Na ameriškega predsednika Donalda Trumpa se je v teh dneh usul plaz kritik glede umika ameriške vojske iz Sirije in opustitev tega območja kot ameriške interesne sfere.
S tem je namreč Kurde prepustil na milost in nemilost Turčiji, ki je z namenom zagotovitve miru ob meji pred “teroristi” sprožila ofenzivo. Kurdi in sirska oblast sta poskusili zaustaviti ofenzivo vendar z malo uspeha. Turčiji pa je na pomoč priskočila Rusija.
Danes pa je Trump napovedal umik sankcij proti Turčiji, ki so jih ZDA uvedle zaradi turške ofenzive proti Kurdom na severovzhodu Sirije. Napovedal je tudi, da bo manjše število ameriških vojakov ostalo v Siriji.
Konec sanj o Kurdski državi?
Kurdi so bili desetletja zavezniki Zahoda, predvsem Združenih držav Amerike. Na severu Sirije je večina boja proti Islamski državi padla ravno na njih in njihove prostovoljce. Ameriški dogovor s Turčijo, da lahko pod pretvezo, da bo napadala pripadnike Islamske države počisti s Kurdi, je dolgoročna katastrofa za Kurde in ameriške interese v regiji.
V tej fazi ni nadaljnje potrebe po izvajanju nove operacije,” je turško obrambno ministrstvo sporočilo v izjavi. Kot so pojasnili, so ZDA po torkovem izteku 120-urne prekinitve ognja naznanile, da je končan umik borcev kurdske milice YPG z območja na severovzhodu Sirije, ki leži ob meji s Turčijo.
Ankara in Washington sta se namreč minuli četrtek dogovorila, da bo Turčija začasno ustavila ofenzivo na severu Sirije, ki jo je sprožila 9. oktobra, pod pogojem, da se kurdske sile umaknejo s 120 kilometrov dolgega in 32 kilometrov širokega pasu ob sirsko-turški meji. Sirski Kurdi so v torek zatrdili, da so z območja umaknili vse svoje vojaške sile.
Turško in rusko sodelovanje v regiji
Dolgoročna osamitev Izraela
Izrael je z današnjim dnem tudi dvignil raven pripravljenosti po nujnem sestanku varnostnega kabineta v začetku tedna. Namreč napetosti z Iranom naraščajo. Ravno tako pa narašča strah pred morebitnim raketnim napadom iz Irana.
Avgusta je Izrael namreč z letalskimi napadi v Siriji zatrl načrtovan napad na Izrael z oboroženimi droni. Po besedah izraelske vojske naj bi namreč Iranska revolucionarna armada načrtovala napad na Izrael z droni opremljeni z razstrelivom, ki bi delovali kot “kamikaze” napadalci na strateške cilje v Izraelu.
Njihova predvidevanja so se potrdila, ko je podoben napad uspel septembra v Savdski Arabiji in prepolovil proizvodnjo nafte na polovico kapacitet. Palestinski Hamas pa je odprto podpiral turško ofenzivo proti Kurdom, saj računajo na vedno bolj militantnega in antizahodnega Erdogana, da jim bo ponudil pomoč pri napadih na Izrael.
Trump je z umikom iz Sirije prepustil “zadnja vrata” Rusije prazna in seveda so jih Rusi z veseljem zasedli. Rusi namreč vidijo Kavkaz in območje južno od njega kot svojo interesno sfero. Ameriško vmešavanje v to območje jim nikoli ni ustrezalo. Rusija je tako uspela svojo dolgoročno in stabilno pomoč sirskemu režimu prenesti v konkreten rezultat. Tako so se vrnili na Bližnji Vzhod kot edini igralec, ki je sposoben izpeljati določen dogovor.
Neposredni in najhujši poraženci so seveda Kurdi. Pri tem, da ne gre zanemariti dolgoročnega negativnega vpliva na ameriško zunanjo politiko. Predsedniku Trumpu se v luči bližajočih volitev sicer splača končati vsakršen vojaški konflikt na tujih tleh in si s tem pridobiti nekaj popularnosti. Toda tak odnos do zaveznikov pa daje napačen signal, predvsem z vidika prestiža in zanesljivosti ZDA.
Istočasno so se domnevni iranski napadi na Savdsko Arabijo brez jasnega odziva ZDA. Napadi, ki so jasno razkrili ranljivost ključnega dela savdske ekonomije – naftnih vrelcev, so ostali brez odgovora. Dodatna zračna obramba in letala, ki so prišla za tem so slaba tolažba za Savdijce, ki se tako tudi počutijo nekoliko zapuščene in izdane.
Ne smemo pa pri vsem tem pozabiti na igro Rusije in Turčije, kjer je očitno, da je bila Rusija sposobna izrabiti nezadovoljstvo Erdogana z NATOM in zahodnimi zaveznicami. V začetku leta je tako Turčija kupila ruski protiletalski raketni sistem, kar je izjemno nenavadno za NATO zaveznico.
Če bodo ZDA nadaljevale na tej poti, se lahko zgodijo nepredvideno dogodki, ki bodo vplivali na stabilnost celotne širše regije. Savdska Arabija in njeni zavezniki bodo začeli iskati pot dialoga z Iranom. Izrael na drugi strani pa bo v svoji upravičeni samoobrambni drži samo povečeval verjetnost odprtega konflikta z Iranom. Iran pa se lahko počuti osvobojen budnega očesa ZDA in tako začne igrati nevarno igro dominacije v regiji. Na koncu dneva pa bo moral tudi Izrael resno premisliti svojo strategijo ter zavezništva, če se bo vpliv ZDA v regiji še slabšal.
Vse to dogajanje pa bo vplivalo tudi na migracijske tokove v smer Evrope, destabilizacijo na Balkanu ter morebitni večji pritisk Rusije na svoje zahodne sosede.
Sirski katoliki bodo veseli, da je Putin zapodil ISIS.
Karkoli naredi Amerika, je v očeh nekoga narobe. Svetovni policaj! Narobe, ko se vmešava, narobe, ko se umika ali ne vmešava.
Pa naj se pobijejo že enkrat, da bo mir. Ne marajo se med seboj, sedaj pa prihajajo v Evropo, da bodo še tu vnašali nemir.
Rusija mora imeti tukaj mero, ker če bo zrasel Iranu in Turkom greben, ne bosta več rabila Rusije in jima bo v napoto. To pa ZDA dobro ve in na ta način pripravlja gospodarsko oslabitev Rusije, ki se bo morala natzadnje umakniti, če ne bo hotela gospodarsko propasti zaradi prevelikih stroškov oborožitve.
Vsi ti Arabci in zlasti Iran in S. Arabija, bodo kmalu videli interes stopiti skupaj in Rusi se bodo morali umakniti, približati ZDA in Evropi ali pa jih bodo napačne poteze drago stale. razumeti morajo, da niso več glavni, ker jih je tu prehitela Kitajska, kateri bodo kmalu v napotje v teritorialnem pogledu obvladovanja Azije. Od tukaj jih bodo kmalu spodrinili, če bodo rinili na Arabski polotok, gospodarstvo pa bo še naprej tajkunsko pijavkarstvo…
Z Evropo morajo skleniti tesno zavezništvo, če hočejo imeti tukaj vpliv ali pa za hrbtom nasprotnika, če tega ne bo. Obrnjeni morajo namreč biti v pripravljenosti proti Kitajski, neproti komurkoli drugemu, če ga ne bodo dražili z nespametjo.
To pač ne gre dolgo.
To, da je Trump izdal Kurde, je velika laz in hinavscina.
Kaj pa naj bi storil?!
Kurdi so se najbolj srcno borili proti ISIS.
Upali so, da si bodo priborili Drzavo.
Ampak ameriska izdaja je bila neizbezna in prisotna ves cas vojne.
Ze pred leti sem gledala eno razpravo ameriskih strokovnjakov za BV. Bila sem sokirana, s kaksnim odkritim cinizmom so se vsi strinjali, da s kurdskimi upi ne bo nic in bo prisel trenutek, ko bodo ZDA izdale Kurde. Ker Turcija ne bo nikoli dovolila Kurdske drzave, Turcija je pa prevec dragocen zaveznik ZDA, da bi se zaradi Kurdov ZDA odrekle Turciji….
Se to: Erdogan namerava spraviti sirske begunce nazaj domov v Sirijo.
Domovina: a ste proti temu?
Jokate zaradi Kurdov. Ste kdaj jokali zaradi preganjanih kristjanov?
Merkla je zadnjic izjavila, da integracija beguncev v Nemciji ni uspela. V 4 letih se niti nemscine niso naucili. Zdaj jih bo lahko poslala nazaj….
angelca nazaj?,
tam pravijo,
pardon onegavijo,
da je že sprejeta v drugi raj,
Pa saj niso prišli v Nemčijo, da delajo in se učijo? Prišli so delat s…nje. Tako kot doma. Upam, da jih ne bo poslala v Slovenijo.
Erdogan pa, čestitke, naj grejo Kurdi domov, ali kam pač spadajo. Arabija in Afrika ne sodi v Evropo, vsaj ti ne, ki se gnetejo na južni meji. To je peta kolona v Evropi. Sami mladi moški – bodoči vojaki! Orožje bodo pa dobili v mošejah.
Vladimir Putin, Syria’s Pacifier-In-Chief, Pepe Escobar via The Saker blog, 10/24/2019
https://www.zerohedge.com/geopolitical/escobar-vladimir-putin-syrias-pacifier-chief- 23:15
Russia-Turkey deal establishes ‘safe zone’ along Turkish border and there will be joint Russia-Turkey military patrols
Russian President Vladimir Putin, right, and his Turkish counterpart Recep Tayyip Erdogan shake hands during a joint press conference after their talks in the Black Sea resort of Sochi on October 22, 2019. Photo: Sergei Chirikov / poll / AFP
The negotiations in Sochi were long – over six hours – tense and tough. Two leaders in a room with their interpreters and several senior Turkish ministers close by if advice was needed. The stakes were immense: a road map to pacify northeast Syria, finally.
The press conference afterwards was somewhat awkward – riffing on generalities. But there’s no question that in the end Russian President Vladimir Putin and his Turkish counterpart Recep Tayyip Erdogan managed the near impossible.
The Russia-Turkey deal establishes a safe zone along the Syrian-Turkish border – something Erdogan had been gunning for since 2014. There will be joint Russia-Turkey military patrols. The Kurdish YPG (People’s Protection Units), part of the rebranded, US-aligned Syrian Democratic Forces, will need to retreat and even disband, especially in the stretch between Tal Abyad and Ras al-Ayn, and they will have to abandon their much-cherished urban areas such as Kobane and Manbij. The Syrian Arab Army will be back in the whole northeast. And Syrian territorial integrity – a Putin imperative – will be preserved.
This is a Syria-Russia-Turkey win-win-win – and, inevitably, the end of a separatist-controlled Syrian Kurdistan. Significantly, Erdogan’s spokesman Fahrettin Altun stressed Syria’s “territorial integrity” and “political unity.” That kind of rhetoric from Ankara was unheard of until quite recently.
Putin immediately called Syrian President Bashar al Assad to detail the key points of the memorandum of understanding. Kremlin spokesman Dmitry Peskov once again stressed Putin’s main goal – Syrian territorial integrity – and the very hard work ahead to form a Syrian Constitutional Committee for the legal path towards a still-elusive political settlement.
Russian military police and Syrian border guards are already arriving to monitor the imperative YPG withdrawal – all the way to a depth of 30 kilometers from the Turkish border. The joint military patrols are tentatively scheduled to start next Tuesday.
On the same day this was happening in Sochi, Assad was visiting the frontline in Idlib – a de facto war zone that the Syrian army, allied with Russian air power, will eventually clear of jihadi militias, many supported by Turkey until literally yesterday. That graphically illustrates how Damascus, slowly but surely, is recovering sovereign territory after eight and a half years of war.
Who gets the oil?
For all the cliffhangers in Sochi, there was not a peep about an absolutely key element: who’s in control of Syria’s oilfields, especially after President Trump’s now-notorious tweet stating, “the US has secured the oil.” No one knows which oil. If he meant Syrian oil, that would be against international law. Not to mention Washington has no mandate – from the UN or anyone else – to occupy Syrian territory.
The Arab street is inundated with videos of the not exactly glorious exit by US troops, leaving Syria pelted by rocks and rotten tomatoes all the way to Iraqi Kurdistan, where they were greeted by a stark reminder. “All US forces that withdrew from Syria received approval to enter the Kurdistan region [only] so that they may be transported outside Iraq. There is no permission granted for these forces to stay inside Iraq,” the Iraqi military headquarters in Baghdad said.
The Pentagon said a “residual force” may remain in the Middle Euphrates river valley, side by side with Syrian Democratic Forces militias, near a few oilfields, to make sure the oil does not fall “into the hands of ISIS/Daesh or others.” “Others” actually means the legitimate owner, Damascus. There’s no way the Syrian army will accept that, as it’s now fully engaged in a national drive to recover the country’s sources of food, agriculture and energy. Syria’s northern provinces have a wealth of water, hydropower dams, oil, gas and food.
As it stands, the US retreat is partial at best, also considering that a small garrison remains behind at al-Tanf, on the border with Jordan. Strategically, that does not make sense, because the al-Qaem border between Iran and Iraq is now open and thriving.
Map: Energy Consulting Group (na povezavi)
The map above shows the position of US bases in early October, but that’s changing fast. The Syrian Army is already working to recover oilfields around Raqqa, but the strategic US base of Ash Shaddadi still seems to be in place. Until quite recently US troops were in control of Syria’s largest oilfield, al-Omar, in the northeast.
There have been accusations by Russian sources that mercenaries recruited by private US military companies trained jihadi militias such as the Maghawir al-Thawra (“Army of Free Tribes”) to sabotage Syrian oil and gas infrastructure and/or sell Syrian oil and gas to bribe tribal leaders and finance jihadi operations. The Pentagon denies it.
Gas pipeline
As I have argued for years, Syria to a large extent has been a key ‘Pipelineistan’ war – not only in terms of pipelines inside Syria, and the US preventing Damascus from commercializing its own natural resources, but most of all around the fate of the Iran-Iraq-Syria gas pipeline which was agreed in a memorandum of understanding signed in 2012.
This pipeline has, over the years, always been a red line, not only for Washington but also for Doha, Riyadh and Ankara.
The situation should dramatically change when the $200 billion-worth of reconstruction in Syria finally takes off after a comprehensive peace deal is in place. It will be fascinating to watch the European Union – after NATO plotted for an “Assad must go” regime change operation for years – wooing Tehran, Baghdad and Damascus with financial offers for their gas.
NATO explicitly supported the Turkish offensive “Operation Peace Spring.” And we haven’t even seen the ultimate geoeconomic irony yet: NATO member, Turkey, purged of its neo-Ottoman dreams, merrily embracing the Gazprom-supported Iran-Iraq-Syria ‘Pipelineistan’ road map.
Za tiste, ki jih zanima, so podrobnosti o dogajanju v regiji opisane v članku Revisiting the Win-Win-Win-Win Outcome in Syria, The Saker • October 23, 2019 na https://www.unz.com/tsaker/revisiting-the-win-win-win-win-outcome-in-syria/
Kurdom ni nihče uradno obljubil države, zato je bila njihova javna zahteva preuranjena in je preprečila prav ta namen. lahko bi dobili neko samoupravo, če bi bili tiho, tako pa veliko manj.
Ni vseeno kaj kdo reče, ne le kdo kaj reče…
No ja, Trump je s tem, ko se je v odnosu do Turčije naredil “Francoza”, spet pomagal Evropo zascititi pred 3 miljoni beguncev, ki bi jih Erdogan zagotovo spustil v EU, če bi mu “politično korektni” EU voditelji še naprej srali po glavi in ga ovirali pri odstranitvi grožnje (vzpostavitve kurdske države), ki je za obstoj in varnost Turčije vitalnega pomena, tako rekoč nujna. Za zahvalo bebast folk in njih voditelji spet plujejo po ZDA. Ki nam rešuje riti – spet in spet. Če bi pa Erdogan grožnjo uresničil, bi pa jokali in stokali, da ZDA ni naredila nič. Pri celotni zadevi sta se ZDA in Rusija skupaj izkazali modrejši kot cela EU…. Kaj se čedimo, Soroševe ideološke lovke pobebljajo tudi ZDA tradicionalno sicer naklonjene voditelje… O onih drugih, kamor sodijo tudi slovenski, pa ni vredno izgubljati besed.