Prejeli smo: Jože Mermal postal častni občan Ljubljane ali ko neetično postane častno

Uredništvo

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenci smo v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. Ni občutka za etiko, pravičnost in odgovornost. Pogrešam vsaj toliko poštenosti in človeškega dostojanstva pri ljudeh na političnih, sodnih, gospodarskih, pedagoških(!) in drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da v primeru ne samo subjektivne, temveč tudi objektivne krivde prevzamejo odgovornost.

Filozof Karl Popper pravi,  da mora biti v bivših "diktaturah" na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo.

Naslednji primer je nazoren. Župan glavnega mesta Zoran Janković je letos podelil naziv častni občan  Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa  je v televizijskem  pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup  v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

BTC proti Mihiču


Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Družba BTC pa poda o tem mnenje: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.

Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično? Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.

Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le izjave bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Čudim pa se, kako je vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je  sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan.

Sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi  Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem razumeti, da je bila lahko izrečena taka sodba, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja, kar mnoga niso preživela .

V EU je takšno ravnanje strogo prepovedano. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji, šele potem ko »postanejo« tudi  lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti  za razvoj podjetja. Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni pošteno, ne častno, ne družbeno odgovorno.

Vrhovno sodišče tedaj ni pritrdilo oceni tedanjega predsednika države, ne oceni direktorice SDK.  S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je  to res etično in pravično?

Franc Mihič, Ribnica
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30