Volitve predsednika republike v slovenskem medijsko-političnem prostoru, kjer tematike ter odmerjen čas kljub spremembam v zadnjih 20 letih še vedno neusmiljeno diktirajo mainstream mediji, predstavljajo zanimivo izjemo. Tako uveljavljenim politikom, resnim političnim izzivalcem, morebitnim samooklicanim političnim nadebudnežem kot tudi javnomnenjskim trendsetterjem ponujajo okolje, kjer lahko obidejo medijske ter finančne prepreke, dobijo podporo za svoje ideje ter nasploh učinkovito opozorijo nase. Iz tega razloga so predsedniške volitve v Sloveniji pogosto gradile ne samo kariere zmagovalcev, temveč neredko tudi poražencev ali samo sodelujočih. Tudi letos se zdi, da bo tako.
Ravno zaradi izjemne možnosti osebne promocije ter političnih potez na najvišji ravni, so bile predsedniške volitve v Sloveniji po številu kandidatov vselej dobro zastopane. Volitve iz leta 2012, ki so se končale s prvo takrat šokantno zmago trenutnega predsednika s samo tremi kandidati v prvem krogu, so bile pravzaprav velika izjema. Zadnje predsedniške volitve z devetimi kandidati so tako izenačile rekord volitev iz leta 2002, ko je svoj edini predsedniški mandat na volitvah osvojil Janez Drnovšek.
Na volitvah 2018 je svoje ime v politično sfero več kot uspešno lansiral Marjan Šarec, desnica pa je nastopila razdrobljeno s predsedniškim pokrom dam, kot smo takratno taktiko desne sredine s štirimi kandidatkami komentirali na Domovini. Soliranje se nato nobeni pomladni stranki ni posebej izplačalo. Še več, zdi se, da je pozicijo outsiderja oz. špilferderberja takrat z ne tako zanemarljivim številom glasov izkoristil skrajni Andrej Šiško, ki je morda že takrat napovedal potencial političnega populizma, ki smo ga v času korone videli na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Pozicioniranje v predsedniški predvolilni kampanji ter odločitve o samostojnem nastopu ali povezovanju imajo lahko velike posledice za samo predvolilno taktiko, že preden se sama kampanja začne. ”Manevriranje” ter ”združevanje sil” so tako pokopali ne samo prej omenjeni pomladni četverček kandidatk, temveč tudi že Franceta Arharja, v drugem krogu pa Lojzeta Peterleta ter Danila Türka. Nasprotno pa so slednjemu takšni manevri enkrat pomagali do zmage, medtem ko je glasove za seboj dvakrat uspešno potegnil Borut Pahor.
Z javnimi napovedmi kandidatur je v tokratno kampanjo odločneje stopilo pet kandidatov oz. kandidatk, ki so se želeli hitro politično pozicionirati. Marta Kos, Nataša Pirc Musar, Vladimir Prebilič, Nina Krajnik in Anže Logar. Omenjeni kandidati so se, kot se trenutno zdi, najbolj hitro pozicionirali od leve proti desni, vsak s svojo strategijo privabljanja volivcev za uspešen prehod ciljne črte, tj. uvrstitve v drugi krog.
Zgoraj omenjeno peterico nekakšnih ‘frontrunnerjev’ bodo s svojimi manevri ob dovoljšni podpori za vložitev kandidatur želeli razbiti Ivo Vajgl, Andrej Magajna, Gregor Bezenšek, Leo Trojar, Ludvik Poljanec, Aleš Ernecl, Sabina Senčar, Boris Vene ter Ivan Bolfek. Če bo dosedanji ideološko in politično izjemno širok nabor kandidatov pri svoji vložitvi kandidatur uspešen, se nam obeta izbor kar 14 kandidatk ter kandidatov, kar bi bil jasen rekord. Če je to dobro ali ne, naj presodijo volivci sami, postavlja pa se vprašanje, ali bodo soočenja v skupnem, enotnem formatu za tolikšno množico predstavljenih idej dovolj.
Ko resnično velja, da je pomembno tudi sodelovati
Kot smo že omenili, za slovensko predsedniško kampanjo pogosto velja, da je prav tako kot zmagati pomembno tudi sodelovati. Zaradi širokega izbora novinarskih vprašanj, ki presegajo samo politično funkcijo predsednika države, namreč marsikateri kandidat to izjemno priložnost za politično samopromocijo, ki se mu ponuja na vsakih 5 let, lahko izkoristi za lansiranje lastne politične prihodnosti.
To je trenutno najbolj očitno pri Nini Krajnik in Vladimirju Prebiliču. Ga. Krajnik je lastni politični nastop jasno imenovala kot namero lansiranja novega sredinskega političnega gibanja. Prav tako se zdi, da ima zelo konkretne cilje po nadaljnjem političnem udejstvovanju nesojeni predsednik sredinskega županskega gibanja, ki naj bi se pojavilo že ob zadnjih parlamentarnih volitvah, g. Prebilič.
Za Anžeta Logarja se zdi, da je te predsedniške volitve sprejel z večjim navdušenjem kot njegova predhodnica pred petimi leti, ga. Tomc. Ob tem, da mu javno nastopanje in politične kampanje na najvišjih nivojih niso tuje (kandidiral je tudi za župana MO Ljubljana leta 2018), se zdi, da s sproščeno ter ljudsko kampanjo ne samo, da želi volitve izkoristiti za položaj pretendenta morebitnega glavnega naslednika Janeza Janše na čelu SDS, temveč z javno izpostavljenostjo sebe tudi resno pozicionirati kot potencialnega kandidata za enega prihodnjih predsednikov vlade.
Vse kaže na spopad težkokategornikov na levici, t.j. Goloba proti Kučanu.
Na drugi strani imamo med težkokategorniki ga. Kos, odločno političarko ter podpredsednico Golobovega Gibanja Svobode, ki je ob svoji lastni prepoznavnosti ter medijski naklonjenosti levega medijskega establišmenta pred meseci takoj po državnozborskih volitvah bila prva jasna favoritinja za zmago. A v zadnjih dneh se zdi, da ji je medijski show ter vso pozornost ukradla druga kandidatka levice, Nataša Pirc Musar, ki se ponaša s podporo dveh bivših predsednikov iz miljeja slovenske levice, g. Kučana ter g. Türka. Vse kaže na spopad težkokategornikov na levici, tj. Goloba proti Kučanu.
Ob razporejanju levih sil ne smemo pozabiti tudi na pomen vzdržanih glasov ter morebitnih uradnih ‘endorsmentov’, kot temu rečejo strankarsko-frakcijsko bolj zagreti Američani. Socialni demokrati so se odločili, da ne bodo drobilec glasov na levem polu. Ob tej potezi vzporedno na desnici velika neznanka ostaja pozicioniranje NSi-ja ter SLS-a; od tega, ali bodo šli s svojim kandidatom, podprli Logarja ali volivcem naročili, naj glasujejo po svoji vesti, bo v veliki meri odvisen izbor obeh kandidatov v drugem krogu.
Na koncu bo od političnih spletk ter kalkuliranja, pa tudi morebitnih zunanjih dejavnikov odvisno, ali bomo v drugem krogu videli spopad dveh levih kandidatov (najbolj realen bi bil dvoboj Pirc-Musarjeva proti Kosovi) ali pa spopad levice in desnice za sredino ter večinsko podporo (tako trenutno kaže na Pirc-Musarjevo proti trenutno izjemno dobro stoječemu Logarju). Ob kalkuliranju pa navsezadnje tudi zunanji dejavniki (od virusa, inflacije, do zapletene varnostne situacije) lahko dvignejo katerega od nepričakovanih izzivalcev in mu v najslabšem primeru dajo možnost izgradnje platforme za naslednje (predčasne?) parlamentarne volitve.
Še zmeraj mislim, da bi moral biti Logar po, menim predčasnih volitvah predsednik vlade, Janša pa čez 5 let predsednik države. Trenutno sicer podpiram Logarja. Kos in Musar od mene ne dobita glasu, tudi v drugem krogu ne, če bosta slučajno tam. Veliko neveljavnih glasovnic ima tudi svojo težo.
Kljukcev bo veliko. Na prejšnjih, če me spomin ne vara, je Janša podpiral Šarca. Brez obrazložitve, zakaj naj bi bil on boljši od Pahorja. Zdaj bo težko kdo od najavljenih nadomestil Pahorja. On se je res trudil, da bi bil predsednik vseh državljanov. Pirc Musarjeva je že rekla, da ne bo.
Če Logar ne zmaga v prvem krogu, ga bo NPM v drugem premagala. Zakaj? Ker bo levica aktivirala vse NVO-je, ki prejemajo plačila, da aktivno sodelujejo, ko se levica počuti ogroženo. Ne smemo pozabiti na vedno čuječo DVK, ki ima pravico do pomot in zlorab, kar je bilo tudi dokazano na zadnjih volitvah…. Saj poznamo tisto Stalinovo – REZULTATE PIŠE TISTI, KI ŠTEJE….
Si predstavljate, da Logarju zagotovijo na terenu podporo gasilci? Zamislite si kolesarje in odzive, kako to ni pošteno in oh in ah….
Levica in njeni NVO-ji imajo letos veliko težavo – sodelovanje in podpora organizacijam, ki so sodelovale ali organizirale zabave, kjer so bila naznanjena kriminalna dejanja. Njihova moralna moč je trenutno bolj na psu. Logar naj samo še izbrska, koliko denarja gre za te organizacije in napove, da se bo trudil, da ta denar dobijo gasilci, lovci, …. in je zmagal.
Slovenec sm, tudi to je res. Vendar, zanimivo, na RTV, ki je vedno pozorna na vse napake desne politike, napake levih kar preskoči. Zanimivo, zanimivo….
Lakajska drža kruhoborcev, da se nič ne spremeni. Mogoče, so bili tudi aktivno udeleženi na teh zabavah…
In kje so tiste nevladne organizacije, ki tako bdijo nad tem, da se ne bi ženskam skrivil niti las na glavi, kje so??? Skrb, da imajo vedno pri roki pinte, če jih kaj preseneti!
Ni jih, saj se bo mogoče pokazalo, da je tudi kakšen iz teh organizacij bil zelooooo aktivennnn na tem področju….
Enako tudi sama razmišljam.
Vsekakor bi bil najboljši kandidat Logar.
Vendar ima Levica vse podsisteme, skupaj z DVK, tako, da desnega izpodrinejo.
Tako je bilo tudi na volitvah, ko je močno zmagal Peterle v 1.krogu.
Pa je prišel v središče Ljubljane Kučan v spremstvu Danila Turka in podzemlje je to razumelo, kot ukaz, za koga naj dela.
Za tem, je v 2. krogu prišen na VRH Turk, ki je Slovenijo pahnil spet v Komunizem.
Čakam, da bo Ljudmila kandidirala in NSi s to potezo torpedirala pod parlamentarni prag.