Predstavljamo velike Slovence: Franc Miklošič, vitez besede

Na današnji dan  leta 1891 se je poslovil največji slavist in raziskovalec slovanskih jezikov vseh časov, Franc Miklošič.

Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni!

Osebnosti Miklošičevega formata Slovenci nimamo veliko, pa še te pogosto poznamo slabo in predvsem kot mrke obraze iz učbenikov. Medtem ko drugi narodi o svojih velikih možeh in ženah snemajo visoko-proračunske drame, se naši prepogosto prašijo v muzejih. Morda bi bila naloga kulturnega ministrstva tudi to, da popularizira in na sodoben način predstavi osebnosti, na katere smo upravičeno ponosni…

Evropejec v pravem pomenu besede

Franc Miklošič se je rodil 20.11.1813 v Radomerščaku v bližini Ljutomera. Že v otroštvu je prihajal v stik z različnimi jeziki in kulturami, ki so se mešali na tem območju. Njegov oče je bil manjši vinogradnik, ki pa se je zavedal pomena izobrazbe. Franc je tako šel v gimnazijo v Varaždin, nato v Maribor, študij prava in filozofije pa je nadaljeval v Gradcu. Tam se je vključil v živahno gibanje slovenskega narodnega preporoda.

Pozneje je odšel na Dunaj, se zaposlil v dvorni knjižnici in se posvetil študiju slovanskih jezikov. Povzpel se je do najvišjih krogov tedanjega cesarstva, se poročil s plemkinjo ter tudi preko svojih znanstvenih zaslug dosegel sprejem v dedni avstrijski plemiški in viteški stan. Bil je rektor dunajske univerze in soustanovitelj slavistične stolice, član večine evropskih akademij znanosti in tudi dosmrtni član gosposke zbornice državnega parlamenta na Dunaju. Govoril je tako rekoč vse tedaj znane jezike, od sanskrta naprej.

Povzpel se je do najvišjih krogov tedanjega cesarstva, se poročil s plemkinjo ter tudi preko svojih znanstvenih zaslug dosegel sprejem v dedni avstrijski plemiški in viteški stan. Bil je rektor dunajske univerze in soustanovitelj slavistične stolice, član večine evropskih akademij znanosti in tudi dosmrtni član gosposke zbornice državnega parlamenta na Dunaju.

Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije…

Ko se je zaposlil v dvorni knjižnici je začel intenzivno raziskovati slovanske jezike. Sledila je vrsta izjemno poglobljenih del, ki so še danes brez primere. Posledica le teh je bila tudi stolica za slavistiko na dunajski univerzi, katere predstojnik je postal ravno Miklošič. Kakšnega pomena je bilo to, nam pove dejstvo, da je bila stolica za germanske jezike ustanovljena šele leto pozneje. Tako, da nenazadnje tudi avstro-ogrskim oblastem v tistem času ni moč očitati zaničevalnega odnosa do »stranskih« jezikov cesarstva. Ravno nasprotno.

V letu 1848 je cesarska akademija znanosti na Dunaju razpisala nagrado tisoč goldinarjev za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič jo je tri leta pozneje predložil in po pozitivnih ocenah akademije, dobil obljubljeno nagrado (To bi lahko bila zanimiva alternativa današnjim subvencijam!). Delo je bilo velikega pomena zlasti za tiste slovanske narode, ki so se borili za nacionalno priznanje in enakopravnost znotraj habsburške monarhije.

Kakšen pomen ima to za nas? Velik. Jezikoslovje kot tako morda zveni dolgočasno in suhoparno, vendar je jezik poleg pokrajine bistvena identiteta naroda. Spomnimo se, da je pred Prešernom v avstro-ogrski monarhiji veljalo prepričanje, da slovenščina ni primeren jezik za pesništvo. In če je Prešeren to prepričanje ovrgel, je Miklošič našemu jeziku dal znanstveno argumentacijo, ki je bila prvi korak k enakopravnosti.

Politika je k****!

V mlajšem obdobju se je podal tudi v »narodnostne« politične vode. V času pomladi narodov je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije. Pozneje je bil tudi poslanec v avstrijskem državnem zboru.

Bil je demokratični duh prve vrste in kot tak visoko presegal zgolj narodnostno politiko. Verjetno so mu tudi zato nekatere »manjše ribe« slovenskega narodnega preboja očitale, da je proti slovenstvu, da ko kot državni svetnik ne naredi dovolj za Slovence, da ni dovolj predan slovenskemu jeziku…

S svojimi učenci je dosegel, da je v drugi polovici 19. stoletja iz zelo razcepljenega slovenskega jezika nastal enoten knjižni jezik, ki je Slovence povezal tudi na jezikovni in ne le pokrajinski ravni. Tako ga lahko imenujemo za očeta slovenskega knjižnega jezika.

Res je, da Miklošič ni bil nikoli revolucionar in očitno tudi sam svojega poslanstva ni videl v politiki, ampak v znanosti. Pa vendar je s svojim znanstvenim delom naredil za slovenski jezik neprimerno več kot bi mogel on ali kdorkoli drug v politiki.

S svojimi učenci je dosegel, da je v drugi polovici 19. stoletja iz zelo razcepljenega slovenskega jezika nastal enoten knjižni jezik, ki je Slovence povezal tudi na jezikovni in ne le pokrajinski ravni. Tako ga lahko imenujemo za očeta slovenskega knjižnega jezika. Avstro-ogrska oblast je njegove ugotovitve upoštevala in imele so praktične posledice (slavistična stolica na univerzi, slovenščina v šolah…).

Njegov demokratični duh pa se ni ustavil le pri slovanskih narodih, ampak je znanstveno obravnaval tudi najbolj zapostavljene narode v Evropi (Rome in Vlahe).

Vodo zajema s sitom, kdor hoče učen biti brez knjig!

Pomemben del Miklošičevega dela je bilo tudi urejanje in izdajanje slovenskih učbenikov. In čeprav so nas po drugi svetovni vojni sistematično učili, da je vse kar je nemško  Scheiß, je avstro-ogrska oblast po pomladi narodov podprla izobraževanje v slovenskem jeziku. Tudi po zaslugi našega viteza Franca. Postavljena je pa bila zahteva, da je potrebno najprej napisati in urediti slovenske šolske knjige. Red mora biti, torej.

Vsekakor pa je prerasel okvire province in postal Evropejec v najvišjem pomenu besede. V prvi vrsti ni bil Slovenec, Ilir, Panonec ali Avstrijec, ampak predvsem človek in znanstvenik.

Za to je bil zadolžen Miklošič, ki v berila ni vključil le leposlovja, ampak tudi besedila drugih ved … Tako so se dijaki med drugim učili tudi o plevelu, magnetičnosti, turških vpadih, običajih prehranjevanja po svetu, prvi pomoči, številnih bitkah,  ornitologiji, astrologiji … Vse to naj bi pripomoglo h kar najširši izobrazbi dijakov.

Vendar pa ni vztrajal le pri slovenskih avtorjih. Kar je bilo lepega in dobrega v drugih (predvsem slovanskih) jezikih, pa tudi nemščini, je poslovenil in vključil. Medkulturna vzgoja in »multi-kulti« torej nista od včeraj.

Družinski človek

Če so osebne zgodbe mnogih velikih mož slovenske zgodovine polne tragike, pa pri Miklošiču ni bilo tako. Bil predan družinski človek, zvest prijatelj in urejena osebnost. Vsekakor pa je prerasel okvire province in postal Evropejec v najvišjem pomenu besede. V prvi vrsti ni bil Slovenec, Ilir, Panonec ali Avstrijec, ampak predvsem človek in znanstvenik.

In kot so povedali na njegovem grobu ob smrti leta 1891, je jasno, da »kdor se le nekoliko bavi s slavistiko, dobre vé, da je v slavistiki Miklosich bil, a da Miklosicha ne bode več!«