Premier Luka Mesec naj prevzame odgovornost, ne samo medijske pozornosti

vir: twitter @vladaRS
POSLUŠAJ ČLANEK
Beremo lahko, kako so koalicijski partnerji zadovoljni z vrhom koalicije. S tem, kako so se pogovarjali o konkretnih ukrepih na najrazličnejših področjih vladanja in upravljanja z državo, s skupnim dobrim vseh državljanov. Vendar se za to fasado, to uprizorjeno komedijo, skriva veliko drame.

Podpora vsem strankam, razen Levici, upada. Veliki balonček pozitivnega javnega mnenja o Listi Marjana Šarca se je razpočil, ko je moral enkrat pokazati karte - ob predstavitvi svoje evropske liste. Blef za takojšnji častni doktorat na igralski akademiji, uresničevanje danih zaobljub pa niti za opravljen prvi razred. Tipično za srednje levega politika te generacije. Kaj hočemo, še levičarji niso več to, kar so bili.

In tega se zaveda tudi mladi Luka Mesec, ki načeluje naši demokratično-socialistični stranki, kar je tako oksimoron kot klasifikacija, da je Levica opozicijska stranka. Še vedno natančno in previdno izrazujoči se Miro Cerar je opisoval, kako ne razume, da se Levica brutalno vede do svojih koalicijskih partnerjev, obenem pa se hvali z rezultati te iste koalicije. Slišati je bilo skoraj tako, kot da g. Cerar jamra. Ampak tega vsi vemo, da ne počne. Ker je Slovenec.
Levica je del koalicije in ne samo to, realno gledano to koalicijo vsebinsko vodi.

Verjamem ...


Vendar gospod zunanji minister ima prav. Levica je del koalicije in ne samo to, realno gledano to koalicijo vsebinsko vodi. Kajti, sedaj je že vsem jasno, da za Šarčevim leporečenjem v Drnovškovem stilu, kjer se ponavadi vsaka poved začne z besedico "verjamem", ne obstaja nič drugega. Ne verjamete, kajneda? Za vsak verjamem v njegovih izjavah zvrnite eno šilce, pa da vidimo ... jaz vam ne verjamem, da boste naravnost prišli do doma.

Igralska praznina in proletarske parole. Ministri ostalih koalicijskih strank se upravičeno počutijo med Scilo in Karibdo ter so med paničnim veslanjem primorani razmišljati, če so plačali vse sendviče tekom svoje kariere, da ne bo treba odstopiti. Zato pa kaj pametnega res težko naredijo. Voditelj je vsebinsko prazen nataknjen kolerik; medtem ko je "opozicija" idejno obilna, ampak rdeče neizprosna. Res so ti politični neznanci potegnili ta kratko.

Tako, kot jo bomo na koncu državljani, ko se bo ta kravji bal na račun splošne konjunkture počasi iztekel. Samo dajte jim še kako leto ali dve. Toda takrat naj vam spomin ne nese samo do "verjamem" šilc za šankom, ampak tudi do tega, da se je avantgarda delavskega ljudstva ponovno postavila "na čelo boja proti prekarnosti, reševanja stanovanjskega problema, dviga davkov na kapital, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja,...". Takrat poglejte, kaj je od tega čela boja ostalo in koliko je vaše čelo po nepotrebnem dan za dnem prepoteno na račun teh parol.

Ko predstavniki stare generacije salonskih komunistov, ki jih predstavlja Miro Cerar, razlagajo o pomembnosti konsolidiranih javnih financ ter uravnoteženosti proračuna. In ko vodja socialistične stranke, rojen v letu izida 57. številke Nove revije, benti: "A smo se za to borili?!", potem je jasno, da je vrag vzel šalo. Četudi z ust Marjana Šarca, igralca. Kajti Marjan Šarec, premier, je prenehal obstajati, ko je Levica postala del koalicije.

Sedanji realni premier pa se sooča še z eno težavo, ki ga bolj dela podobnega njegovi lastni generaciji: ne upa si prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Prevzemi resor, vodi in delaj, bodi politik, ne samo opozicijski izsiljevalec. Predlogov in zahtev so polni neodrasli najstniki; odrasli ljudje pa morajo ideje tudi realizirati.

Je pa res, da je njegov demokratični socializem teoretični, iz faksa v parlament. Očitno je "hostarska" faza razvoja pravega revolucionarja vseeno za nekaj dobra ...
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30