviteljev medicinske opreme.
In Levica bo zmagala na naslednjih volitvah, meni pa ne gre v glavo, kako da si splo upajo kaj tako neumnega predlagati in sploh na glas govoriti. Ne samo, da vzamejo napačne predpostavke in jih priredijo tako, da jim ustreza v miselni shemi, ki nima zveze z realnostjo, še laži širijo. Za resnico levičarjem ni mar, itak zanje ne obstaja. Na splošno pa so proti vsemu zasebnemu kapitalu, a ne? To, da je nekdo delaven in podjeten, je zanje NAROBE. Kako zaslepljeni in indoktrinirani so današnji mladi, da volijo Levico???
Irena, odlično! Podpišem.
Smisel prepovedi dela zdravnikov , ki so zaposleni v javnem oz. državnem sektorju ni zmanjšati ponudbo zdravstvenih storitev temveč jo povečati.
Sočasno s prepovedjo dvoživk, ki so ( pa nakladali kolikor hočete) pomemben , če že ne ključen dejavnik čakalnih vrst v sistemu ”javnega zdravstva” kot ga imamo, bi država morala sprejeti stimulativne ukrepe za odpiranje zasebno zdravstvenih ustanov, za investiranje v najsodobnejšo medicinsko opremo in za popolno izenačitev položaja privatnega in javnega zdravstva na trgu storitev.
Žalostno je le to, da problem dvoživk sicer iz svojega dogmatično socialističnega zornega kota bolj izpostavlja levica, kot desnica, ki bi morala vedeti da je javno zdravstvo osnova za slabo organizacijo dela, preplačane storitve, nerazumno rast stroškov, korupcijo in klientelizem.
Peter – podpišem.
Spomnim se – menda v Tarči – kako je takratni minister za zadravstvo dr. Fakin, opisal naše težave.
Prebivalstvo Slovenije se ni drastično povečalo. Zdravnikov je več (ocena iz 4.000 na 6.000), prav tako podpornega osebja. Kljub dodatnim milijonom za skrajšanje čakalnih vrst – se le-te podaljšujejo??? Dr. Fakin se je ocenil, da je glavni problem v dobaviteljskih navezah in neučinkovito organiziranje dela. In pa izrazito slab nadzor nad zaposlenimi.
No, in je čez nekaj dni dr. Fakin – odstopil. Moje mnenje je, da so mu dobaviteljski in še kakšni lobiji pri tej odločitvi pomagali.
Problem “dvoživk” je v tem, da vse bolnišnične kapacitete v operacijskih enotah – niso izkoriščene. Seveda, zakaj bi garali zdravniki v UKC (kjer so plačani in to ne slabo, imajo varnost, plačane vse prispevke, vse nadure, bolniško, odsotnost tudi lahko potrdi kdo drug /primer iz UKC LJ, kjer je to počel kar varnostnik/, malico, prevoz itd), če lahko zaslužijo privat. Res pa je, da bi se marsikateri poseg lahko opravil v naših bolnišnicah in ne zasebno.
To moti marsikoga, ki čaka in čaka in pogosto marsikdo tudi – ne dočaka! Vrste preskakujejo tisti, ki nekoga “poznajo” in vsaj 30 % naših državljanov nikoli ne čaka! Mi, ki nimamo te sreče, pa čakamo…
Seveda ne velja ta način za vse zaposlene. Vendar ta način dela je že deloval, deluje in če ne naredimo reda na tem področju, bo deloval še naprej. Skratka, denarja je dovolj za vse v zdravstvu, vendar premalo, če se ga po oceni na leto s korupcijo “izgubi” 3 milijarde. Ja, prav ste prebrali. 3 milijarde.
Potrebujemo zdravstvo, kjer bodo vsi, ki plačujejo ustrezne prispevke, tudi obravnavani enako!
»Šele, ko se bosta strokovnost in aktivnost merljiva in nagrajevana, se bo lahko produktivnost povečevala,« zapišejo v zdravniški zbornici.
—–
In kdo brani zdravnikom, da to uveljavijo? Saj imajo v rokah škarje in platno. Če tega ne naredijo, je to zato, ker tega NOČEJO narediti. Nas pa farbajo, da je nekje izven zdravstvenega sistema neka zlobna sila, ki jim veže roke.
Ne, spoštovani dohtarji: Nihče vas ne ovira pri tem. Tega ne naredite, ker nočete, da bi se vedelo, koliko kdo v zdravstvu dela.
Nikoli ne bom razumel, zakaj se ne prepiše avstrijski, švicarski ali nemški sitem zdravstva, kjer vse teče gladko in v zadovoljstvo bolnikov.
Le pri nas moramo vedno in povsod ubirati lastno pot v maloro.
Roko na srce, delati dopoldne v sluzbi (drzavni), popoldne pa fusati privat je relikt iz socializma. Zidarji, mehaniki, instalaterji itd. To se je takrat toleriralo, ker drugace ni slo.
Danes je anahronisticno, da se zdravnik v drzavni sluzbi « spara » za popoldne.
Tako kot imajo mehaniki, frizerji in instalaterji sedaj svoje firme oz obrt, naj imajo zdravniki svoje ordinacije ali naj delajo v privatnih ordinacijah. Placuje naj kupec, ki pa je v tem primeru javna zavarovalnica, ne pacient.
Tako deluje normalen svet, SLO pa ne. A ni prevec butasto, glede na to, da pisemo 2021?
jaz zagovarjam beloruski sistem “Kdor koristi javno, brezplačno izobraževanje, se mora potem dve oziroma pet let (za medicinsko fakulteto) zaposliti v javni službi.”
To je betonski komunizem!
Javno izobrazevanje ni zastonj, ampak ga placujejo vsi drzavljani. Drzava ne placuje nicesar, drzava samo prerazporeja.
Po vasi logiki bi tudi vsak pomozni delavec moral oddelati cas svoje osnovne sole v drzavni sluzbi. To je fevdalizem.
Hkrati pa zdravniki, ki delujejo tudi kot zasebniki vsaj delno skrajšujejo čakalne dobe. Njihovi popoldanski pacienti ne umirajo več v vrstah, čakajoči na zdravstveni pregled.
———-
Ta članek je popolna apologija stanja, kakršnega imamo. Dolge čakalne dobe so posledica tudi tega, da paciente prisilijo, da iščejo krajše poti, to pa so zasebne ordinacije, kjer pogosto ordinirajo zdravniki iz javnih zavodov. Ti v javnem zavodu poskrbijo za dolge čakalne dobe, sestra, ki določi nemogočo čakalno dobo pa pacientu da številko zasebne ordinacije “za vogalom”, kjer bo takoj prišel na vrsto. Na ta način zdravniki sami sebe oskrbujejo s pacienti, to je iz javnega jih usmerjao v zasebni zavod. Za povrh jim omogočajo privilegirano obravnavo na račun javnega sektorja.
Primer: Pacient gre v zasebno ambulanto, ki ima komaj kaj več kot osnovno opremo, potrebuje pa nujno operacijo. Pregleda ga specialist iz javnega sektorja in mu omogoči operacijo v javni bolnici, kjer ima vso potrebno opremo in osebje, ki jo tudi sam izvede . Morda bolnici plača najemnino za čas operacije, ali pa tudi ne. To vedo tisti, ki tovrstne operacije izvajajo. V Sloveniiji pa ga ni novinarja, inšpekcije ali uradne institucije, ki bi si drznila posegati v to sivo polje naše medicine.
Verjetno bi bilo res bolje, če bi se posamezni zdravnik odločil za delo bodisi v javni bodisi v zasebni ustanovi. Kdor ima eno nogo v enem čolnu, drugo pa v drugem, je v zelo negotovem položaju. Žal to velja tudi za paciente, ki so prisiljeni slediti kapitanom v belem.
Rešitev iz zagate bi bila, da se ukine samoplačništvo, razen na izrecno željo, prav tako privilegirana obravnava samoplačnikov, ZZZS pa bi moral plačati zdravljenje vsem zavarovancem, ne glede na to, kje se zdravijo, v zasebni ali javni ustanovi.
Ne poskrbijo zdravniki za dolge čakalne dobe, ampak zavarovalnica, ki plača manj storitev kot jih bolniki potrebujejo. Programi so do decembra izpolnjeni in kader čaka januar, da ZZZS ponovno prične s plačili.
To je še en mit, da je kriva zavarovalnica. Zdravniki dobivajo mesečno plačo, ne glede na to, koliko naredijo. Variabilni stroški njihovega dela so zanemarljivi v primerjavi s fiksnimi stroški. Bolnica z vsem osebjem stane enako, če obratuje ali pa če osebje srka kavico. Razumi, če moreš.
Kot je predhodnik omenil: ”…ZZZS pa bi moral plačati zdravljenje vsem zavarovancem, ne glede na to, kje se zdravijo, v zasebni ali javni ustanovi.”
Ne razumem, zakaj to v Sloveniji ne gre skozi, kaj je sporno pri tej ideji?!? To je pravo JAVNO zdravstvo.
Groteskno je, da je to dandanasnji, sredi Evrope, sploh napisat.
Kaj, ko bi se v Mladini in v Levici zavzemali za prepoved javnega delovanja tistih “zdravnikov”, ki nimajo niti dneva študija medicine? Zdaj, ko razsaja covid, so se neverjetno namnožili. Menijo, da vedo več kot šolani zdravniki. Ves internet jih je poln. Solijo pamet tistim, ki kaj vedo in so hkrati izredno agresivni. Neka “zdravnica” je za Dnevnik TVS izjavila, da si je virus izmislil Janša. Dajte se – vi na Mladini in vi levičarji – raje zavzemati za prepoved javnega pisanja in govorjenja teh bedakov, ki samo mešajo zdravo kmečko pamet sicer razumnih ljudi.
PS
Dr. Igor Gregorič iz Houstona, Texsas, USA, ustanovitelj in predsednik Medicinskega centra Medartis , kardiovaskularni in torakalni kirurg, ki je na žalost nasedel manipulaciji nekega šolanega kirurga (dr. Rajko Kenda) za vzpostavitev otroške srčne kirurgije v Ljubljani in je vse skupaj propadlo, padlo v vodo, je na TVS v Odmevih prostodušno izjavil, da zasluži več kot milijon $ na leto. Kar je seveda prav! Medicinski center Medartis je ZASEBNA klinika, ki ima v več “depandansah” zaposlenih 150.000 ljudi.
Vi, levičarji, ste navadni prostaki, ki bi najraje (tako kot KPS/KPJ in udba) ves denar, ki se ustvari najraje pobasali zase, za vaše sladko življenje. POJDITE SE SOLIT!!!
To je betonski komunizem!
Javno izobrazevanje ni zastonj, ampak ga placujejo vsi drzavljani. Drzava ne placuje nicesar, drzava samo prerazporeja.
Po vasi logiki bi tudi vsak pomozni delavec moral oddelati cas svoje osnovne sole v drzavni sluzbi. To je fevdalizem.
Rokc dobro vprašanje. odgovor pa je na dlani.
Sedanji državni sistem javnega zdravstva omogoča, pretakanje javnega denarja v zasebne žepe, krajo , korupcijo in klientelizem.
Komu ta sistem ustreza? Majhni a vplivni eliti, (prevladujejo dobavitelji). ki pa brez podpore vsakokratne politike na oblasti tega ne bi mogla delati. Zato ta elita to politiko v najrazličnejših oblikah nagrajuje, tako posamezne politike , kot stranke v celoti( beri podkupuje.)
Sprememba (zanje idealnega) sistema kljub javnim deklaracijam tako levih kot desnih strank dejansko ni v njihovem interese; To ne velja samo za strank, ki so na oblasti, najbolj vplivne stranke, takrat ki niso na oblasti pač računajo, da bodo enkrat tja prišle.
V tem gramu tiči zajec.
Peter – ja prav tega sam osebno ne rezumem. Ta logika (ista je v šolstvu), da je JAVNO enako DRŽAVNO, preprosto ni res! Javna služba (kakršnakoli) opravlja delo v interesu širše splošne, pluralne, javnosti. Če je javni sistem – pod ustrezno urejenimi pogoji, ki se jih preverja – odprt širokemu številu deležnikov potem v tem javnem sistemu deluje in tekmuje velik del teh deležnikov, kar dvigne izbiro, kvaliteto in tudi nadzor.
Državni podsistem (kot se kaže v primeru državnega “javnega” zdravstva) je centralistično voden – in zato stokrat bolj dovzeten za korupcijo, pogosto ozkogleden – ker ni konkurence rešitev in pogledov in v času in okoliščinah rigiden – ker ne omogoča fleksibilnih prilagoditev, ki so s časom potrebne.
Ogromna izguba ne samo za davkoplačevalce ampak tudi za njegove uporabnike. Ki jo v primeru zdravstva plačajo ne samo z denarnico ampak tudi z lastnim zdravjem (ali Bog ne daj celo izgubo življenja). Res ne razumem te logike Slovencev…….
Rokc problem ni v tem kako se sitem imenuje ampak v tem kako deluje.
Osnovno vprašanje uspešnosti delovanja sistema je:
Vizija lastnikov, vodstva in zaposlenih,
Cilji,
Vložki finančni in drugi za delovanja sistema,
Način in organizacija izvajanja aktivnosti za doseganje ciljev.
Učinkovita kontrola porabe oz. uporabe virov
Merjenje rezultatov in učinkov doseganja ciljev.
Če je lastnik sistema država-državno zdravstvo, ali javno podjetje (javno zdravstvo) v katerega pa kadruje država preko političnih strank je jasno, da vizija in cilji takega sistema ne bodo finančno merljivi rezultati ampak splošna načela, ki se jih ne da učinkovito meriti.
Zato tudi ne bo ustreznega merjenja rezultatov vložek -učinek.
Ko zlasti vodstveni deli sistema zaznajo, da ni ustrezne kontrole bo zaradi človeške narave tako ali drugače prišlo do manj učinkovitega delovanja sistema. Za enka cilj -rezultat bodo potrebni večji vložki. Pri zelo velikih vložkih pa bo slej ko prej prišlo, do tega da bodo poslovni partnerji zlasti sistemi v zasebni lasti, ki imajo izjemen motiv za učinkovito beri dobičkonosno poslovanje, tak sitem izkoristili do zadnje kaplje razpoložljivih virov.
V sistemu v katerem kot je primer Slovenije dejansko z vso presežno vrednostjo (beri viri) upravlja in z njimi razpolaga strankokracija (država) je pojav klientelizma , korupcije in prelivanja denarja iz javnih v zasebne žepe praktično samoumeven.
Glavno oporišče za zgoraj navedeno je centralizirano upravljanje z javnimi viri.
Preveliko normiranje, ki ima izgovor ravno v zagotavljanju transparentnega poslovanja z javnimi viri, pripelje do svojega nasprotja to je do birokratizacija delovanja teh sistemov, ki zagotavlja postopkovno in s tem finančno nepreglednost in postavlja formo pred vsebino.
Rezultate delovanja javnega in/ali državnega vidimo kot na dlani prav v Sloveniji. Zame javno zdravstvo zato pomeni, da država zagotavlja zadostne vire za njegovo delovanje kot sam navajaš preko ustreznega javnega sklada npr. ZZZS, ki pod enakimi pogoji plačuje
zdravljenje vsem zavarovancem, ne glede na to, kje se zdravijo, v zasebni ali javni ustanovi.” Zavarovanci pa lahko sami izbirajo zdravstveno ustanovo.
V tem sistemu se bi seveda zelo kmalu pokazalo, da državne ali javne zdravstvene ustanove ne bodo mogle konkurirati zasebnim zlasti če bodo vanje ponovno kadrovala politika.
Rokc pomisli ali bi ti kot lastnik UKC sprejel za razumljivo dejstvo, da je v administraciji UKC zaposlenih preko 2500 ljudi in obenem ni nobene posebne službe, ki bi izvajala kontrolo porabe finančnih virov npr. pri nabavah kjer je največ nekontroliranega odlivanja javnega denarja.
Če bi bil latnik UKC privatnik ali skupina zasebnih lastnikov bi si kot samoumevno prednostno nalogo zadala zmanjšane (nepotrebnih) stroškov za administracijo, prihranjeno maso bi namenil nagrajevanju dobrih in odličnih zdravnikov in zdravstvenega osebja. Prepovedali bi dvoživke. Uvedel transparenten in učinkovit sitem naročanja in dolgoročnega poslovnega sodelovanja z dobavitelji itd.
Ob najmanj 40% manjših virih (stroških) bi dsegel enake rezultate.