Pozornemu opazovalcu so letošnje vstajniško-prvomajske šarade jasen znak, da slovenske levice z delom in delavstvom ne povezuje popolnoma nič

Rajko Podgoršek
33

Na slovenskem smo vsako leto priča isti zgodbi. Po krščanski veliki noči smo priča še komunističnemu velikemu” tednu, ki traja od 27. aprila do 2. maja. Letos je epidemija sicer znova okrnila tradicionalna kresovanja, prvomajske budnice in grmeče nagovore zaščitnikov delovnega ljudstva. A vendarle, razlika s preteklimi leti je očitna. 

Tradicija preteklih let je bil predvsem vsakoletni nagovor ljubljanskega župana, ki se je iz Rožnika kot neoliberalni kapitalist in pristaš Foruma 21 razglašal za zaveznika delavstva, kar je velik del Slovencev že dalj časa jemal kot žalitev zdravega razuma. Obenem je dolgoletna praksa prvomajskih praznikov bilo praznovanje ter veseljačenje z dela prostim drugim majem, ki nas je navezoval na neke druge čase in nas postavljal v eksotično družbo Srbov, Črnogorcev in Ukrajincev. 

Letošnji začetek nekakšnega socialističnega pet- oz. šestdnevja pa je bil vendarle še posebej revolucionarno navdahnjen. Ponekod po državi so tudi na plakate postavili bolj borbeno ikonografijo stisnjenih pesti. Na nek način nas to sedaj postavlja bližje tradiciji zahodne Evrope, čeprav prvomajskega divjanja po ulicah, kot smo ga tudi letos videli v Parizu ali Berlinu, pri nas (še) nimamo.  

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

V tujini številni na klasični levici, celo samooklicani socialisti, počasi že spoznavajo, da delavstvo od moderne rasno in spolno obsedene levice ne bo imelo nič.

Bodimo iskreni, na letošnje dokončno revolucionarno prebujenje je pred leti že namigoval tovariš Kordiš, ko je grmel o bajonetih. Obenem pa je na vso zlaganost nekakšne slovenske levičarske delavske predestinacije lepo pokazala celoletna anti-vladna histerija, ki je iz prvih vrst ni vodilo delavstvo, ampak privilegirana, hedonistična in prav nič delavska ljubljanska kulturniška in nevladniška avantgarda. 

A preden nadaljujemo, je potrebno jasno izpostaviti, da v osnovi s praznikom 1. maja, ki izvira iz spomina na krvave delavske demonstracije v Chicagu leta 1886, ni nič narobe. Pomen spomina na pravice, izhajajoče iz dela, pomen pravičnega plačila za opravljeno delo, pomen opozarjanja na ravnotežje med delom in družinskim življenjem; s tem se lahko poistovetimo in to lahko praznujemo vsi. Prazniku lahko s cerkvenim praznikom Sv. Jožefa Delavca dodamo prepotrebno duhovno komponento, ob brstenju in začetku pomladi se lahko znova spominjamo na vse opravljeno delo preteklega leta v službi, doma in v družini. Vse skupaj prav lepo zaokroži slovenska simbolika rdečega nageljna in postavljanja mlajev, pa tudi prvomajska godba na pihala je navsezadnje lahko lepa budnica. 

Slovenski delavni razred v levih politikih in mislecih nima opore.

Problem je v tem, ker komunistično-socialistična simbolika stisnjenih pesti, rdeče zvezde, srpa in kladiva, začinjena z OF-ovskimi in revolucionarnimi parolami, s takšnim odnosom do dela nima ničesar skupnega. Spominja kvečjemu na pomanjkanje in prazne police ter čase prav tako praznih političnih obljub partijskih veljakov in sindikalnih partijskih zaupnikov. 

