Prejeli smo: Jože Mermal postal častni občan Ljubljane ali ko neetično postane častno
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Ni občutka za etiko, pravičnost in odgovornost. Pogrešam vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, sodnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost.
Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših "diktaturah" na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.
Naslednji primer je nazoren. Župan glavnega mesta Zoran Janković je letos podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Družba BTC pa poda o tem mnenje: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.
Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.
Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le izjave bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Čudim pa se, kako je vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan.
Sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem razumeti, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja, kar mnoga niso preživela .
V EU je takšno ravnanje strogo prepovedano. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji, šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni pošteno, ne častno, ne družbeno odgovorno.
Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je to res etično in pravično?
Franc Mihič, Ribnica
Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših "diktaturah" na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.
Naslednji primer je nazoren. Župan glavnega mesta Zoran Janković je letos podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
BTC proti Mihiču
Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Družba BTC pa poda o tem mnenje: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.
Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.
Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le izjave bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Čudim pa se, kako je vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan.
Sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem razumeti, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja, kar mnoga niso preživela .
V EU je takšno ravnanje strogo prepovedano. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji, šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni pošteno, ne častno, ne družbeno odgovorno.
Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je to res etično in pravično?
Franc Mihič, Ribnica
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
6 komentarjev
Franc Mihič
Očitno to ni problem za večino oz. za vse tiste, ki so ta prispevek videli ali ga brali in se z ničemer niso odzvali.
Franc Mihič
Pravna država samo za »uspešne«?
»Ko se drugim godi krivica, ja važno samo to, da meni ostane potica. Čast in dostojanstvo ter resnica ter tegoba drugih, mi je deveta briga«. Na tem temelji neučinkovita krivična politika oblasti.
Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, ni važno kako, pa si zame O.K. Račun ni potreben. Kredite, na primer menedžerjev za prevzeme podjetij, če ne gre drugače, pa poravna država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. »Državo naj z davki vzdržujejo drugi«, se še vedno prakticira. Poštenje nima cene. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava.
Pri izgradnji »STOŽIC«, športno in kulturno zabavnega ter trgovskega centra glavnega mesta oz. župana MOL- a, so marsikateri podizvajalci ostali brez plačila. Tudi podjetnik podizvajalec g. Smrtnik ni dobil plačila za opravljeno delo zaradi nedelovanja pravne države. G. Smrtnik pa je kljub vsemu pokazal empatijo do stiske svojih zaposlenih. Poznal je svojo odgovornost do njih, ki so svoje delo opravili in so pričakovali plačilo. Čeprav je bil podizvajalec, je pričakoval, da bo le dobil plačilo. Zato je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo. Ker na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila, je »bankrotiral« in zbolel še za Parkinsonovo boleznijo.
Kako je mogoče, da ni investitor MOL oz. da župan ni poskrbel, da se na projektih financiranih z javnimi sredstvi, ne bi dogodilo kaj tako krivičnega in tragičnega. Ali da bi župan MOL-a, kot investitor, vsaj poskrbel, da se čim prej sanira takšne primere? Tednik TV Slovenije je l. 2017 prikazal ta nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel za Parkinsonov boleznijo. Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba, kultura ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah, ki so vsem na očeh, goljufa delavce – sodržavljane? Saj to je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane, glavnega mesta države. Potrudili pa so se in v Dnevniku in Delu objavili javno pismo v podporo Zoranu Jankoviću, ker jih skrbi njegov ugled kot uspešnega ljubljanskega župana, ki da ostaja osumljenec, že kar krivec, čeprav brez dokazane krivde. Častni občani so pripadniki vladavine prava, zato obsojajo vse oblike pritiska na preiskovalne in sodne organe, saj župan Zoran Janković zasluži pravično sojenje v razumnem roku. Menim, da imajo prav, župan g. Janković ima pravico, da ga pravna država korektno obravnava. Menim pa tudi, da to enako velja za vse državljane, tudi za navadne podjetnike »Smrtnike« in njihove zaposlene! Pravna država mora služiti tako »uspešnim« politikom, podjetnikom in županom, a tudi državljanom »smrtnikom«. Imamo demokracijo za vse! Mar (še) ne?
Franc Mihič
Pravna in pravična država je v Sloveniji le utopija, saj to skoraj nobenega ne briga.
Članek, kako neetično ravnanja postane etično, ni doživel niti enega komentarja
»Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja«
Nikoli niso bili pretrgani »prijateljski« odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje«. Dr. Igor Guardiancich,; Kratka zgodovina slovenskega zatona.
V vsakem primeru pa – na ta ali drug način – prevzeto podjetje odplača samo sebe.
Najbolj inovativen in pravno sporen pristop je ubrala družba BTC, kjer je le petino delnic odkupilo menedžersko podjetje, preostali del pa je kot lastne delnice kupilo podjetje samo z izdajo obveznic.
Prof. dr. Jože P. Damjan; 30. junij 2014
Levica in desnica sta torej živeli socializem, saj sta obe dopuščali lastninjenje skupne družbene lastnine s krediti, ki jih je odplačalo podjetje, če je to breme to je izčrpavanje in oškodovanje preživelo. Tudi cerkev oz. njene družbe so tako lastninile, v korist Cerkve, čeravno to ni osebno bogatenje, a je vseeno neetično in v EU prepovedano. Tako so menedžerji postali še novi lastniki, ki so brez svojih sredstev prevzeli podjetja, kar je raj socializma in svetovni unikum, kako se oškoduje gospodarska družba.
http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf
Franc Mihič
Nepravična privatizacija je izvirni greh!
http://hubert.blog.siol.net/2018/07/20/nepravicna-privatizacija-je-izvirni-greh/
Res ni nikogar sram?!
http://hubert.blog.siol.net/2018/06/26/res-ni-nikogar-sram-2/?fbclid=IwAR1GMp5RAnlLz0qlsARt7l6AY9Yhsp_qegCzkvzZE1dTwassMpq3vqQhxyA
Razplet kazenskih zadev BTC in Kosem obnavlja vzorce delovanja ustanov (pravne) države iz obdobja tranzicijske vladavine LDS, ki jo je Janša v opoziciji goreče kritiziral. Zlasti tožilski škandal v kazenski zadevi v zvezi z lastninjenjem BTC opozarja na neučinkovito delovanje pravne države pod Janšo.
http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2018/04/Komentar306-Kdo-je-kriv-Franc-Mihi%C4%8D.pdf
V času vlade Janeza Janše se je brez zadržkov izvajal tudi zakon, ki ga je sprejela sicer vlada mag. Antona Ropa, ki je podjetjem v finančnih težavah dopuščal, da po potrebi zadržijo pokojninske prispevke zaposlenih brez, ne da se o tem dogovorili z zaposlenim, niti jih seznanili, temveč so jih zavajali, saj so na plačilne pisali, kot da je delodajalec vse pravilno poravnal. V tistem času je bil generalna državni tožilka Barbara Brezigar in državni tožilci niso preganjali delodajalce neplačnike. Ustavno sodišče je na pobudo sindikatov odpravilo besedilo tega zakona, ki so bili v nasprotju z ustavo, je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev.
Franc Mihič
Črni marec za slovensko tožilstvo; primer BTC?
Škandal v kazenski zadevi v zvezi z lastninjenjem BTC opozarja na neučinkovito delovanje pravne države tudi pod Janšo in ga je bilo moč brati že pred davnimi leti.
V REPORTERJU ŠT. 16.- 23. april 2019 pa berem izjavo Jožeta Mermala tedna: Žal mi je, da se je v Sloveniji zgodilo, kar se je. Sam škode nisem naredil nikomur . ne delničarjem, ne poslovnim partnerjem, ne kupcem« Šef BTC JOŽE MERMAL je za Finance razložil svoj pogled na tranzicijo s tajkuni.
Župan glavnega mesta Zoran Janković je predlani podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu predsedniku uprave BTC.
Predsednik države Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru, 15. januarja 2002, izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Dejstva govore, da se je predsednik Milan Kučan torej zmotil.
Direktorica SDK Romana Logar je o tem tedaj zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
Vrhovno sodišče ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje.
Kako je mogoče, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko pa je tedanja direktorica SDK ugotavljala, da je v BTC direktor za »nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK.
Ali ne bi moralo sodišče razsojati na podlagi teh izjav, predsednika Milana Kučana in Romane Logar, direktorice bivše SDK, ne pa dokumentacije, ki jo je predsednik uprave JožeMermal predložil sodišču in iz katere izhaja izvor sredstev za nakup delnic s posojilom pri banki?«
Ob takšni izjavi bivše direktorice SDK bi moralo tožilstvo ali sodišče njo povabiti, da priča in razloži svoja stališča, ne pa da tožilstvo in sodišče upošteva kar samo dokumentacije obtoženih.
Kolikšno je moralo biti premoženje predsednika uprave, da je ustrezalo za zavarovanje kredita za eno milijardo tolarjev?
Sledil je škandal v vrhu tožilskih vrst z razrešitvijo vodje oddelka za pregon gospodarskega kriminala na ljubljanskem državnem tožilstvu Boruta Markoška, ki po javnem pojasnilu generalne državne tožilke Barbare Brezigar ni poskrbel za to, da bi bil sklep pravočasno izročen državni tožilki, ki je obravnavala kazensko zadevo BTC. Brezigarjeva je zatrdila, da bi se pristojna tožilka sicer zagotovo pritožila zoper sklep sodišča.
Janša je kot opozicijski poslanec v obdobju vladavine LDS zaradi neučinkovitega delovanje tožilstva pri pregonu gospodarskega kriminala upravičeno kritiziral delo prve državne tožilke Zdenke Cerar in zahteval njen odstop.
Če bi bil Janša dosleden pri zavzemanju za učinkovito delovanja tožilstva, bi moral danes zaradi tožilskega škandala v primeru BTC zamenjati svojo generalno državno tožilko Brezigarjevo. Vendar Janša tega ni storil.
Public enemy: Nepravna država pod Janšo. Črni marec za slovensko tožilstvo
STANISLAV KOVAČ 03.04.2007
https://www.finance.si/178943/Public-enemy-Nepravna-drzava-pod-Janso?metered=yes&sid=518359408
Mediji so o tem tiho, Stanislav Kovač pa je osamljen poniknil? Katera moral je zmagala?
Franc Mihič
Nobenega odziva!?
Res ni nikogar sram?
ONA, 11. julij 2017
Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!
Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.
Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«Ali res neetično ravnanje lahko častno dejanje?
Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.
Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?
Zgledi vlečejo! Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo, spisano januarja 2010, razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno. Dekanu se ni nič zgodilo. Ustanovil je le lastno fakulteto, kjer učijo poslovno moralo in odgovornost, ter seveda pravo?
Ali primeri, seveda ne edini, ne kažejo na akutno pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti?
Doklej bo še mogoča takšna pogubna dvojna moralna? Kaj še pomeni čast? Ni nikogar sram?
Franc Mihič, Ribnica
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.