Prekinimo rutino!

Milan Knep
2

Enkrat v drugi polovici triletnega javnega delovanja, ne vemo točno kdaj, je Jezus vzel s seboj tri svoje učence, Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza, jih peljal na visoko goro in se vpričo njih spremenil. Drugim apostolom, ki na gori Tabor nad Jezraelsko ravnino niso bili zraven, je bilo težko razumljivo, kaj se je dejansko zgodilo in zakaj.

Čeprav je spremenjenje na gori zavito v tančico skrivnosti, nosi v sebi neko posebno privlačnost, zato najdemo v dvatisočletnem krščanskem izročilu vrsto razlag in ugibanj o tem, kaj je bil Jezusov temeljni namen spremenitve. V Bizancu, ki je bil po letu 300 poleg Rima in Aleksandrije najbolj živahno duhovno, filozofsko in kulturno središče tedanjega sveta, je bilo mnogo diskusij in celo hudih teoloških sporov glede narave taborske svetlobe. Vse te razprave so šle v smer razjasnitve poslednjega smisla vseh ustvarjenih bitij. To vprašanje nam danes ne povzroča večjih dilem. Verniki vidimo končni smisel sveta v lastnem zveličanju in poveličanju vsega stvarstva; kakorkoli pač kdo to razume, saj se o tem, kako kdo to razume, danes ne prerekamo. Neverujoči in drugače verujoči pa imajo o končnem smotru vsega bivajočega nepregledno množico razlag, ki se jim sedaj ne moremo posvečati.

Bizantinski teološki spori so zajeli tudi preprosto ljudstvo in ne le eksperte. Pozna antika je bila namreč nasičena z množico iranskih, semitskih, egipčanskih, grških in drugih kultov, mitov, filozofij, genealogij (rodoslovij, zemeljskih in onstranskih), kozmologij, kozmogonij (mitoloških razlag izvora in razvoja vesolja, sveta, človeka) itd. Vse to so najrazličnejši sinkretisti (tisti, ki so spajali različna verska, filozofska in druga izročila) želeli cepiti tudi s krščanstvom, zato je bila zmeda popolna. Krive vere so rastle kot gobe po dežju. Zaradi njih so rimski cesarji sklicevali koncile, vodili verske vojne, pošiljali narodne in verske voditelje v izgnanstvo na Kavkaz, v Pireneje, skratka iz enega konca cesarstva na drugega. Vsega tega je bilo mnogo preveč, da bi lahko v teh nekaj minutah naredili kratek in dostojen povzetek.

Eno od sporočil spremenjenja na gori je torej tudi prekinitev rutine, ura razmisleka o smiselnosti nalog, ki jih opravljamo bodisi iz navade bodisi po ukazu nadrejenih, ali zaradi odgovornosti, ki smo si jo naložili, a je morda niti ne razumemo več.

Evangelist Matej, ki je spremenjenje na gori skopo opisal, dogodka ni postavil v kak kontekst, ampak ga je brez kakšne posebne logike vstavil med druge pripovedi. Kot bi hotel reči, da je Jezus za kratek čas prekinil serijo srečanj z ljudmi in pogovorov z učenci. Eno od sporočil spremenjenja na gori je torej tudi prekinitev rutine, ura razmisleka o smiselnosti nalog, ki jih opravljamo bodisi iz navade bodisi po ukazu nadrejenih, ali zaradi odgovornosti, ki smo si jo naložili, a je morda niti ne razumemo več.

Županski avtomat

Na pomen prekinitve rutinskega opravljanja tekočih poslov in vsakdanjih opravil je meril tudi francoski film Alice in župan, ki so ga sredi tedna predvajali na prvem programu Televizije Slovenija. Film prikazuje župana Lyona, kako samokritično spozna, da med množico županskih opravil, ki se vrstijo od jutra do poznega večera, vse dni v tednu, nima več časa za razmišljanje. V glavi in v srcu čuti praznino; ugotavlja, da je le še avtomat, ki podpisuje dokumente in račune, ki jih ne more preverjati. Namesto da bi bil v mestni hiši in v mestu gospodar, je to le še na videz, saj se za ohranitev javne podobe zgolj odziva na impulze osebja svojega županskega kabineta, ki mu določa vsebino javnih nastopov, minute, ki jih sme nameniti predstavnikom civilnih iniciativ, potencialnim investitorjem, mestni infrastrukturi, medijem, kulturnim prireditvam, pritožbam deložirancev, materam samohranilkam, imenovanju vodstev vrtcev, domov ostarelih, javnih podjetij in zavodov itd.

Pri vsem tem pa mora biti prijazen in toleranten do vseh mogočih ekscentrikov in čudakov, pozoren na rabo spola, da si ne bi nakopal gneva kakšne v umetnosti vplivne družbene skupine. Biti mora človek jasnih in nedvoumnih odločitev, seveda takšnih, da bo ugajal svojim levim volivcem in obenem ne užalil opozicijske desnice in jo spravil na ulice. V očeh javnosti velja župan za pozornega očeta svojih meščanov, ki ima v dobro vseh – vse vsak hip pod skrbnim in ljubečim nadzorom.

Nekega dne se župan zdrzne ob misli, da je le še navadna lutka, brez duše, brez lastnih misli, brez kakršne koli svoje izvirne ideje in popolnoma osamljen. Naveliča se ga tudi žena. Ločena od njegovega vrtiljaka, polnega praznega glamurja, ga  le še pomiluje.

A zanimivo, strt v duši se župan vendarle ne vda. V kabinet povabi mlado doktorico književnosti in filozofije in ji opotekajoče, a iskreno izpove svojo izgubljenost. Začne se njegov preporod, a le na videz. Mlada, inteligentna in samostojno misleča ženska vnese v njegovo življenje začasno svežino, a kaj hitro tudi sama dojame, da je postal županov brezosebni in prenatrpan protokol uničujoč tudi zanjo. Osamljena je, nima ne moža ne fanta, kaj šele družine in otrok. Šele, ko so politični tekmeci župana izločili iz igre za ponovno kandidaturo, lahko začne iskati novo pot. Tridesetletna Alice, preučevalka književnosti in filozofije, z županovim političnim zatonom tudi sama v njegovem kabinetu izgubi službo. Hitro si opomore, si najde partnerja in rodi otroka.

Ko se Alice in nekdanji župan po treh letih srečata, mu ona v dar prinese knjigo, ki bi mu lahko pomagala narediti prelom s preteklostjo. Tu se film konča, zato ne izvemo, ali je župan res naredil obrat, ki bi bil po teži podoben Abrahamovemu, ki je zapustil svojo deželo, se odpravil na Zahod in vse zastavil na novo: vero, življenjski slog, gospodarjenje ter odnos do sveta in ljudi.

Tudi če nobena naša predstava in razlaga Jezusovega spremenjenja na gori ni povsem točna, pa ne moremo zgrešiti, če ovrednotimo enega od vidikov tega dogodka, in sicer prekinitev rutine zaradi razmisleka o novem začetku. Župan prekinitev napolni s pogovori z mlado intelektualko. Njena kvaliteta je bistrost, predvsem pa iskrenost, zato županu ne laska, mu stvari ne olepšuje in ga s tem ne zavaja, da bi se zazibal v samoobčudovanju. Županov neuspeh koristi tudi njej. Alice po izgubi službe v županovem kabinetu prizemlji svoje ambicije in se ustali. Prisluhne svojemu naravnemu hrepenenju po zakonu in družini ter poslanstvu materinstva.

Postno druženje z Jezusom na gori zgolj človeško hrepenenje, značilno za župana in Alice, dopolni s hrepenenjem po poslednji resničnosti.

O smislu …

Jezusova spremenitev na gori pa prekinitev vsakdanje rutine pelje dlje od točke, do katere sta prišla župan in Alice. Postno druženje z Jezusom na gori zgolj človeško hrepenenje, značilno za župana in Alice, dopolni s hrepenenjem po poslednji resničnosti.

Tu vidimo razlog za izbiro današnje Božje besede. Abraham, o katerem smo brali v prvem berilu, s selitvijo daleč stran od rodovine in matične domovine sicer res pride do nove kakovosti življenja. A to nikakor ni vse, pri čemer naj bi se ustalil, kot sta se ustalila župan in njegova svetovalka. Toda Abraham jima je  sprva povsem podoben. Za premik zavesti mora Bog v njegovo življenje znova poseči, tokrat radikalno, tako da od njega zahteva sina edinca. Šele po tej skrajni preizkušnji na gori Morija, ko angel zaustavi njegovo roko, ki se grozeče steguje nad sina, Abraham spozna, da gostija in veselje po Izakovem rojstvu ne more biti zadnji smisel njegovega življenja. V tej luči bizantinska prerekanja v pozni antiki ob Matejevem zapisu spremenjenje na gori niti malo niso bila naključna in prazna, saj je šlo za temeljno vprašanje: kakšen je poslednji smisel vseh ustvarjenih bitij.

Tam, kjer se francoski film konča, bi v luči spremenjenja na gori moralo slediti nadaljevanje. A ni, ker bi bilo to za sodobno, v zgolj ta svet zazrto kulturo, verjetno prehudo. Režiser bi tvegal očitke, da se gre naivno poučevanje in moraliziranje, versko propagando in še kaj, kar ima današnja umetnost za nečedno.

Navkljub veri nenaklonjenemu družbenemu in kulturnemu ozračju se vseeno najde kak dovolj samozavesten avtor, ki si upa namen prekinitve rutine za običajen razmislek o sebi, dopolniti z iskanjem poslednje, Božje resničnosti. Tako je Martin Heidegger (1889–1976), eno največjih imen filozofije 20. stol., v enem od svojih esejev opisoval staro grško svetišče. Čeprav ateist, ali kvečjemu na pol vernik, je Heidegger s svojim esejem očaral celo Sarah Bakewell, neverujočo avtorico knjige V kavarni eksistencialistov. V svoji knjigi navaja nekaj stavkov iz Heideggerjevega eseja, ki se glasijo: ‘Zgradba, staro grško svetišče, stoji na skali, … in se zgolj s tem, da stoji, upira nevihti, ki divja nad njo. … Zglajeni kamen sveti in žari po milosti sonca ter prikliče v življenje svetlobo dneva in širino neba. Svetišče, ki se pne nad pokrajino, razpira nevidni prostor nad seboj.’[1]

Avtorica, ganjena nad skoraj mističnim Heideggerjevim izkustvom, kljub svojemu krščanstvu nenaklonjenemu prepričanju, zapiše, da je filozof s tem zapisom priklical v bivanje zemljo in nebo. Na gori Tabor se je očitno zgodilo prav to, kar je izkusil Heidegger in kar je ob branju njegovega eseja občutila avtorica knjige: sonce, ki je zasijalo na Jezusovem obrazu. Bilo je kot luč, ki prihaja od drugod, nekje od tam, kjer sta Mojzes in Elija. In če so Bakewellejevo prevzele besede eseja, izkustvo iz druge roke, kako ne bi bili prevzeti trije Jezusovi apostoli, katerih izkustvo nebeške svetlobe je bilo neposredno, bolj resnično kot svet v dolini, zato se vanj tudi niso hoteli vrniti. A jih je Jezus spomnil, da še niso na koncu; da ura, ko bodo dokončno tam, na večnem Soncu, še ni prišla, da pa bo treba do tiste ure še marsikaj pretrpeti.

Svoj letošnji post lahko zastavimo tudi tako, da bi bila naša prekinitev rutine globlja od prekinitve, ki sta jo bila zmožna Alice in župan Lyona; bila bliže izkustvu dveh nevernikov, ki sta s tem, kar sta povedala v eseju in o eseju, posredno afirmirala resnico, da je pod njuno deklarativno nevero skrita njuna Božja podoba, hrepenenje, da bi izkustvo Božjega sonca, ki je tako ali drugače dano vsakomur, dopolnila in napolnila z veseljem, ki izhaja iz poslušanja Božjega Sina.

Abraham je bil poslušen do konca, do točke, ko mu je ostalo le še upanje proti upanju. Enako apostoli, nihče zaradi zvestobe Jezusu ni naredil usodnega kompromisa. Nekaj v duši nam pravi, naj jim sledimo.

[1] Prim. Sarah Bakewell, V kavarni eksistencialistov, Modrijan, Ljubljana 2018, str.182
Eseji o križu

Eseji o križu je naslov knjige Milana Knepa, ki je izšla pri založni KUD Logos.Urednik: dr. David MovrinPredgovor: dr. Kozma Ahačič

Knjigo (10 €) lahko naročite na enega od spodnjih kontaktov:

2 KOMENTARJI

  1. Gospod Knep, zelo globoki so vaši teksti.
    Znate poseči daleč v ZGODOVINO in tudi predstaviti aktualni film.

    Tako kot pred 2ooo leti, je res potrebno tudi danes, da pridemo do SPREMENENJA.

    Slučajno sem polovico tega filma, ki ga omenjate o ŽUPANU in Alice tudi gledala.

    Tu je bilo res lepo predstavljeno, kako se LJUDJE, ki so predolgo na najvišjih položajih enostavno RAZČLOVEČIJO in ne znajo več ne razmišljati in ne delati. Pravzaprav postanejo le ROBOTI, ki delajo na UKAZ drugih.

    Prav zaradi takih primerov, je prav, da se tudi v DRŽAVI godijo spremembe, ter da se POLITIČNE OPCIJE menjajo.
    Če je preveč časa nekdo na oblasti, ZGUBI razsodnost, ke je oddaljen od dejanskega življenja. DEMOKRATIČNA menjava oblasti, pa vsakega postavi nekaj časa v opozicijo, da vidi sploh, kaj pomeni biti navaden državljan in delavec. Le delo oplemeniti človeka.

    Sicer pa je tudi za vse nas potrebno, da se v nenehnem hitenju malo zaustavimo.
    Pa tudi, da pretehtamo, kaj delamo samo iz navade – ter razmislimo, če je vse to res potrebno.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime