Premirje med ZDA in talibani: Trump Američane potegnil še iz ene vojne, “America first” deluje

Rok Frelih
4
Vir foto: pixabay

Pred kratkim sta ameriška in talibanska delegacija v katarski Dohi podpisali mirovni sporazum, ki predvideva umik velike večine ameriških vojakov iz Afganistana – od trenutno prisotnih 13.000 jih bo odšlo kar 8.600. Hkrati pa je sporazum v začetku predvideval izpustitev 5.000 zajetih talibanov, ki bi jih vladna stran zamenjala za 1.000 svojih ljudi, ki so trenutno v talibanskem ujetništvu.

Podcast komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.

Situacija je na prvi pogled videti enostavna; levičarji bi rekli: Američani se bodo spokali domov, ljudje Afganistana pa bodo živeli v sreči, miru in izobilju. A je resnica zaradi večplastnosti in večdimenzionalnosti problema daleč od tega. Glavna razloga za vojne, revščino in ostale težave, ki jih ni možno rešiti čez noč, pa sta dva.

Prva je geografska lega Afganistana, ki je ključna za dostop do osrčja Evrazije, Irana in tudi Indijske podceline; to ozemlje je skozi zgodovino skušalo osvojiti več tujih, pa tudi avtohtonih zavojevalcev, a podvig ni še nikomur uspel, vsaj ne za dolgo. Drugi razlog pa je, da je Afganistan etnično, kulturno in versko razdrobljen, kar dokazano vodi v konflikt. No, vsaj v tem okolju in iz tamkajšnje ideološke indoktrinacije izvirajoče miselnosti; to je vzorčni primer propadlega multikulturalizma znotraj neke države.

Žalostno dejstvo je, da so talibani v Afganistanu sila, ki je po svoji stabilnosti, učinkovitosti in zanesljivosti na višjem nivoju od vlade.

Kakšne bodo posledice premirja?

Uradno se s premirjem končuje 18 let trajajoča vojna med talibani in koalicijo, ki so jo vodile ZDA v okviru vojne proti terorizmu. Na nasprotni strani so se tako znašle teroristične organizacije, poleg talibanov še Al-Kajda in v končni fazi tudi ISIS, v vojni pa je bilo ubitih čez 34.800 ljudi. Kljub vzpostavitvi afganistanske vlade v Kabulu država še vedno ne deluje, vojne pa dejansko ni zmagal nihče.

Žalostno dejstvo je, da so talibani v Afganistanu sila, ki je po svoji stabilnosti, učinkovitosti in zanesljivosti na višjem nivoju od vlade. Te talibani ne priznavajo, čeprav so njeni predstavniki prisostvovali podpisu pogodbe.

Vlada pa je po drugi strani napovedala, da ne bo spoštovala podpisanega dogovora, saj ga sama ni podpisala, po njegovi vsebini pa ga je dolžna spoštovati. Vse kaže, da se je premirje končalo v tipičnem kaosu, še preden se je sploh začelo.

Kakšna bo stopnja spoštovanja dogovora, ni mogoče napovedati. V nekatere določbe lahko upravičeno dvomimo; talibani so se med drugim zavezali, da ne bodo več nudili zavetišča mednarodnim teroristom. Kar nekoliko bizarno, če pomislimo, da so ravno oni izobraževali in indoktrinirali velik del teh teroristov, država pa je bila jedro svetovnega džihadizma.

Ker talibani ne priznavajo druge oblasti razen sebe, si bodo verjetno hoteli pokoriti čim več ozemlja in prebivalstva; že zdaj govorijo o uveljavitvi strožjih islamskih zakonov. Glede na to, da ljudje iz države stalno in množično odhajajo, se bo migrantski val najverjetneje nadaljeval.

Kaj vse to pomeni za mir v Afganistanu? Je Trump s svojim umikom pripravil teren za novo množično vojno vseh proti vsem? Najverjetneje ne. Relativni mir je možno vzdrževati in širiti z drugimi vzvodi, kot so diplomacija in korupcija, in teh sredstev so se tuje vojaške sile že ves čas posluževale. Dogovori med verskimi in etničnimi skupnostmi se naenkrat dvignejo na nivo miroljubne diplomacije, če je le v igri denar in osebna korist.

Trump pa je preko spremembe notranje politike spremenil tudi tok zunanje: povsod lahko opazimo, da America first dejansko deluje.

Zakaj se ZDA umikajo?

Trumpova administracija ni prva, ki je načrtovala umik iz Afganistana. Slednjega je propagiral že Obama, a je neuspešno koval svojo COIN izhodno strategijo, ki je izzvenela bolj kot neslana duhovna hrana za “mirovnike”. ZDA se namreč v danih razmerah iz Afganistana niso mogle umakniti, in tudi notranja politika – tu mislim predvsem na establishment in njegovo ozadje – na to ni bila pripravljena.

Trump pa je preko spremembe notranje politike spremenil tudi tok zunanje: povsod lahko opazimo, da America first dejansko deluje. Predtrumpovske administracije so delovale predvsem v interesu elit iz orožarskega in energetskega lobija, medtem ko je domače gospodarstvo propadalo, varnost državljanov se je skupaj z ugledom ZDA zmanjševala, socialne razlike pa so se večale. Da, navkljub “socialni” usmeritvi Obame.

Trump je v nasprotju s tem državo stabiliziral navznoter, gospodarstvo cveti. V mednarodni politiki pa je ubral pot zmanjševanja prisotnosti v oboroženih konfliktih. ZDA so se usmerile v ekonomsko prevlado, namesto vojaške sile pa njihov predsednik uporablja surovo silo diplomacije. Ker mu to zaenkrat izvrstno uspeva, si upam zapisati, da je Trump predsednik, ki je za blagostanje ljudi in svetovni mir storil več kot vsi predsedniki po Raeganu skupaj. Levičarji in liberalci bodo nasprotovali, a številke ne lažejo.

Spremenil se je tudi fokus delovanja ZDA. Lahko rečemo, da imajo trenutno pomembnejše delo od svojih bližnje – in srednje vzhodnih ekspedicij, ki jih počasi končujejo. Zaradi trgovinske vojne (ki počasi postaja tudi oboroževalna tekma) s Kitajsko se osredotočajo na prisotnost v Azijsko-pacifiški regiji.

Če povzamemo: situacija v Afganistanu se najverjetneje ne bo bistveno spremenila. ZDA se bodo rešile v tem trenutku nepotrebnega bremena in se tako lažje usmerile drugam, Trump pa bo ostal zapisan v zgodovino kot predsednik, ki je končal vojno. Tako kaže zaenkrat. A politika je nepredvidljiva in nikoli dokončna.

Doniraj

4 KOMENTARJI

  1. Spomnim se Vietnama. Celi svet je podpiral Vietnamce in se zgražal nad Američani.
    Končno je Vietnamcem zasijala svoboda, zelo podobna svobodi, ki je obsijala Slovenijo davnega leta 1945. In Vietnamci so okusili radost komunizma. Sedaj so ena najrevnejših držav, ki se psotopno normalizira.
    V Avganistanu so razmere še mngo slabše. Po odhodu Američanov preti,da bodo zavladali talibani in državo pahnili globoko v srednji vek.
    Spomin se slavne Oriane Falacci, ki je vzpodbujala svetovno javnost v antiameriško razpoloženje in pozivala mirovnike naj se uprejo Ameriški agresiji v Vietnamu.
    Danes mirovniki nasprotujejo Američanom. Kmalu pa bo v Avganistanu zavladal šeriat in uboge ženske bodo postale sužnje, na ravni domačih živali.
    Se bodo slovenske možakinje zavzele za njih in opustile akcijo uniseks stranišč na fakultetah? Ali bo katera od njih šla bodriti uboge sužnje in se zpoerstavljati talibanom. Ne, ne, v varnem zavetju bodo našle kaj novega, ne bodo pa niti poskušale pomagati ubogim revam, ki jim bodo talibani prepovedali celo šolanje, saj domače živali vendar ne rabijo pisati in čitati, mar ne?

  2. Odličen članek in prvi komentar! Se popolnoma strinjam! Seveda bodo naše možakinje imele polna usta levičarskih človekovih pravic tipa lgbtq in kulturnega marksizma, trpljenja žensk v muslimanskem svetu in Afganistanu pa ne bodo opazile!

  3. To, kar danes Evropo najbolj ogroža, sta islam in evropska levica. Levica predvsem zato, ker vzpodbuja priseljevanje beguncev iz držav, kjer vlada islam in to le zaradi pridobivanja volilnih glasov teh prišlekov, ki so postali že zelo pomemben volilni delež.
    Te grožnje se dobro zavedajo Avstralci in so ta problem rešili s prepovedjo priseljevanja iz teh držav.

    Kar se tiče ZDA, te niso Evrope nikoli ogrožale, pač pa jo reševale v prvi in drugi svetovni vojni.
    V prvi so preprečile zmago Nemčije, katere zaveznica je bila tudi islamska Turčija. Prav zaradi njenega poraza oziroma centralnih sil, je v Turčiji prišel na oblast sekularist Atatürk, ki je ideologijo islama ločil od vodenja države. Hotel je namreč Turčijo zapeljati na pota gospodarsko uspešnih zahodnih držav in je, dokler je bil na oblasti (1923 – 1938), s trdo roko preprečeval vsak poskus ponovne restavracije vodenja države islamskim voditeljem. Po njegovi smrti je Turčija postala spet to, kar je bila in je to še tudi danes.
    V drugi svetovni vojni so Američani zopet pomagali preprečiti zmago nacistične Nemčije in zablokirali nasilno širjenje ruskega komunizma, s čemer so obvarovali demokratično urejenost zahodno evropskih držav.

    Glede Oriane Falacci pa je le treba povedati, da je bila tudi neomajna borka proti širjenju islama v Evropo. Ker je dolgo časa prebila v islamskem okolju, ga je tudi zelo dobro poznala. Še zlasti njegov odnos do ženske populacije in ne-muslimanov. Prav zaradi tega je leta 2005 zapisala, da stare Evrope ni več, saj je postala že Eurabija.

  4. Kaksno premirje, od kot te nebuloze. Volilno leto je, show must go on!
    Papir prenese vse, danes so se ze klali med saboTalibani in sile ustolicene Kabulske vlade…Big orange fellow lives in his own world, in his own orange bubble…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime