Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da nas leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje se v zadnjem času dogajata »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri.

Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj je po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva) niti Evropejci še nismo dobro doumeli in spravili v prakso.

Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj je po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva) niti Evropejci še nismo dobro doumeli in spravili v prakso.

Od kod nasilje v imenu vere?

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, v sebi pa skriva pa neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki človeka privede do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da so pripravljeni izvesti samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje nasploh je lahko najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa lažnim prerokom ponujamo priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

V nevarnosti ekstremizma smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa lažnim prerokom ponujamo priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Vojaška sila ni rešitev

Ključ za rešitev tega stanja, kako premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajeziti nove ekstremizme ter s tem napade, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje, bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu.

Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, v zameno ne more dobiti miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za ateiste in agnostike.

Komentiraj