Prenaseljenost planeta: je rešitev v manj otrocih ali manjši porabi virov?

Uredništvo

POSLUŠAJ ČLANEK

Prenaseljenost se kaže kot eden največjih okoljskih groženj, s katerimi se sooča naš planet. Pa je problem res v prevelikem številu ljudi – ali v preveliki porabi?

Na svetu trenutno živi skoraj 7,5 milijard ljudi - več kot dvakrat več kot leta 1960. Število s presenetljivo hitrostjo sto tisoč na dan strmo narašča.

Napredek v medicini in zdravstvu pomeni, da več otrok kot kadarkoli prej doživi odraslost in tudi pozno starost.

Do leta 2050 bo po projekcijah Združenih narodov na našem planetu tako živelo 9,7 milijarde ljudi.

Vprašanja, na katera nimamo odgovorov


To bo pomenilo tudi večji pritisk na naravne vire, ki je že sedaj prevelik. Več goriv bo potrebnih za zagotavljanje energije in več surovin za proizvodnjo blaga, ki ga uporabljamo.

Postavlja se tudi vprašanje, kako prehraniti več ljudi. Industrijski način kmetovanja, ki proizvede največ pridelkov, ima tudi resne vplive na okolje, saj v končni fazi ogroža varnost preskrbe s hrano in uničuje plodnost.

Tudi vodni viri se v mnogih delih sveta že močno omejeni. Za nekatere že danes potekajo vojne.

Delež porabe zemeljskih virov pa se bistveno razlikuje med bogatimi in revnimi.

1 Portugalec ima na planet enako škodljiv vpliv kot 44 prebivalcev Nigra


Število prebivalcev sicer najhitreje narašča v revnih državah z malo dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Kot ugotavlja skupina Svetovne banke, ima povprečna ženska v Nigru, eni najrevnejših držav na svetu, s 7,6 otroki najvišjo stopnjo rodnosti na svetu. V podsaharski Afriki je povprečje pet otrok.

Na drugem koncu lestvice imajo ženske na Portugalskem v povprečju le 1,2 otroka, medtem ko ima Evropska unija stopnjo rodnosti 1,5 otroka na žensko, kar je manj od meje, pri kateri bi se prebivalstvo obnavljalo (2,1). Brez priseljevanja število prebivalcev EU tako upada, kar spet povzroča niz drugih težav.

A kljub nesorazmernemu številu prebivalcev ne bi mogli sklepati, da za močno obremenitev planeta lahko obdolžimo starše v revnejših delih sveta, ki imajo več otrok.

Po podatkih svetovne banke je namreč povprečen človek v Nigru odgovoren za 0,1 tone izpustov ogljikovega dioksida na leto, povprečen Portugalec pa za 4,4 tone ogljikovega dioksida na leto. To pomeni, da ima otrok, rojen na Portugalskem ogljični vtis enak tistemu, ki ga ima 44 otrok v Nigru.

Global Footprint je spletna stran, ki izračuna, koliko naravnih virov v hektarih porabijo prebivalci Zemlje v različnih državah – ob upoštevanju dejavnikov, vključno z energijo, hrano, lesom, prostorom za mestno infrastrukturo, proizvodnjo odpadkov in izpusti ogljika.

Koliko naravnih virov bo v svojem življenju porabil nek človek je v veliki meri odvisno od tega, kje je rojen


Povprečen Nemec s svojim ekološkim odtisom »porabi« 5,3 hektarje, medtem ko povprečen Kenijec enega. Kenijci pa imajo skoraj trikrat toliko otrok kot Nemci.

Tako gre pri ohranjanju Zemlje za prihodnje generacije bolj kot za število ljudi, za to, koliko izčrpavajo okolje.

Medtem ko npr. prebivalci bogatejše Evrope in Severne Amerike množično prekomerno porabljajo vire in hrano mečejo v smeti, je po vsem svetu okrog 800 milijonov ljudi, ki nimajo kaj jesti.

Odgovor je tako morda v izravnavi rasti prebivalstva, spremembi življenjskega sloga bogatejših in prerazporejanjem virov. Bolj problematičen pa je prenos teh idej v prakso.

Lahke poti ni


Nekateri trdijo, da je industrijsko kmetijstvo ključnega pomena, da prehrani vse prebivalstvo. Drugi pravijo, da ogroža prehransko varnost. Ekološko trajnostna bi bila po ocenah strokovnjakov vegetarijanska ali veganska prehrana tudi 9,7 milijard ljudi.

A medtem ko se mnogi na globalnem severu trudijo biti ekološko osveščeni s spreminjanjem življenjskega sloga, varčevanjem energije in reciklažo, skupna poraba še vedno narašča – predvsem v bogatejših družbah se povečuje poraba mesa, lastništvo avtomobilov in količina odpadkov.

Vsiljevanje sprememb življenjskega sloga pa je tudi zamudno, ko pa govorimo o spreminjanju rodnosti, pogosto tudi etično sporno. Domnevni ukrepi za zmanjšanje rodnosti pa so prav tako hitro huda kršitev človekovih pravic.

Pot do rešitve je lahko tudi v izobraževanju deklet in več pravicah žensk, saj imajo države z višjo stopnjo emancipacije nižjo stopnjo rodnosti – ki pa je lahko nato tudi prenizka – kot v EU.

Rešitev je torej v globalnem konsenzu, ki ga ni. Zaenkrat gre torej naš planet naproti prenaseljenosti in preveliki porabi - ki sta dolgoročno tragični dvojec.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30