Prenaseljenost planeta: je rešitev v manj otrocih ali manjši porabi virov?

Svet

Uredništvo

Komentarjev: 11

Prenaseljenost se kaže kot eden največjih okoljskih groženj, s katerimi se sooča naš planet. Pa je problem res v prevelikem številu ljudi – ali v preveliki porabi?

Na svetu trenutno živi skoraj 7,5 milijard ljudi – več kot dvakrat več kot leta 1960. Število s presenetljivo hitrostjo sto tisoč na dan strmo narašča.

Napredek v medicini in zdravstvu pomeni, da več otrok kot kadarkoli prej doživi odraslost in tudi pozno starost.

Do leta 2050 bo po projekcijah Združenih narodov na našem planetu tako živelo 9,7 milijarde ljudi.

Vprašanja, na katera nimamo odgovorov

To bo pomenilo tudi večji pritisk na naravne vire, ki je že sedaj prevelik. Več goriv bo potrebnih za zagotavljanje energije in več surovin za proizvodnjo blaga, ki ga uporabljamo.

Postavlja se tudi vprašanje, kako prehraniti več ljudi. Industrijski način kmetovanja, ki proizvede največ pridelkov, ima tudi resne vplive na okolje, saj v končni fazi ogroža varnost preskrbe s hrano in uničuje plodnost.

Tudi vodni viri se v mnogih delih sveta že močno omejeni. Za nekatere že danes potekajo vojne.

Delež porabe zemeljskih virov pa se bistveno razlikuje med bogatimi in revnimi.

1 Portugalec ima na planet enako škodljiv vpliv kot 44 prebivalcev Nigra

Število prebivalcev sicer najhitreje narašča v revnih državah z malo dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Kot ugotavlja skupina Svetovne banke, ima povprečna ženska v Nigru, eni najrevnejših držav na svetu, s 7,6 otroki najvišjo stopnjo rodnosti na svetu. V podsaharski Afriki je povprečje pet otrok.

Na drugem koncu lestvice imajo ženske na Portugalskem v povprečju le 1,2 otroka, medtem ko ima Evropska unija stopnjo rodnosti 1,5 otroka na žensko, kar je manj od meje, pri kateri bi se prebivalstvo obnavljalo (2,1). Brez priseljevanja število prebivalcev EU tako upada, kar spet povzroča niz drugih težav.

A kljub nesorazmernemu številu prebivalcev ne bi mogli sklepati, da za močno obremenitev planeta lahko obdolžimo starše v revnejših delih sveta, ki imajo več otrok.

Po podatkih svetovne banke je namreč povprečen človek v Nigru odgovoren za 0,1 tone izpustov ogljikovega dioksida na leto, povprečen Portugalec pa za 4,4 tone ogljikovega dioksida na leto. To pomeni, da ima otrok, rojen na Portugalskem ogljični vtis enak tistemu, ki ga ima 44 otrok v Nigru.

Global Footprint je spletna stran, ki izračuna, koliko naravnih virov v hektarih porabijo prebivalci Zemlje v različnih državah – ob upoštevanju dejavnikov, vključno z energijo, hrano, lesom, prostorom za mestno infrastrukturo, proizvodnjo odpadkov in izpusti ogljika.

Koliko naravnih virov bo v svojem življenju porabil nek človek je v veliki meri odvisno od tega, kje je rojen

Povprečen Nemec s svojim ekološkim odtisom »porabi« 5,3 hektarje, medtem ko povprečen Kenijec enega. Kenijci pa imajo skoraj trikrat toliko otrok kot Nemci.

Tako gre pri ohranjanju Zemlje za prihodnje generacije bolj kot za število ljudi, za to, koliko izčrpavajo okolje.

Medtem ko npr. prebivalci bogatejše Evrope in Severne Amerike množično prekomerno porabljajo vire in hrano mečejo v smeti, je po vsem svetu okrog 800 milijonov ljudi, ki nimajo kaj jesti.

Odgovor je tako morda v izravnavi rasti prebivalstva, spremembi življenjskega sloga bogatejših in prerazporejanjem virov. Bolj problematičen pa je prenos teh idej v prakso.

Lahke poti ni

Nekateri trdijo, da je industrijsko kmetijstvo ključnega pomena, da prehrani vse prebivalstvo. Drugi pravijo, da ogroža prehransko varnost. Ekološko trajnostna bi bila po ocenah strokovnjakov vegetarijanska ali veganska prehrana tudi 9,7 milijard ljudi.

A medtem ko se mnogi na globalnem severu trudijo biti ekološko osveščeni s spreminjanjem življenjskega sloga, varčevanjem energije in reciklažo, skupna poraba še vedno narašča – predvsem v bogatejših družbah se povečuje poraba mesa, lastništvo avtomobilov in količina odpadkov.

Vsiljevanje sprememb življenjskega sloga pa je tudi zamudno, ko pa govorimo o spreminjanju rodnosti, pogosto tudi etično sporno. Domnevni ukrepi za zmanjšanje rodnosti pa so prav tako hitro huda kršitev človekovih pravic.

Pot do rešitve je lahko tudi v izobraževanju deklet in več pravicah žensk, saj imajo države z višjo stopnjo emancipacije nižjo stopnjo rodnosti – ki pa je lahko nato tudi prenizka – kot v EU.

Rešitev je torej v globalnem konsenzu, ki ga ni. Zaenkrat gre torej naš planet naproti prenaseljenosti in preveliki porabi – ki sta dolgoročno tragični dvojec.

Povezani članki

11 komentarjev

  1. Prenaseljenost planeta sploh ni in ne dajte se podrediti propagandi neke svetovne banke. Mogoče bi se morali vprašati predvsem o čim manjši razliki med bogatimi in revnimi. Le kako je mogoče, da na svetu dovolimo lakoto otrok in revnega prebivalstva na določenih celinah in območjih? Medtem, ko statistika govori o milijonih tonah dnevno zavržene hrane v odpadke, v razvitih zahodnih in drugih bogatih deželah. Zakaj vedno nasedamo vprašanju prenaseljenosti planeta in nikoli ne vprašamo o požrešnosti potrošniške družbe. Kdo je za to stanje odgovoren, če ne skupna družbena zavest. Žal gre vse v smeri, da bogati še bolj skup držijo in še bolj ignorirajo revne. Že od nekdaj je veljajo,da kdo ima denar, ta ima tudi oblast. In ta , ki ima sredstva vpliva na družbeno zavest. Svetovnega kosenza še dolgo ne bo, ker pač enim tako paše.

  3. ha ha. Wikipedija? Kontra znanosti? Znanost je t.r. že od samih začetkov podvržena financerjem: korporacijam in politikom. Torej, če je kontra znanosti je lahko prej bolj relevatna.

    Ne najdem sedaj študij(ki sem jih brala pred leti), ki to tudi lepo dokažejo, da ni mogoče govoriti o prenaseljenosti planeta. To je mit. Po novem: FakeNews.

  4. Prenaseljenost je MIT.

    Problem je neenakomerna demografska razporejenost ter na Zahodu staranje prebivalstva – tu je najbolj kritičen primer Japonska (poglejte si nedavni prispevek na MMC Rtvslo). Posledično sta ogrožena pokojninska ter socialna sistema v razvitem svetu, ki verjetno kot taka ne bosta obstala.

    Preprosto so ‘boomerske’ generacije pojedle večino bogastva v družbi in ga zapravile z razuzdanim življenjem. Otrok so imele manj in promovirale življenjske stile, ki družino izključujejo ali celo zasmehujejo. Ob demografskih teževah pa je želja zmanjševanje števila vplačnikov v pokojninsko in socialno strukturo popraviti z multikulturalizmom zahodnih držav. Takšen pristop obenem ruši etnično in kulturno-zgodovinsko homogenost zahodnih narodov in s tem šibi konservativne sile na Zahodu, ki so pogosteje povezane s temi izročili, ter olajšuje zmago levih, progresivnih strank.

    Ideja je iz tega vidika odlična, ker ubije dve muhi na en mah: 1. rešiš idejo socialne države 2. zagotoviš politično prevlado. Problem se pokaže, ko začnemo gledati na družbo, kot na zapleten organizem, kjer je ogromno prepletenih podsistemov, in kjer se vsake majcene spremembe lahko odražajo v disharmoniji na številnih področjih. Posledice? Napačne socialno-družinske politike privedejo k povečanju izdatkov za pokojninsko blagajno ter zaradi odsotnosti primarne družinske socializacijske mreže k ekstra izdatkom za socialo (materam samohranilkam, ločencem, koruznikom itd. je pač potrebno pomagati). Politična prevlada levice iz javnega diskurza izrinja desnosredinska in desna politična stališča oziroma povzroča diktaturo politične korektnosti. Posledice se lahko pojavljajo na lokalnih politikah v obliki povečanega kriminala, ki nastane zaradi manjše homogenosti lokalnih skupnosti itd.

    Rešitev? Definitivno manjša poraba virov. Z modernimi pristopi je to mogoče doseči. Hkrati tudi znižanje pričakovanj, potrebna je nova družbena pogodba, kjer se več glasu da mladim (še posebej tistim, ki oblikujejo družine in zagotavljajo potomstvo), starejšim pa se kulturno pove, da ni moralno in etično, če celotne zahodne družbe držijo za talca. Proračune se spremeni tako, da spodbujajo k družinski politiki – urejenemu družinskemu življenju. Pomembno vprašanje je tudi ali je emancipacija žensk, ki je privedla do tega, da sedaj ne more več en starš preživeti družine ampak jo dva starša z dvema plačama ne moreta, pravilna? Ključna so vprašanja podpore velikim družinam, urejenem statusu staršem, ter davčnim ugodnosti tistim, ki imajo urejeno družinsko življenje.

    Vprašanje demografije na Zahodu ter odnosa med mladimi in starejšimi bo po mojem mnenju postalo ključno politično vprašanje naslednjih v naslednjih 10 letih. Tudi iz vidika znižanja volilne pravice na 16 let z namenom kontriranje izsiljevanju starejših generacij na račun mlajših – to vprašanje se bo oz. se je že postavilo tudi pri nas.

  5. Mešanje NIgra z Nigerijo prav bode v oči.
    Prenaseljenost gotovo še lep čas ne bo problem. Če bi izračunali povprečno gosototo prebivalstva bi našli še veliko prostora. Je pa poraba surovin huda reč. Če bi vsak zemljan imel avto, bi bile že sedaj nevzdržne težave…

Komentiraj