Prejeli smo: Sinodalni po-misleki

Uredništvo
6

Po našem članku o začetku “sinode o sinodalnosti” smo prejeli odziv bralca Marka Cimermana, ki ga objavljamo v celoti 

 Cerkev brez zdrave sinodalnosti, zdrave občestvenosti, ni zdrava. Težave, stanje in trendi v slovenski Cerkvi so brez dvoma zelo povezani tudi s šibko sinodalnostjo. Krepitev zdrave občestvenosti oz. sinodalnosti je zato za Cerkev življenjsko nujna. Glede sinode o sinodalnosti, ki je pred nami, pa za slovensko Cerkev menim, da bo smiselna le pod nekaterimi bistvenimi pogoji na osnovi nekaterih temeljnih po-mislekov:

  1. Koncil in desetletja, ki so mu sledila, so prinesli mnogo sinodalnega: dokumente, sklepe, srečanja, celo narodno sinodo, sinodalna telesa vključno z ŽPS, pastoralne načrte in še kaj. Žal z veliko pomanjkljivostjo: sinodalnost je, z očmi laika, slabotna – ker jo nekaj najdemo na ustnicah in papirju, v življenju pa ne kaj prida. Težavo med drugim predstavlja (ne)udejanjanje sklepov in načrtov ter (ne)ustrezno preverjanje. Glede na prevladujoč hierarhični ustroj Cerkve so pomembna izhodiščna vprašanja – župnikom in škofom:

Kaj o načrtovani in dejanski sinodalnosti menijo slovenski župniki in kaj škofje? Za kakšno sinodalnost si prizadevajo? Kakšna je ocena sinodalnosti med škofi in župniki? Kdo in kako sinodalnost spodbuja, krepi, kdo, kako in koliko jo dopušča, kdo ovira? Za kakšno sinodalnost so župniki vzgojeni (formirani)? Za kakšno škofje? So v teku ali v načrtu na področju formacije župnikov in škofov za sinodalnost kakšne spremembe in od kdaj; kdaj si lahko obetamo prve sadove? Kako je s formacijo župnikov in škofov za vodenje in upravljanje, predvsem ljudi, ter delo z ljudmi?

Brez jasnejše slike kleriških odgovorov na zgornja vprašanja je smiselnost vključevanja laikov v množice ur posvetovanj na (premnogih?) sinodalnih srečanjih zelo vprašljiva.

  1. Laiki sinodalnost živimo in presojamo v domači župniji. ŽPS kot formalna sinodalna oblika je tako najbolj pogosto in stalno sinodalno telo, ki vsaj na papirju lahko deluje zelo sinodalno. Zdrava sinodalnost narekuje pravilne, poštene in pregledne volitve in sestavo ŽPS ter njegovo delovanje v skladu s Statutom ter javno dostopnost podrobnih izidov volitev in vseh zapisnikov. Javno dostopnih podatkov oz. analiz o delovanju slovenskih ŽPS pa za zadnja leta skorajda ni, sploh ne celovitejših. Za sinodalno iztočnico s strani škofov potrebujemo vsaj oceno stanja sinodalnosti v slovenskih ŽPS in predstavitev škofijskih konkretnih zamisli za naprej.
  2. Za Cerkev značilna oblika delovnih srečanj »v malih skupinah« je predvidena tudi za tokratna srečanja sinodalnih posvetov. Sinodalni priročnik Vademekum ta način imenuje metoda duhovnega pogovora (Priloga B, točka 8). Velika škoda je, da je ta edina omenjena metoda  pomanjkljivo razdelana in dodelana. Metoda zahteva velik vložek zavzetih, nadarjenih in dobro usposobljenih moderatorjev, od katerih bo sad  posvetov, raven sinodalnosti in pisni povzetek za škofijsko raven zelo odvisen.  Posvetovanje v malih sinodalnih skupinah bo sinodalno, rodovitno in smiselno,

– če bo v vsaki skupinici sodeloval usposobljeni zunanji moderator, ki bo posebno skrbel tudi za osredotočenost na iskanje predlogov oz. rešitev

– če bo skupinica odgovore, predloge, mnenja jasno in celovito zapisala v zapisnik in ga soglasno potrdila za javno objavo

– če bo tudi povratno informacijo za druge udeležence, ki jo predvideva priročnik,  skupinica oblikovala tudi  pisno in jo večinsko potrdila

če bodo vsi sodelujoči informativno glasovali o posameznih glavnih točkah oz. predlogih skupnega povzetka, namenjenega škofijski ravni

– če bodo vsi zapisniki in povratne informacije malih skupinic ter povzetki sinodalnih posvetov javno dostopni

6 KOMENTARJI

  1. Se popolnoma strinjam.
    Dosedanji sistem vodenja Cerkve na Slovenskem je po mojem mnenju poglavitni krivec za erozijo zaupanja, izgubo kredibilnosti, praznjenje cerkva in izrazito negativno mnenje javnosti o Cerkvi.
    Če bo tudi ta sinoda zgolj mesec ali dva lepih in visokih besed o sinodalnosti, potem pa po starem veselo naprej, si Cerkev na Slovenskem lahko obeta zgolj to, da bo čez nekaj let oznanjala evangelij še dvema ali trem procentom Slovencev in Slovenk.
    Leta 2019 nas je bilo 10,4%, ki smo bili voljni vsako nedeljo poslušati, kar je imela Cerkev povedati.

