Pravica mrtvih do groba v "Svobodi"

dr. Andrej Fink
Vir slike: http://katoliska-cerkev.si


Republika Slovenija se po 31-ih letih demokratizacije še vedno nahaja v bolezenskem stanju. Znakov, da je naša demokracija še vedno bolna, je več. Eden izmed njih je prav gotovo vladno, državno in ljubljansko občinsko zanikanje pravice do groba vsem žrtvam povojnih pobojev, katerih izkopavanja ni in ni konec.

Cela Republika Slovenija je eno samo pokopališče. Oblast v naši državi, vključno z ljubljansko, se pa s tem nikakor “ne more” sprijazniti. Pravim, da se “ne more”, ker zgleda, da je v njenih genih nekaj narobe. Seveda, izhajajo iz črno-bele zgodbe, pripovedi, “naracije”,  ki smo je pri nas vajeni poslušati že 77 let.

Kar zadeva “ljubljansko” oblast, dobiva to že kar bolestne razsežnosti, ker se kaže kot neka fiksna ideja, ki ne more preseči same sebe. Ta zasvojenost je tolikšna, da kaže na nek pokvarjen idealizem, torej nasprotje zdravega realizma. In to tolikšen, da zveni že kar smešno, če ne bi bilo v jedru tragično, seveda za tiste, ki tako mislijo in posledično delujejo.
Pravica do groba je tako elementarna, da je ni mogoče obiti, kot se ne da sonca zakriti z roko.

Pravica do groba je namreč tako elementarna, da je ni mogoče obiti, kot se ne da sonca zakriti z roko. Seveda. Če je nekje nek grob in v njem človeški ostanki, pomeni, da se je tam zgodila neka smrt. Nič novega. Ljudje se rojevamo in umiramo. Če pa je nekje pod zemljo najti več stotin in tisočev človeških ostankov skupaj, pa pomeni nekaj drugega. Za take primere imamo izraze, kot so množični poboj, pomor, genocid, in podobno.

Če so pa ta množična gobišča prikrita, to dejstvo vnaša še poseben kvalitativni element za presojo. Prikritost množičnega poboja namreč pomeni, da so storilci hoteli svoje dejanje zakriti. V našem primeru zakaj neki? Saj so z množično eliminacijo nekih ljudi naredili menda nadvse zaslužno dejanje!!!???

Treba bi bilo, nasprotno, dejanje razglasiti kot nekaj svetlega, za dobro ljudstva narejenega. Pa vendar se je storilcem zdelo, da je treba vse zakriti. V Hudi jami za betonskimi pregradami (in ne samo eno), v Rogu z miniranji, v Teharjah z zasutjem pod smetmi … žrtev pa ni bilo nikjer. Ob tedanjem spraševanju svojcev, kje da so, so odgovori bili: “V Srbiji”, “na prisilnem delu” in podobno.

Šele z znanim intervjujem s Kocbekom v tržaškem Zalivu leta 1975, torej trideset let po genocidu, je vse slučajno dobilo javni značaj. Področje Kočevskega Roga je bilo vse do demokratizacije strogo zastraženo. Po njej pa je slovenska zemlja začela govoriti resnico. Vse je začelo prihajati na dan! Pa še bo …!
Množična grobišča, kot npr. pod Macesnovo gorico, najprej zahtevajo soočenje s stvarnostjo kriminalnega množičnega dejanja, ki ga ni več mogoče zakrivati.

Zgodovina zločina ne bo pozabila


Množična grobišča, kot npr. pod Macesnovo gorico, najprej zahtevajo soočenje s stvarnostjo kriminalnega množičnega dejanja, ki ga ni več mogoče zakrivati. Bolj se upirajo priznanju zločina, ki so ga že implicitno priznali s prikrivanjem, bolj bo zločin pritiskal na dan. Zgodovina “slavnim potomcem” in zanikovalcem zločina na noben način ni in ne bo prijazna. Prevelika je sramota zaradi storjenega dejanja njihovih “slavnih” prednikov. Edino, kar jim preostaja, je tišina. Za tistega pa, ki najde dovolj moralne moči (kar bi bilo želeti), je priznanje in spravljenje najprej s samim seboj, potem pa z narodom in njegovo zgodovino.

Po priznanju dejstva pa prihajajo na dan vse posledice, ki nas še spremljajo do danes. Pred dobrim letom je Slovenska akademija znanosti in umetnosti sprejela znano Izjavo o Spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države, kjer med drugim za vse pomorjene zahteva “pravico do groba, ki izhaja iz posvečenosti mrtvih kot ene od pravrednot svetovnega etosa, povezane z zahtevo za rehabilitacijo žrtev medvojnega in povojnega nasilja …” Čeprav nepopolna, je ta Izjava začeten in važen mejnik na poti do razčiščenja slovenskega javnega življenja.

Brezbrižnost do groba


Sicer pa slovenska zakonodaja v polni veljavi, že od leta 2015, v Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev zahteva “dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije” (1. člen). Komisija, ustanovljena s tem zakonom, zeli urediti pokop posmrtnih ostankov na območju mestne občine Ljubljana. Župan Janković pa tega zakonskega predpisa ne spoštuje, v nasprotju z zakonom, s civilizacijskimi normami, z mednarodnim humanitarnim pravom in Ženevskimi konvencijami, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija. Prav te konvencije zahtevajo, da so mrtvi dostojno pokopani in da se njihovi grobovi spoštujejo.

Omenjeni zakon v 11. členu pravi tudi, da “pokop zagotovi pristojno ministrstvo”. Tu je končno za to odgovorna vlada Republike Slovenije. Država in pristojne službe morajo poskrbeti za dostojen pokop vseh nasilno umorjenih. Tisoči zemskih ostankov pomorjenih Slovencev čakajo na odločitev.

Na vse to nas danes spominjajo tudi množična grobišča, ki jih odkrivajo v Ukrajini po postopnih porazih in umikanju ruskih okupatorjev. Svet je zgrožen. V tem ogledalu se lahko zrcali današnja vlada RS. Od njenih odločitev bo odvisen ugled, ki ga bo vlada imela v svetu. Zato, še enkrat: Naj nikar ne poskuša zakrivati sonca z roko, ker je neuspešno!

Preberite še: Dr. Jože Dežman: Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?

Škof Saje ob obisku grobišča pod Macesnovo Gorico molil za spravo in se zavzel za dostojen pokop vseh umorjenih

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Evropski parlament je posvojil razstavo, ki jo je črtalo Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko iz Levice
  • 17. 04. 2024
V Evropskem parlamentu peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve komunističnih pobojev v Sloveniji. Boste oddali svoj podpis podpore?
  • 09. 12. 2023
P. Metod Benedik: Naš narodni značaj je tak, da nikoli ne bi rekli, da so bili recimo naš sosed, mama ali teta svetniki. Ampak so! (2. del)
  • 30. 03. 2024