A tudi samooklicana avantgarda delavskega razreda je v Sloveniji skrajno neposrečena. Že tako so nosilci letošnjega revolucionarnega delavskega prebujenja skupaj z delavsko problematiko v neokusno mineštro zmešali iz Amerike uvožene pripravke t.i. Woke ideologije. Žal si slovenski delavci od kritičnega odpiranja rasnih, spolnih in migrantskih tematik ne morejo obetati višjih plač. A pri nas so očitno glavni nosilci boja za višje plače in boljša delovna mesta glavna sindikalistka sindikata Mladi Plus Tea Jarc, ki je pred časom upor vodila iz Sejšelov, gledališki režiser Jaša Jenull, ki je pred leti izvajal javni performans v spodnjicah, s katerim je želel povzročiti padec druge vlade Janeza Janše, ter Anis Ličina, obsojen zaradi preprodaje drog in tihotapljenja migrantov, ki je trenutno (še) v zaporu v Celovcu. Vodstva ”delavske” stranke Levica z zaslombo v volilni bazi iz bogatih ljubljanskih četrti na tem mestu ni potrebno omenjati.  

V tujini številni na klasični levici, celo samooklicani socialisti, počasi že spoznavajo, da delavstvo od moderne rasno in spolno obsedene levice ne bo imelo nič. Nasprotno, tam kjer vsi deležniki v socialnem dialogu, od sindikatov, vlade ter podjetnikov iščejo rešitve, ki krepijo zasebni sektor, gospodarstvo in produktivnost, lahko delavci dosežejo otipljive rezultate, ki jih lahko začutijo v odebeljenih denarnicah. Tako je npr. nemški proizvajalec avtomobilov Porsche kljub težkim razmeram lani in letos delavce osrečil z bogatimi bonusi v višini 9.700 in 7.800 evrov.    

Tudi v Sloveniji imamo konkretne pozitivne primere delavskega lastništva podjetij, kot je npr. Domel. A ti primeri zahtevajo odgovorno delo v pogojih tržnega gospodarstva, stalno iskanje izboljšav in doseganje zadostne produktivnosti ter dodane vrednosti na tržišču. A kaj, ko ima slovenska salonska levica polna usta ekspropriacije in nacionalizacije, s tem, da bi najraje stegovala svoje prste po lastnini, ki so jo inovativni posamezniki ustvarili iz nič, kot smo videli pred časom na primeru Boscarolovega Pipistrela ter podjetja Akrapovič. 

Slovenski delavski razred v levih politikih in mislecih nima opore. Intelektualci kot je dr. Jože Mencinger, so se že pred časom kompromitirali z brezpogojno podporo, t.i. ‘rdečim direktorjem’, ki so največja slovenska podjetja pognali na kant. Stranka SD s Tanjo Fajon na čelu, ki ravno v teh dneh znova opozarja na velike stiske delavcev ter ironično pametuje, da ”1. maj ni praznik, če ni dela”, je velikemu delu paradržavnih podjetij držala štango. Kmete in obrtnike pa slovenska levica očitno ne vodi pod ‘postavko’ delovnega ljudstva. 

Velika napaka bi bila, če bi se pomladne in na oblast ne-abonirane stranke od poudarjanja delavskih praznikov distancirale. Kot je lepo zapisal dr. Žiga Turk, praznik dela ni praznik prerazporejanja rezultatov dela. Medtem ko tranzicijska levica enkrat letno vihti pesti in vzklika parole, lahko desnica ponudi dolgoročno, večletno vizijo. Osredotoči naj se na konkretne politike, ki bodo dolgoročno koristile slovenskim delavcem: od privabljanja tujih in domačih investicij in odpiranja novih delovnih mest, do spodbujanja tehnološkega razvoja in prestrukturiranja gospodarstva, do ureditve spodbudnega in preglednega davčnega okolja ter izkoreninjenja korupcije. 

Slovensko delavstvo si zasluži pravo razvojno vizijo. Zasluži si več od jugo-nostalgičnega socialističnega filozofiranja. In v nasprotju z moderno slovensko levico se moramo pravi demokrati osredotočiti na program. Nič pa ni narobe, če tudi sami praznujemo praznik dela, z nageljnomgumbnici in z mlajem v slovenskih narodnih barvah, pa tudi duhovnikov naj na ta dan ne bo sram narediti kakšne pridige s poudarkom na bogati tradiciji katoliškega socialnega nauka. Naslednje leto torej recimo odločen ne revolucionarni navlaki in hkrati ‘Živel 1. maj!’ 

33 KOMENTARJI

  1. V gnili Jugoslaviji so se delavci radi primerjali z nemškimi in drugimi zahodnimi delavci, ki so za enako delo pejemali tudi trikrat, štirikrat ali petkrat višjo plačo.

    Komunistični priganjači, med katere lahko brez slabe vesti uvrščamo tudi sindikaliste, pa so jih tolažili, da nemške in druge zahodne delavce izkoriščajo kapitalisti, naši delavci imajo pa samoupravljanje, v oviru katerega si sami določajo plače.

    Ne boste verjali, da so si tudi naši delavci zaželeli, da bi bili izkoriščani kot so bili nemški in drugi zahodni delavci.

    • Dobro ste pokazali razliko med SOCIALIZMOM in KAPITALIZMOM.

      A ni čudno, da ni nihče iz kapitalistične države pobegnil k nam, kjer smo doživljali Titov- SOCIALIZEM?

      Sindikati so bili namenjeni, tako v Jugoslaviji, kot sedaj v Sloveniji, le temu, da so vedno pomagali, da je ostajala na oblasti LEVICA.
      Delavec pa je bil za vodstvo sindikata, le drugorazredna tema, kajti prvorazredna tema, je bil in je le komunizem.

    • Sindikat ni ščitil delavce, ampak je imel funkcijo, da je dal soglasje, kdo bo lahko zasedel vodilno mesto v podjetju. Seveda tudu Zveza Komunistov je morala “požegnati” kdo bo direktor in vodilni.
      Torej so bili Komunisti in Sindikalisti vedno z vodstvom v “sorodu”, saj so tako bili lahko za vodilnega le njihovi – Levo usmerjeni.

      Danes so taki protesti v Ljubljani samo zato, ker hočejo vreči VLADO, ki ni njihova – Levičarska.

      • Saj zato pa ni naključje, da je v osamosvojeni, a tranzicijsko neuspeli državi, enega najmočnejših sidikatov v državi prevzel Kučanov zet Štrukelj, ustavno sodišče takoj sin koljača Cirila Ribičiča, Kocjančič Športno zvezo, loterijo in RTV, Kardeljev vnuk je pohopsal Računsko sodišče, Vidmarjev sin dobil primat nad “alternativno kulturo”, Zemljarič nad žilnimi opornicami oz. celotnim zdravstvom, itd. itd. Oblast je slast in valjda da je tudi delavstvo bilo treba nadzirati iz vrhuške z “neodvisnimi” sindikati, katerih voditelji so, kakopak, v takšnih ali drugačnih sorodstvenih vezeh s šefom partije, udbe, ozne, alo pa kar bivši najvišji funkcionarji teh struktur sami. Se potem še čudite, zakaj sindikati stavkajo samo, če je na oblasti Janša, sicer pa je idiličen mir?

  2. Tudi jaz ugotavljam, da levičarjem sploh ne gre za delavce. Levičarji sploh ne znajo delati. Ne vem če bi kdo izmed teh nastopajočih pred parlamentom znal držati v rokah motiko in pleti krompir na njivi .
    V času prvega maja, ko smo imeli otroci počitnice, smo morali z materjo delati na njivi. Levičarska gospoda, ki je šla mimo naše njive v gozd na sprehod, se je nad nami zgražala, ker nismo slavili prvega maja. Mati jim je odgovorila, da je potrebno za praznik dela delati in tako slaviti prvi maj.
    Ti levičarski nastopi pred parlamentom in kurjenje ognja me spominja na nacistične čase. Tudi nacisti so pogosto zažigali in s tem grozili Judom, dokler ni prišlo do zažiga nemškega parlamenta in nastop Hitlerja. Zgodovina se ponavlja. Tudi pri nas je polno malih Hitlerjev, ki kurijo, grozijo in etiketirajo ljudi. Nič se nismo naučili iz zgodovine. Strah me je naše prihodnosti.

  3. Potrebno je realno oceniti stanje v družbi, slovenski družbi.
    Delavskega razreda skorajda ni.
    Če realno ocenimo, koliko je pravih delavcev proletarcev v Sloveniji, bomo ugotovili, da so ti v manjšini.
    Ko pogledamo socialno strukturo prebivalstva,vidimo, da dejanski reveži niso proletarci, temveč predstavljajo reveže povsem drugi ljudje, pred vsem upokojenci.
    Mladina je vedno bila, je in bo puntarska. V Sloveniji pa gre za specifiko, gre za zlorabo mladine v politikanstke namene. To politikanstvo pa vodijo strici iz ozadja. Ti niso tako skrivnostni, kot oni, ki uganjajo kriminal in nam komponirajo politične garniture. Strici iz ozadja, ki revoltirajo mladino in jo pošiljajo na proteste so profesorji.
    Naš šolski sistem je redeč. Zelo rdeč. Jedro je seveda na univerzah, pred vsem Ljubljanski, kjer je kar nekaj fakultet marksističnih, celo bolj, kot so bili nakoč marksistični centri pri CK in z vrhom v Kumrovcu.
    Ti centri so se popolnoma oddvojili od delavstva in z njim praktično nimajo nič več skupnega, morda le to, da pojem “delavstvo” izrabljajo za svoje prevarantske govorance. V te vpletajo seveda še celi arzenal populizmov kot so enakost, poštenje, izkoriščanje, revščina , celo lakota in sodobnejše: pravna država, politična korektnost, ekološka zavest, klimatske spremembe itd.
    Že po tem naštevanju se vidi, da delavec in delavstvo niso cilni atribut protestov. To je tudi razumljivo, saj kabinatni profesorji, ki se ukvarjajo z redečenjem družbe, niso več del delavske elite, tudi iz nje ne izhahajajo in o delavstvu preprosto nimajo pojma. Pozanajo ga le še iz marksistične literature.
    Pri vsem skupaj pa gre za veliko prevaro, ki utegne povzročiti zelo veliko škodo.
    Akademski sferi, ki se vedno bolj izpostavlja pri rušenju vlade, gre pred vsem za oblast. Nekaj je idelaistov, večina pa se bori za oblast zaradi blagostanja ,ki jih vladajoče pozicije prinašajo. Akademikom pred vsem dobro plačane senekure, ki jih lahko deli samo proračun, seveda če ga kontrolirajo pravi dispečarji.
    Že bežen pregled nam pokaže, kako lepo živijo izbranci, ko so zaposleni in se na poslu ne pretegnejo, zraven pa so okiteni še z mnogimi plačanimi funkcijami, kar jim vrže plačo, ali dve in nagrade, celo odlikovanja.( da z naštevanjem ne tratim prostora, si naj bralci ogledajo telefonski imenik Ljubljane in bodo v njem našli tiste,ki jih na splošno omenjam)
    Za takšne položaje se je potrebno boriti. Potrebno je biti na oblasti. Če nismo mi, je pa nekdo drugi. Hudič!
    Nekaterim teh priviligirancev je prekipelo in so celo stopili na čelo množice, večina pa jih v varnem zavetju hujska mladino in jo oblikuje v marksistične borce, ko jim slikajo barikade francozke revolucije, pa hrabre boljševike, ki so obračunali z rusko buržoazijao , vse do Če Guevare in seveda znanih marksističnih flozofov in mislecev Frankfurstke šole, ki razkrajajo družbo, demokracijo in silijo v anarhijo.
    Kaj pa je mladim lepše, kot se opijati jih z revolucionarnimi nauki in pričakovati revolucijo in sanjsko družbo? To uči in usmerja slovenska pedagoška elita, ki trdno drži šolstvo v kleščah in ni čudno, da so rezultati tega dela vse bolj vidni. Danesslovenski parlament, ki je zrcalo družbe obvladuje že skoraj tretjina produktov rdečih učnih procesov.
    To pa postaja vse bolj grozeče. Saj se tega začno bati celo njihovi ustvarjalci, ki se zavedajo, da revolucija žre lastne otroke.
    Se morda še kdo spomni Tita, ki se je ustrašil revolucionarne mladine in ji popustil, ker je vedel, da lahko zgrmi njegovo carstvo v prepad.
    Kdaj bodo v Sloveniji akademski hujskači spoznali, da so šli predaleč in da je potrebno maldino vrniti v šole?
    Igor, ko ti bodo takšni rezali kruh, ti ne bo dobro!

    • To je res nedostojno, da “strici iz ozadaja delajo revolt z mladino in profesorji”.
      Pedagoška elita, je padla na nizko kulturno raven.
      Mislim, da bi lahko profesorje, kot vodilnim v podjetju, SODILI, ker so prekoračili svoja POOBLASTILA.
      Profesorji imajo plačo, zato, da MLADE učijo. Nikakor jih država ni dolžna plačevati, če mladino hujskajo PROTI DRŽAVI.

      V bistvu vršijo Revolucijo tisti, ki so od vedno živeli s privilegijami.
      Ti ljudje na Prešercu niso bili proletarci, ampak ANARHISTI, ki teptajo Slovenijo.

  4. Razni dzi nu nje ja, Igorji itd. ste gotovo iz zamejstva, ki so ga Američani zasedli, potem, ko je komunistično nasilje ubijalo domnevne nasprotnike komunizma, zato so jih nagnali iz dela Koroške in Primorske. Odšli smo tudi mi in ko sem imel pet let, sem to videl, kasneje pa razumel. Prišli smo v Prekmurje, kjer smo doživeli rdečearmejsko “osvoboditev”, kjer so pobrali zemljo, zatrli vsako obrt in smo se selili zopet na center v fabrike, kjer pa nismo imeli niti toaletnega papirja, metel, ščeti za ribanje lesenih zguljenih podov, polnili so se zapori, izobraženci, ki danes navijajo za srp in kladivo, so pristajali v zaporih, na Golem otoku za vsako narobe razumljeno besedo ali predlagano inovacijo v upravljanju državnih tovarn ali kmetiskih zadrug…. Vas, ki ste ostali pa so Američani zasuli s kavo, čokolado, kavbojkmi najlon nogavicami in ste lahko odpirali trgovine, kamor so kasneje prišli kupovat iz Jugoslavije– svobodne, od koder je najprej bežalo, potem pa se izseljevalo čez mejo vse, kar je moglo!
    A to današnjo svobodo venezuelsko želite vrniti?! Hvala lepa, pojdite vi tja dol ali S. Korejo!!!
    Tudi mi smo potem zopet pobegnili v zamejstvo – DOMOV!, zato ne govorimo neumnosti, zato ne želimo denarja tajkunskega v aktovkah opranega, ker smo domoljubi in nam je žal za ZOPET ukradeno domovino na drugi strani Sabotina!!!

    • Žal razmišljam, da je Koroška edini del Domovine, ki se ni priključil nikamor. Ostal je tam kjer je bil. Primorski del je bil okupiran in doživel hudo traumo v času fašizma, vendar je preživel. Ostali del Domovine pa se je skozi čas priključeval na vse konce tako ozemeljsko kot ideološko in je zato posledično ostal brez korenin, brez Domovine. Danes ne ve niti ne ceni kar ima. Je rešitev v cepičih stare jablane na Koroškem ali stare trte na Primorskem.

  5. Stranka Levica ima protiustavne člene v svojem programu. Tu bi bil lahko prvi primer lustracije, da se jim prepove delovanje. Koliko jim je mar za delavce pa govori njihov odnos do delodajalcev, dela in nenazadanje koriščenje ugodnosti iz državnega proračuna. V njihovem prorgramu in delovanju pa tako ni nič zavzemanja za delavce. Postali so ideološko populistična stranka.

    • Če je prepovedana Nacistična Hitlerjeva stranka, bi morala biti prepovedana tudi skrajna Levica, ali Levo-fašistična, nekoč Komunistična.

      Statistika kaže, da so več ljudi pobili Komunisti, kot Hitlerjevi Nacisti.

  6. Igor, ne bodi žaljiv, ker si tak kot otrok, ki so mu vzeli kanglico in lopatko. Sedaj pa se dere pred peskovnikom.
    Butasto izpadeš ti ob vsakem oglašanju. Kdo ti piše tekste – “SAMO DA NI JANŠA”?
    Igor, če še ne veš, imamo demokracijo in prav nič me ni strah izraziti svojega mnenja, ki pa ga v vladavini tvojih ne bi smela. Ker bi se lahko pridružila na Golem otoku na prevzgoji.

    • ŠTAJERKA
      Demokracija mi daje pravico do mnenja, kot tebi! Katerih mojih? Nikoli nisem bil, kot tvoj oboževani Janez, član Zveze Komunistov!!! Jasno! Torej bi bila na Golem otoku v vladavini njegovih, to je Janezovih!

      • Igor, danes ni več moderno biti član zveze komunistov. Je pa moderno biti član NVO-jev, pa kulturnih društev itd. ”Isto ….. samo drugo pakovanje.”

      • Igor, ti pa res ne odnehaš. Razlika je samo to, da ti mene vseskozi žališ. Kdo ti to dovoljuje? Jaz povem samo svoje mnenje, ti pa nabijaš 5 stavkov, ki so vsi po vrsti žaljivi.
        Pa kaj potem, če je bil JJ član ZKS? Marsikdo je bil. Kučan je partijsko knjižico deponiral??? Razlika je med levimi in desnimi. V normalnem času bi bil JJ skoraj levičar. Ker pa so histerični levičarji zavzeli levi pol in si ga po svoje tolmačijo, je pač JJ na desni. Meni je bolj sprejemljiv, kot levi pol. Kaj je tukaj narobe? Je to demokracija, da se smemo opredeliti?

        Tako kot je povedal Slovencsm, je danes udobno biti član NVO-jev in kulturnikov. Isto – samo drugo pakovanje! Vsi pa so obešeni na državne jasli.

      • ŠTAJERKA
        Sprašujem, katera je beseda s katero sem te žalil? Vaš je pregovor:”Enkrat komunist, vedno komunist!” Obračunaj z Janezom, pa Gorenakom, Bavčarjev, Kanglerjem……

  7. Kdor naroča in izumlja množične ulične “umetniške” performanse z nestrpnimi, izključujočimi in sovražnimi gesli, zloslutnimi opletanji s stiliziranimi motornimi žagami ter požiganji “stolčkov” ter diletantsko stiliziranih osovraženih likov pred parlamentom se najbrž ne zaveda, da bodo nemara že jutri to frustrirani in neuravnovešeni posamezniki skušali posnemati z resničnimi motorkami, molotovkami, granitnimi kockami, kiji in koli … in drugimi sredstvi nasilja nad so-državljani.
    Takrat se bodo najverjetneje ti isti naročniki in pobudniki in operativni protagonisti teh virtualnih in medijskih državljanskih vstaj in uprizorjenih nepokorščin alibično spraševali, kje je bila policija, kaj so počeli centri za socialno delo, zakaj niso pravočasno reagirali psihologi, psihiatri in drugi varuhi dušnega reda in miru.
    Ali bo res morala steči kri, ali bo res moral zagoreti del javnega ali zasebnega premoženja, ali bo res treba ponovno preštevati okužene, ranjene in mrtve …, da bodo naročniki in spodbujevalci ter čredni protagonisti uličnega vstajništva ter potencialnega uničevanja in nasilja prenehali s svojim izzivanjem ter tveganjem nepredvidljivih posamičnih in skupinskih ekscesov, posamičnih in skupinskih tragedij?

  8. APMMB2 odlična analiza stanja duha v državi. Pravilno ste ugotovili, da je pri nas poleg šolskega sistema tudi večinski del državnega aparata (birokratov) življenjsko vezan na levo opcijo, ki skozi obrambo javne (beri državne lastnine ) celo v gospodarstvu, kaj šele negospodarskem sektorju zagotavlja njihove dobre plačane službe in položaje.
    Debirokratizacijo in decentralizacijo razumejo kot direkten napad na njihov osebni standard in položaj. Sistem kjer je sistemsko vzpostavljeno glavno gibalo in delovanje države prerazporejanje – delitve in ne ustvarjanje je vsaj kratkoročno odličen za večino prebivalcev (beri volivcev) slab je le za tise ljudi, ki znajo dolgoročno razmišljati in tiste, ki dejansko z svojim delom, znanjem in kapitalom ustvarjamo novo dodano vrednost.
    Teh nas je vsega skupaj cca 200.000 od 2 mio. Če torej ljudje ne volijo s pametjo zagotovo volijo z denarnico. Rezultat volitve če desni sredini ne bo uspelo s programom ujeti še nekaj volivcev iz tega kroga bo vedno enak in levica bo na oblasti dokler ne bo zmanjkalo denarja.
    Črni po-kovid scenarij je že ne vidiku brezglavo tiskanje denarja že krši osnovno ekonomsko logiko uravnotežene ponudbe in povpraševanja zato je že vsaki gospodinji jasno, da je inflacija in to dvomestna na vidiku. Če upoštevamo še luknjo v državni blagajni, bo potreben močan rez v to strukturo volivce če bi bili manj sebični in bolj razgledani bi sami uvidela kam dolgoročno vodi leva gospodarska politika.
    Žal je tu desnica iz potrebe po večini žrtvovala ta jasna izhodišča delom zapravila z podpiranjem tipično levičarske agende to je demografskega sklada in državnega holdinga.
    Ljudje pač razmišljajo kratkoročno (balkansko) kaj bo čez dve alo pet let me ne zanima. Zanima me kaj je danes .

  9. Kraševka s prepovedjo strank bodisi levih ali desnih ne bi dosegli ničesar. Če bi ukinili Levico in SD bi levičarji volili LMŠ in SAB in če bi ukinile še ti dve, potem bi se zgodilo kot po osamosvojitvi, polovico komunistov bi navidezno spremenilo ideologijo in se vpisalo v SDS. SDS kolikor ni že sedaj bi postala odkrito leva stranka in kaj bi imel od tega ti draga Kraševka.
    Kot je napisal De Melo v knjigi o duhovnosti ZAVEDANJE : vera je stalno iskanje in razmišljanje za oboje pa je potrebno razumevanje ali zavedanje.

    • Stranka, ki ima v svoje programu neustavne člene, ne more javno delovati. Veljati bi moralo to za vse stranke. V Nemčiji te takoj prepovejo. Ne vem zakaj bi pri nas imeli do tega toleranco.

    • Peter vse to je res, kar ste napisali.
      Toda, tako AGRESIVNIH strank, kot se v parlamentu kaže naša ZDRUŽENA Levica, mislim, da drugje nimajo.
      Levica se obnaša ravno tako, kot so se med obema vojnama obnašali Fašisti.

      Pod predsedstvom Zorćića, je olika v PARLAMENTU prav “na psu”.
      Kajti Zorčič dovoli celo “lažna lajanja”.

  10. Slovencsm kako ne znamo razmišljati in videti malo dlje od prsta , ki kaže na luno. Recimo vprašajmo se kakšne bi bile posledice prepovedi skrajne levice.
    1. Glasovi levičarjev bi šli k SD kar pomeni da bi se lahko zgodilo da SDS ne bi bila več niti relativna zmagovalka volitev.
    2. Ker gre za ”skrajno” je verjetnost, da ti skrajni volivci ne bi šli volit res minimalna. Bolj verjetno je, da bi se zgodilo isto kot ko so prepovedali ZK. Takrat je šla v ilegalo in postala bistveno bolj nevarna kot če bi bila v parlamentu, kjer je treba vseeno vsaj malo stati za svojim programom in besedo. Če bi začela še z sabotažami potem si lahko predstavljamo kako bi zgledalo normalno demokratično življenje v SLO. Ali si želite Severne Irske ali morda Katalonije, da ne naštevam hujših primerov izven EU.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime