Vir foto: pixabay

Del povojnega zgodovinskega kurikuluma v rajnki državi je bilo tudi v Sloveniji podrobno  učenje o t.i. sedmih sovražnikovih ofenzivah med letoma 1941 in 1944. Poleg vojne mitologije, ki je vključevala znamenito epizodo s Titovim psom Luksem in je mladim pionirčkom utrjevala vero v povojno socialistično državo, je bil glavni nauk, da so bile ofenzive ter legendarne bitke na Sutjeski in Neretvi v končni fazi neuspešne. Kar pa ne moremo trditi za slovenske medijske ofenzive, ki se po načinu delovanja očitno zgledujejo, ne po NOB-ju in Titu, temveč po silah osi in so ključni del pravil slovenske medijske demokracije.

Slovenske medijske ofenzive so danes tako očiten ter vseprisoten del slovenskega strankarstva ter parlamentarizma, da je pravzaprav presenetljivo, da nadobudni slovenski – predvsem sredinski – politiki o njih tako malce vedo. Pravzaprav bi si spričo trenutnega dogajanja okoli Aleksandre Pivec ter stranke DeSUS zaslužile svoj lastni vodnik iz serije ‘Za telebane’.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Knjižna serija ‘Za telebane’ je znana tudi v Sloveniji. Pred dvajsetimi leti so prvi slovenski prevodi vključevali področja, kot so ‘Windows za telebane’Word’ in ‘Excel za telebane’, ki so se jim do danes pridružili naslovi kot so npr. ‘Kognitivno-vedenjska terapija za telebane’ ter ‘Obvladovanje stresa za telebane’. Vsakemu začetniku zelo prijazni vodič je zato pravšnji format, da z njim opišemo slovensko medijsko demokracijo za začetnike oz. telebane.

Preden začnemo, ocenimo izhodišča. Slovenski konservativni oz. desni blok je delovanje na medijsko-politično sovražnem ozemlju v tridesetih letih slovenskega parlamentarizma že dodobra prilagodil težki realnosti. Ironično bi lahko rekli, da je prevzel previden partizansko-gverilski način bojevanja, ki ga sicer poveličuje slovenski levi politik. Nasprotno pa se zdi, da številni nadobudni levo-sredinski oz. sredinski politiki to slovensko medijsko-politično realnost podcenjujejo in v politično-medijsko borbo vstopajo brez taktike ter z upanjem na stalne medijske okrepitve, ki jih nato ni od nikoder. Poglejmo torej, katera so pravila ‘Slovenske medijske demokracije za telebane’  in kako se je ob njih odrezala Aleksandra Pivec.

Aleksandra Pivec je v svojem zagotavljanju, da bo ”ostala v politiki”, in da se bo ”borila naprej” podobna Alenki Bratušek, ki ji kljub ogromnim upravičenim kritikam lahko priznamo, da je v politiki z lastnim angažmajem preživela vse do danes.

Pravila iz priročnika Mediji za telebane

Prvo pravilo: Če se slovenski globoki državi ter mainstream medijem kot levosredinski politik izneveriš, potem bodi pripravljen na velik napad. Partizanski komunistični gverilci so imeli vprašljive taktike delovanja, a v vojne niso korakali nepripravljeni.

Toda že na tej točki številni nadobudni (levo)sredinski politiki padejo. V politično medijsko vojno korakajo brez opreme, brez priprave. Edina svetla izjema je Borut Pahor. Najslabše sta bila na to nedvomno pripravljena Miro Cerar, ki so mu dobesedno razsuli stranko ter Marjan Šarec, ki je v vojaškem žargonu preko skakanja v prazen bazen ter metanja puške v koruzo na koncu res deloval bolj kot popolni politični dezerter.

Aleksandra Pivec je v svojem zagotavljanju, da bo ”ostala v politiki”, in da se bo ”borila naprej” podobna Alenki Bratušek, ki ji kljub ogromnim upravičenim kritikam lahko priznamo, da je v politiki z lastnim angažmajem preživela vse do danes.

Drugo pravilo: Ko grozi sovražna ofenziva slovenskih mainstream medijev, reagiraj hitro, manevriraj, zmanjšaj škodo čim prej. Del povojne mitologije je bilo učenje o znamenitem manevriranju partizanskega vodstva, še posebej v znamenitem desantu na Drvar. Napadeni levosredinski politik mora tako stalno manevrirati, da zmanjša možnost, da bi padel v kremplje ‘fake news’ slovenskih medijev.

Tu sta tako Aleksandra Pivec z neposrečenim prvim odzivom na nastavljeno izolsko afero, kot tudi paničen odziv vodstva DeSUS-a, ki je sprejelo nastavljeno medijsko past, vse skupaj pripeljala do današnje nezaupnice predsednici stranke ter pričakovanega izrednega kongresa stranke. Pivčeva se je nedvomno na zelo krut način naučila, da je potrebno s slovenskimi mediji postopati taktično, strateško ter odločno nadzorovati t.i. medijski narativ.

Tretje pravilo: Ko napadejo slovenski mainstream mediji, napadejo skupaj, nikoli posamično. Kot so v vojnem teatru druge svetovne vojne v Bosni v sovražnikovih ofenzivah sodelovale različne sile, tako tudi slovenske medijske ofenzive zavzemajo napad iz vseh strani: s strani Rtvslo, 24ur, tiskanega trojčka Delo, Dnevnik, Večer  ter udarnih enot Mladine in Reporterja. Aleksandro Pivec  je silovitost napada nedvomno presenetila  in nanjo ni bila pripravljena. Še več, zdi se, da so pred silovitostjo klecnili tudi poslanci ter vodstvo DeSUS-a, ki jim je dvig medijske mašinerije nalil strahu v kosti.

Četrto pravilo: Ko se znajdeš v kolesju slovenskega mainstreama, napadi ne pojenjajo, še posebej, če te globoka država res želi odstraniti. Pionirčkom so vtepali v glavice, da je sovražnik v želji po uničenju udaril kar sedemkrat. A številni slovenski sredinski politiki še vedno ne vedo, da napadi slovenskih medijev potekajo v valovih, in da je ofenziv lahko celo bistveno več kot sedem.

Aleksandra Pivec je bila glede tega popolnoma nepripravljena, ali pa je naivno mislila, da bo medijski stroj jeseni odnehal. No, glede števila medijskih ofenziv bi ji nedvomno lahko kakšen uporaben namig podal Janez Janša. Sam jih je preživel toliko, da je njihova številka po svetopisemsko bližje ‘sedemdeset krat sedemkrat’

DeSUS v slepi ulici

Aleksandra Pivec je torej zelo naivno prekršila tri od četrtih pravil iz priročnika ‘Slovenske medijske demokracije za začetnike oz. telebane.’ Ker pa v slovensko medijsko-politično minsko polje le ni vstopila povsem brez politične vojaške opreme in taktike, lahko z njene strani nedvomno pričakujemo trdo borbo.

Toda, medtem ko je Aleksandra Pivec odločena, da ne bo dopustila, da bi njena kariera potonila kot Titanik, tega ne moremo trditi za poslance DeSUS-a. Vodstvo stranke ter poslanska skupina sta dopustila, da jih je medijska mašinerija povsem povozila. Zato so sedaj v izjemno težki situaciji in to povsem po lastni krivdi.

Prvič, če Aleksandro Pivec ohranijo na predsedniškem položaju, si bodo nakopali bes slovenskega medijskega mainstreama. Drugič, če ostanejo v vladi z drugim predsednikom, bodo pred širšim sredinskim elektoratom izpadli hinavsko, saj se bo zdelo, da so zaradi pristranskih medijskih pritiskov žrtvovali predsednico, ki je delala dobro in izpogajala ključne politične ukrepe za upokojence. Tretjič, če zapustijo vlado bodo izgubili skoraj vse sredinske simpatije, saj bodo obveljali kot krivec za vladno krizo v tem času, ko si država nove krize absolutno ne sme privoščiti.

11 KOMENTARJI

  1. Kakorkoli, jih bo povozila, ker ji drugega ne kaže, saj ima podporo odborov, ki jih ne sme razočarati. Ali bo kompromis ali ne, je odvisno od napadov medijev ali ne.
    Kakorkoli, vlada lahko dela naprej, ker je sklenila dogovor s poslanci SNS in narodnih skupnosti.
    Pri tem je pomembno, da izpolni upokojencem vse, za kar se kameleonsko zavzema vodstvo DESUS-a. Tako bo razvidno, da upokojenci Erjavčevega DESUS-a ne rabijo in je pravi njih zaveznik in varuh SLOVENSKA POMLAD. Prav v programu POMLADI je tudi ta zakom o demografskem skladu itd. Če se Pivčeva temu pridruži je v zgodovini, sicer se posuši kot pasjek.
    Erjavčevega DESUS-a ta sklad ni brigal, ker je bil DESUS ustanovljen zgolj za privilegije upokojenih borcev in jih potomcev, za zavajanje upokojenih volilcev!
    Sedaj se bo to razgalilo. Ali uredijo pravo upokojensko vodstvo in bo dobilo ugled med upokojenci ali pa bo ostalo zavajanje in se razgalilo kot komunistično slepilo-prevara upokojencev. Pivčeva ima priložnost nadaljevati reformo in postaviti s podporo odborov pravo stranko. Samo to je pot, mediji gor ali dol. Ti bodo tako ali tako potapljali vsak odklon od Tita in tatov žuljev sedanjih upokojencev in vseh zaposlenih!

  2. Odlična analiza intelektualne sposobnosti urednikov main stream medijev. Dokaz več, da se jim kraljestvo ruši je panična oblika izražanja verodostojnosti in lansiranja problemov.
    Sedanja garnitura urednikov main stream medijev je dokaz, kako se pozna degeneracija v ozkem kadrovskem vrtiljaku.
    To velja za vse državne sfere in sedaj se bo ples začel. Glede na letošnje vreme je potrebno samo nekaj lokalnih neviht v petek popoldan pa bo prašičje ljubec popokal in šel na Dansko, kjer je marihuana zastonj glede na potrebe. Ostali statisti pa samo dokazujejo, da jih je strah, ker bodo morali po tridesetih letih lenuharjenja in lakiranja nohtov v državnih službah celo začeti delati.
    Če bo kdo rekel, da to ni res naj najprej pogleda okoli sebe in bo videl lepo negovane državne uradnike, ki imajo izklesan levi pogled na normalno življenje.

  3. Meni članek ne zdi posebej globok. Ponavlja,kar o medijih že vemo. Moj vtis včerajšnega dogajanja je, da so poslanci dojeli, da če nekomu zapreš vse poti, se bo boril do konca. Če mu daš izhod, se bo umaknil. Pravna mnenja bodo dala prav Pivčevi, poslanci si bodo pilatovsko umili roke in kriza bo nekako prešla. Ali si Pivčeva in poslanci lahko izborijo naslednji mandat? Če bi bil jaz član Desusa, ne. Vsaj poslanci gotovo ne. Medijski primat se z ekektronskimi mediji, Novo 24, Planet(?), počasi,zelo počasi,vendar vztrajno razbija. Desnica je kriva, ker je dopustila, da ji boj za preživetje medijskih in političnih ofenziv, vsili mentaliteto ‘obleganja’, jo dela okorelo in predvidljivo. NSI ima idealno priložnost, da sprejme novo urbano,moderno,udarno platformo. To ne pomeni sprejemanja politik identitete in družbenega dekonstruktivizma, pomeni pa naslavljanje mladega in urbanega prebivalstva. Bog,mati,domovina so še danes esenca konzervativizma, vendar jih mora desnica temeljito preobleči in sprejeti dele, ki so neizogibni. Sveta ne bomo obrnili za 70 let nazaj. Nazaj je nazaj. Obrniti je treba prihodnost. Tudi z manipulacijo medijev. Njihova predvidljivost je njihova slabost. NSI se obnaša kot kaka klasična kršč-dem v zreli demokraciji v 70 letih 20 stol. Tega pri nas ni nikoli bilo niti tega ni več v tujini in tudi te zrele stranke so pod udarom.

  4. G. Podgoršek, odlična analiza medijsko politične krajine v SLO.
    Treba pa bi bilo povdariti še eno resnico. Mediji ne tolčejo samo po desni in sredinski opciji temveč še bolj silovito nastopijo, ko se posamezni levi ali levosredinski politiki uprejo nareku globoke države.
    Spomnil bi rad na primer Golobiča, ki je imel manj dokazanega masla na glavi kot Pivčeva.
    Novinarjem kakor ni povedal, da je lastnik za cca 20.000 EUR delnic v nekem nizozemskem podjetju in je kljub temu da je to premoženje prijavil na Protikorupcijsko komisijo (levi in desni mediji so družno uporabljali besedo, da se je nesramno zlagal) odletel kot
    star gumb vključno z razsutjem Zaresa.
    In tu je prav opozoriti še na eno dimenzijo problema. Zakaj so mediji pri sredinskih in levo sredinskih volivci tako uspešni, ker le ti še vedno verjamemo medijem na prvo besedo. Zato mediji levosredinske stranke sesuvajo kot hišico iz kart (glej usod LDS, Zaresa, Viranta, SMC in LMŠ)
    Medtem ko desni volivci ne verjamejo drugim razen desnim medijem popolnoma nič.
    Karkoli slabega bod le ti napisali o desnih politikih, bodo desni volivci tudi če bi bilato resnica, verjeli da gre za načrtno manipulacijo z jasnimi cilji.

  5. Odlično Klančar! Po prepričanju sodim zagotovo na desno, na to sem ponosna, a že ves čas demokracije budno spremljam posamezne politike iz leve in iz sredine in se veselim, da me bo kdo presenetil. Ob Pivčevi se mi je nekaj takega zgodilo. Sveža kri v organizem te zatohle, bleferske stranke, ko bo enkrat upokojenec končno prišel na vrsto! Jasen program, denar na računu, vlada dela in končno bo enkrat “beseda meso postala”. Ne, ne more biti tako kot bi bilo prav za državljane!!! Poslušajte jecljanje teh udbovskih fosilov zvečer na TV! Iz srca želim tej stranki, da se sesuje v prah in si ne dovoli več vstajenja od mrtvih! Koliko denarja so požrli v teh desetletjih zase in kaj imamo ljudje od njih!? Pivčeva bo preživela, ker je sposobna in ima trdo kožo. Rojena za politiko! Želim ji vse dobro, ker tudi ljudem po njej želim le najboljše!

  6. “Vodstvo stranke ter poslanska skupina sta dopustila, da jih je medijska mašinerija povsem povozila. ”

    Eh, ne verjamem čisto, da so zreli možje zgolj nasedli medijski mašineriji. Po mojem je še kaj drugega zadaj, samo ne vem, kaj. Kakšna ponudba, ki je preprosto ni mogoče zavrniti … In en gospod, ki so ga izgnali iz nebes.

  7. Slovenska medijska in vsakršna demokracija se je ob nslednjem dogodku začela na Golem otoku.

    Pride v taboriščno knjižnico nek taboriščnik in vpraša po neki knjigi.

    Na žalost te knjige nimamo, imamo pa avtorja, mu je vljudno pojasnil knjižničar.

  8. Ko začnejo strankarski mogočniki (kot je vodja poslanskega kluba Desus Franc Jurša) javno govoričiti o “dokončni rešitvi” in o tem, da “poti nazaj ni”, je vsem več kot jasno, da ljubiteljski politiki niso sposobni demokratičnega dialoga, da niso sposobni prisluhniti drugi strani in v okviru vseh razpoložljivih okoliščin in možnosti pragmatično razmišljati v dolgoročno korist vseh volivcev in vsega članstva stranke Desus.
    Trmoglavo, brezčutno, nerazumno in brez kritičnega premisleka ter nemara celo v lastno škodo so fanatično ti ljubitelji “špetirov” pripravljeni le nasilno dokončati načrtovano in morda celo od zunaj naročeno/spodbujeno politično “eksekucijo”.
    Jasno je, da od takih “načelnežev”, “možev besede” in predvsem “dejanj” ni mogoče pričakovati ničesar drugega kot politični “petelinji boj”, surovo “mačistično rokoborbo”, ki je razgretim “lovcem” in “bojevnikom” že sam po sebi dovolj in se nihče od njih ne sprašuje o posledicah, o dnevu in tednih po “krvavi zmagi” in “pijani noči”.
    Kako bo ves ta znotraj-strankarski “petelinji boj” in frakcijski obračun vplival na ugled in zaupanje v stranko Desus, kaj bo ves ta cirkus prispeval k stabilnosti in blaginji državljanov, davkoplačevalcev in volivcev v RS, o tem se strankarski “petelini” in njihovi politični ter medijski hujskači ne sprašujejo. Za medijske mrhovinarje in lovce na senzacije je tako ali tako pomembno le “da dogaja” (kot bi rekel Jonas Ž.), za konkurenčne parlamentarne stranke in za neformalna tajkunska, banksterska in kriminalna omrežja “ugrabljene države” pa je ključnega pomena, da se vsaj v medijih čim več dogaja – drugje ter da vse to pritlehno “spotikanje in premetavanje v blatu” uspešno odvrača in preusmerja pozornost naivnih državljanov vstran od resničnih družbenih strateških in razvojnih vprašanj ter zagat in njihovih ključnih protagonistov.

  9. https://www.portalplus.si/3973/neuspeli-puc-v-desus/
    ”Vsakič, ko na tranzicijski levici kdo pade v nemilost, ga čaka en in isti ritual: najprej ga tako medijsko obdelajo, da je veselje, potem se spravijo nanj še varuhi morale in pogosto tudi organi pregona. Na koncu kalvarije je nesrečnik že tako izčrpan in nemočen, da ni več sposoben obrambe, zato običajno poklekne pred težo namišljenega “greha”.” Dejan Steinbuch

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime