Pred četrtim valom v bolnišnicah veliko pomanjkanje medicinskih sester, preostale “ne zmorejo več”

Fotografija je simbolična (vir: Flickr)

Slovenija gre po evropskem semaforju danes v rdečo fazo. Od ponedeljka bo zaradi naraščanja števila covidnih bolnikov veljala četrta faza aktivacije bolnišnic, po kateri bodo covidne bolnike poleg v Ljubljani, Celju in na Golniku, zdravili tudi v bolnišnicah Nova Gorica, Novo mesto in Murska Sobota. 

Pred nekaj dnevi so v UKC Ljubljana zatrdili, da so v bolnišnici pripravljeni na nov val sprejemov bolnikov, okuženih z novim koronavirusom, in da se ob tem obravnava rednih pacientov ne bo bistveno zmanjšala. A medicinske sestre opozarjajo, da zaradi prevelikega pomanjkanja kadrov tega ne bodo zmogle.

Podobno je v svojem zapisu zatrdil tudi kardiolog dr. Marko Noč, danes pa so se začela prva pogajanja med sindikati in ministrstvom, ki bi lahko, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, prinesla prve korake v pravo smer.

Monika Ažman, predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege, je za RTVS povedala, da medicinske sestre, ki so rešile prve tri valove in od katerih se pričakuje, da bodo enako storile tudi tokrat, ne zmorejo več. Delale so tudi po tri vikende na mesec z več kot osem nočnimi dežurstvi, je dodala predstojnica infekcijske klinike Tatjana Lejko Zupanc, ki je ob tem ne čudi, da izučen kader odhaja na delo v ambulante, kjer so urniki znosnejši, plača pa enaka.

V skoraj vseh slovenskih bolnišnicah je bilo tako v zadnjem času več odhodov kot prihodov  medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. V izolski bolnišnici jih primanjkuje 40, v Murski Soboti 60, na Jesenicah prav tako skoraj toliko, v Ljubljani pa naj bi bilo po besedah dr. Noča zaradi pomanjkanja negovalnega kadra nezasedenih več kot 100 postelj.

Odhajanje kadrov neobvladljivo

Kot je v prispevku za Delo in Portal Plus poročal kardiolog Marko Noč, je seznam vsak dan daljši in bolj tragičen; že več mesecev je denimo zaprt eden od oddelkov na srčni kirurgiji, zaradi česar morajo kirurgi dobesedno izbirati, koga bodo operirali. Zaprt je tudi intenzivni oddelek infekcijske klinike z 12 posteljami; bolniki, ki bi se morali zdraviti tam, so tako zaenkrat nastanjeni na intenzivnem oddelku za covid paciente. Posledično je nemogoče nadzorovati tudi širjenje bolnišničnih okužb in ustvarjati primerne pogoje za zdravljenje sprejetih.

Kot ugotavlja Noč, težava ni v številu osebja, ki ga vsako leto izobrazi šolski sistem, prav tako ne v morebitnem pomanjkanju zanimanja za takšno delo. Gre za dejstvo, da plačilna lista nekomu, ki na intenzivnem oddelku ali urgenci dela troizmenski turnus, namenja enako mesečno vsoto kot nekomu, ki dela v običajni družinski ambulanti brez vikendov, praznikov in dežurstev, da ne govorimo o bolje plačanih potencialnih poklicih izven zdravstva. Ob tem motivacije hitro zmanjka.

https://twitter.com/prgadp/status/1430598232271425542

Kje najti denar?

Rešitev gre po njegovem torej iskati v povišanju plač in doslednem plačevanju nadur ter presežnega dela. Politiki in pravnikom prepušča izbiro načina – poklic bi lahko izvzeli iz javnega plačnega sistema, ali pa ustvarili zakonit sistem dodatnega plačnega nagrajevanja. Denar za to bi se našel, če bi parlament sprejel novi Zakon o javnih naročilih v zdravstvu, ki so ga predlagali na zdravstvo.si in na junijski izredni seji odbora ni bil deležen zanimanja.

Noč pa opozarja tudi na nesmiseln strah nekaterih pred domnevno “privatizacijo javnega zdravstva”, ki naj bi se zgodila ob vzpostavljanju več javno-zasebnih partnerstev. Zasebniku bi s tem omogočili stimulativno nagrajevanje zaposlenih mimo togega sistema, kar bi lahko pomembno prispevalo k reševanju te problematike velikih razsežnosti.

Na sestanku, namenjenem prav temu, so se danes sešli minister za zdravje Janez Poklukar in sindikati zdravstva ter socialnega varstva. Dogovorili so se, da vsebine do zaključka pogajanj ne bodo komentirali, so pa predstavniki sindikatov povedali, da so zadovoljni z začetkom pogajanj, ob katerem jim je minister predstavil začetni predlog. Vladi priznavajo pripravljenost na pogajanja in pogovor, sami pa se bodo zdaj sešli in do prihodnjega tedna, ko bodo s pogajanji nadaljevali, pripravili svoj predlog.

Storjen prvi korak

Epidemija vse bolj razgalja notranje sistemske težave slovenskega zdravstva. Ob vsej korupciji, ki smo ji priča, je očitno ena večjih tog in slabo, po socialističnem vzoru “za vse enako” urejen plačni sistem, ki ne daje kadrom nobenega razloga, da bi ostali na zahtevnem mestu, kjer jih najbolj potrebujemo.

Toliko večji pritisk je zato preložen na tiste, ki vztrajajo in delajo dan in noč na račun svojih življenj in družin. Jasno je, da so spremembe nujne, pa čeprav bo moral kakšen od senzacionalističnih govoranc levičarjev zavedeni državljan pogoltniti slino ob t.i. privatizaciji javnega zdravstva.

Pogajanja, ki so se začela s sindikati, so prvi, nujen korak, ki nas bo, upajmo, obvaroval pred kolapsom ob novem valu epidemije. Dolgoročno pa bo potrebno precej politične volje in moči, ki je do sedaj še nismo dočakali. Izvzemanje ene poklicne skupine za drugo iz enotnega plačnega sistema, bo sicer postalo nov problem.

32 komentarjev

  1. Medicinske sestre odhajajo ker so sramotno plačane. Srednje medicinske sestre nalo več kot 700 evrov višje pa 1200. Vem iz lastnih izkušenj. Ko sem jaz ležala v intenzivni sem jih gledala 11 dni. Pa ni nobenega covida bilo. Nekateri pacienti skrajno nesramni tudi zelo žaljivi. Komu na čast morajo za malo denarja to prenašati. Sestre in medicinski bratje kapo dol zaslužite si višje plače predvsem pa si zaslužite spoštovanje in priznanje vašemu delu.

      • Daj no, ne govori neumnosti. Se ti sanja, koliko postelj imajo slovenske bolnišnice in koliko jih je namenjenih kovidnim bolnikom? A misliš, da so vse sestre zdaj zaposlene s ca 100 kovidnimi bolniki?

      • Slovenske bolnice so imele po že malce zastarelih podatkih (2018) ca 9.250 postelj. 150 kovidnih postelj (toliko mislim, da jih je trenutno) predstavlja 1,6% vseh postelj. Zdravniških sester je ca 7.200. Vseh zdravstenih tehnikov pa je ca 13.000. Po podatkih OECD ima en slovenski zdravnik celo več sester na razpolago (3,2) kot je povprečje OECD (2,8).

        Če ob teh številkah niso možne začasne prerazporeditve v kovidne oddelke, potem ne vem, s čim je nekaj narobe: s številkami, organizacijo, voljo odločevalcev v zdravstvu…

        Vedno samo zahteve po novih zaposlitvah in višjih plačah, stanje v zdravstvu pa vsak dan slabše.

  2. K sreči akademik Jani Moederndofer, ki je ob delu doštudiral za “medicinsko sestro”, s poslansko plačo dviga povprečje plač medicinskih sester.

    To pa ni edina njegova zasluga.

    Uresničuje se namreč prekletstvo, da propade vsaka stranka, ki se ji priključi.

    Zdaj se to pospešeno dogaja Listi Marjana Šarca.

  3. Sestre v UKC ne morejo imeti enake osnovne plače kot sestre asistentke pri zobarju v manjšem kraju!? UKC je neprimerjljivo bolj zahtevno delovišče kot vaški zdravstveni domovi.

    Poleg vsega kar pravijo niso toliko pomembne plače kot so ustrezni delovni pogoji; delovni čas, preveč pacientov na enega, strašni normativi, pomanjkanje zdravnikov, izgorelost, da ne govorimo o iskanju parkirnega prostora pred kliničnim centrom.

    Leve vlade in rdeči direktorji tipa oholi zemljaričiči so se namesto z urejanjem sistema, debelih 25 let raje ukvarjale z basanjem denarja v davčne oaze od koder nas sedaj ustrahujejo in manipulirajo.

    Gorje nepokesanim krivičnikom na onem svetu!

      • Točno tako… Dohtarjem le zadnjih 20 let glavni cilj povečati lastne plače, hktlrati ok a de ati na ukc privatno kliniki in MF. NE Delati, amoak 3x služiti. Nobena vlada v 30 letih ni bila sposobna izvesti reforme, ker vse javno poleni nadaljevanje korupcije, nedelo, skorumpirani zdravstveni lj anagelent.
        V zasebnih klinikah kot Rižna dolina, Lorena v Črnučah je vse drugače nobenega samoupravljanja, nobenih Svztiv Zavida, popolnoma na nivoju EU. UKC pa na nivoju Titovih balkanskih časov. JJ ni kos nalogi, zdravstveno reformo razume le kot več denarja iz proračuna, zdravstvene mafije pa ne zna presekati. Tako kot za zdravstvo velja za cel javni sektor…Produktivnost kamene dobe, celo mercator biste skušali kako so fevce prodajalne, ki lenobno sedijo za blagajno in filajo police. Delal be bi nihče, vsi bi prejemali subvencije. Bone, jamrali inlqlo ali nič delali. V zdravstvu je jdrbja več kot dovolj, le kriteriji dela so srednjeveško nizki, gre le za pritisk na povišanje plač vodilnih, ki hkrati izrabljajo nižji kader.

  4. Ljudje smo hudičevo nehvaležni in hudičevo hitro pozabimo pozitivne izkušnje.
    Ko smo v bolnišnici prepuščeni strokovni negi medicinskih sester in strokovnim odločitvam ter posegom zdravnikov, bi takoj z vsem srcem glasovali za zvišanje njihovih plač, saj na svoji koži doživljamo vse, kar lahko hitro, prijazno in strokovno neoporečno dobrega storijo za nas.
    A kaj, ko že nekaj dni in tednov po svoji bolnišnični epizodi pozabimo na svoje dobrotnike, ki smo jim bili tedaj iskreno hvaležni za vse ter iskreno pripravljeni priznati upravičenost do višjih plač.

    A nekaj otipljivega bo treba storiti, da ne bomo več zapirali prostorskih in tehnično opremljenih bolnišničnih zmogljivosti zaradi pomanjkanja izšolanih in s prakso usposobljenih ljudi – zdravnikov in delavcev medicinske nege.
    Prednostna naloga zdravstvene politike in vladne politike nasploh bi morala biti ta hip: narediti vse za to, da bomo obdržali vse primerno izšolane in v praksi usposobljene diplomirane medicinske sestre in medicinske tehnike, a seveda tudi vse druge dragocene specialiste, zdravnike in nujne strokovnjake medicinskih in negovalnih strok.
    Za ministrstvo, vlado in zdravstveno zavarovalnico bi morali biti v prvo vrsto postavljeni razvojno ključni človeški resursi, primerno izšolani ter v praksi usposobljeni kadri, brez katerih je vse ostalo vlaganje v slovensko zdravstvo nesmiselno in zaman.

    Na prvo mesto vsakega razmišljanja o katerem koli nujnem ukrepu na področju re-organizacije in modernizacije slovenskega zdravstva bi morali postaviti človeka: kot ključnega in nosilnega odgovornega izvajalca pri ponudnikih zdravstvenih storitev in kot uporabnika/zavarovanca/pacienta.
    Ko bo na prvem mestu vseh razmišljanj človek (kot naše največje bogastvo), bo mogoče izpeljati tudi potrebne ukrepe na področju nujnih plačnih sprememb v smeri spodbudnejšega in bolj poštenega plačevanja najzahtevnejših in najodgovornejših poklicev na najbolj zahtevnih in najbolj odgovornih “deloviščih”.

  5. Aktiven državljan, saj imaš prav. Že ko nas vzame v obravnavo zadirčna sestra splošnega zdravnika, občutimo neskončno hvaležnost, da se sploh pogovarja z nami. Ko pridemo do zdravnika, pa se kar topimo od hvaležnosti. Če pridemo do specialista, pa je skoraj tako, kot da bi se nam prikazala Devica Marija.

    Ampak vse to ne pomeni, da je z našim zdravstvenim sistemom vse v redu. Pravzaprav je simptom, da ni. Dovolj je iti v zasebno ambulanto ali zasebno kliniko, najbolje kot samoplačnik, in je takoj videti profesionalnost in vsestransko korektnost. Nobenih zadrtih obrazov, nobene zadirčnosti, nobenega nepotrebnega čakanja v prazni čakalnici, nobenih čakalnih dob…

    Če človek pomisli, koliko denarja zmečemo v javno zdravstvo, ki je skoraj nedostopno, res pomisli, da bi bilo nemara bolje, če bi zdravstvo privatizirali, država pa naj poskrbi za to, da bodo vsi zdravstveno zavarovani.

    • Tudi v javnem zdravstvu imamo DVE vrsti sester.
      Nekatere so zeeeelo prijazne in delovne, take sem imela priliko videti tudi v UKC.

      So pa res nekatere po bolnicah tudi ZADIRČNE in neprijazne.
      Narobe je, da dobijo vse enako plačo, tako tiste ki ne dobro opravljajo svojega dela, glede na POŽRTVOVALNE, ki se RAZDAJAJO pacientom. V plači pa ni razlike.

      URAVNILOVKO največkrat zahtevajo Levičarji, ki mislijo, da je dovolj dokončati šolo, dobiti diplomo – DELO pa ni pomembno.

      Včasih je bilo DELO – VREDNOTA, danes pa to ni. Škoda!

      Vsekakor delo medicinske sestre ni lahko, glede na kakega birokrata, ki lahko tudi “zabušava”.

      • Dandanes se vrednoti UČINKOVITOST in ne prijaznost. Te parametre smo postavili sami. Kot se je na žalost že izkazalo, je največji problem mešanje javnega in privatnega zdravstva. Koristijo se javne strukture v prid privatnjih lobijev. Največja bedarija v evropi. Tudi jaz znam bit prijazen, ko država investira namesto mene in se na javem delu spočijem, da sem privatno bolj učinkovit.

  6. Ampak od kod zdaj že menda 4. val? Aja, zato ker se niso vsi cepili. Ampak obolevajo tudi cepljeni. V državah, ki so najbolj precepljene (Izrael, Velika Vritanija), imajo kljub vsemu 4. val. Farmakotehnokrati sicer pravijo, da cepljenje zagotavlja lažji potek bolezni, ampak, a jim je moč to verjeti?

  7. Na obisku pri klinični bolnišnici AKH na Dunaju, katero infrastrukturo upravlja specializirano podjetje za gradnjo in upravljanje bolnišnic, ki je prejelo evropsko nagrado za odličnost svojega delovanja, nismo opazili gneče na hodnikih, kot pri našem. Imajo transportne trakove kot na letališčih in medicinske sestre niso prekvalificirane poštarke. Podatke, ki jih dobijo iz njihovega poslovno bolniškega informacijskega sistema jim omogočajo izboljševanje postopkov dela in nagrajevanje glede na kakovost in obseg dela ter nadzor na uporabo materiala ter učinkovitost uporabe medicinske opreme itd. Pri našem, ko bi pilotirali Airbus brez merilnih instrumentov. Financirani so iz izobraževalnega proračuna, saj so izobraževalno raziskovalna institucija. Potrebno je le pogledati čez Karavanke.

  8. Z bolj učinkovito organizacijo bi tudi teh 70 covit postelj zlahka oskrbeli.
    V Sloveniji ni toliko zasebnih ambulant, ki bi zaposlile vse medicinsko osebje, ki več noče delati v raznih UKC-jih.
    Res pa je, če bi vlada namenjala denar – 900 milijonov v desetih letih raznim nepotrebnim, zdraharskim NOV-jem – bi tudi medicinski kader ne odhajal. Tako pa imamo razne histerične nevladnike (na mesec dobi ta hip glavna histeričarka 15.000 €). Kje je tukaj logika?

    Na Kredarici ni bilo nobenega delavca iz zdravstvenega sektorja. Zakaj? Ker morajo delati. Prav tako na vseh 70 kolesariadah ni bilo aktivnega zdravstvenega osebja. Histeriki iz NOVO-jev pa se s temi “podvigi” še hvalijo.

    NAZADNJAKI NAZADNJAKOV.

Komentiraj