    Zato bi predloge G. Cimermana nadgradil s predlogom, da se ustanovi laični del vodstva slovenskega dela sinode, ki bo skrbel za nadzor dela sinode in transparentno delo kleriškega dela vodstva sinode.
    Menim, da je za povrnitev zaupanja in kredibilnosti Cerkvenega vodstva vsaj to nujno potrebno.

  2. Za začetek lahko uvedemo več ljudskega petja.

    Operete organista in pevcev na koru nimajo nič skupnega s sinodalnostjo, vernikom se na tak način onemogoča izražanje verskih čustev skozi petje.

    Veliko napuha je v prvih vrstah organistov in pevcev na koru. Seveda ne povsod..

  3. Hm, zanimiv zapis avtorja in komentatorjev, toda ali smo lahko prepričani, da so ŽPS-ji res ključ do rešitve težav? Navsezadnje število župnij upada, ljudje tudi niso več tako povezani z aktivnim verskim življenjem župnije. Morda se preveč osredotočamo na vedno nove neke strukture, pristope, projekte. Le-ti nato dajejo smisel in občutek pomembnosti vedno istim ljudem v župnijskih občestvih, ki ‘komandirajo’ in ‘upravljajo’ z zadnjimi hipsterskimi pristopi že zadnja desetletja. Vedno sinoda na sinodo, projekt na projekt, in vsakič je to priložnost za neka imena, da ‘zasijejo’ na katoliškem medijskem nebu 🙂 Prejšnje generacije ŽPS-jev niso potrebovale, prišle so k maši tudi med tednom in molile tako v cerkvi kot doma čez dan ter zavestno živele ritem cerkvenega leta. To pa ni nobena umetnost in visoka znanost, kajne? 😉

  4. Jaz bi dal eno pripombo na vse to.
    Po moji osebni izkušnji je precej odvisno od tega, kakšna je struktura mentalitete v neki župniji. Tako nekako potem deluje tudi ŽPS. Sam namreč izhajam iz župnije, ki je bolj podeželska, vendar tudi postaja vse bolj misijonska (mlade generacije si dom ne ustvarijo več v tem kraju, ampak gredo v večje mesto, ker je treba pač najti stanovanje, medtem ko se v samem kraju gradi vedno več hiš priseljencev iz urbanih okolij, ti pa v veliki večini niso katoliki – prebivalstvena struktura v župniji se tako spreminja in to se pozna tudi v odstotku tistih šolarjev, ki obiskujejo verouk, sedaj je ta 50%, v mojih časih skoraj 100%). Kljub temu pa je bila mentaliteta še vse do nedavnega zelo zarustana. ŽPS je bil po moji izkušnji, ker sem bil kaki dve leti član, bolj neke vrste debatni krožek, kjer smo v zamislih, kaj bi novega naredili, vedno prišli do sklepa, naj ostane vse po starem, ker je tako najbolj sigurno. 😉 Plus, nekaj jamranja zaradi premajhnega sodelovanja župljanov pri starih navadah, denimo nošenje Marije po podružnicah v času božične devetdnevnice (seveda, saj je bila dejavnost izvajana ISTOČASNO z mašo, na to pa nihče ni pomislil??). Moja izkušnja z ŽPS je tako precej kilava, če pomislim, da sem kot predstavnik molitvene skupine predlagal organizacijo seminarja za poglobitev vere/evangelizacijo, seveda samo v treh delih. Javnih ugovorov ni bilo nobenih, ker so nasprotniki ubrali drugačno taktiko, najavili so delegacijo pri župniku in pritisnili nanj, zato je umaknil soglasje, nato pa je vendarle pristal, ko je dobil od drugega duhovnika nasvet, naj Duha ne ugaša. Seminar smo izpeljali, ampak so nanj prišli bolj ljudje iz drugih župnij, iz moje smo bili tisti, ki smo bili v molitveni skupini (skupaj nas je bilo okoli pet).
    Tako da je veliko odvisno od večinske mentalitete, pa tudi od samega župnika, ker so tudi duhovniki precej različnega karakterja. Nekateri so zelo ujetniki določenih vplivnežev v župniji, zato ne upajo kaj dosti narediti in nekako vzdržujejo za silo stanje, ki ga imajo. Na koncu pa postanejo stečajni upravitelji župnije…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime