Foto: Tea Perko, dz-rs.si

Si je z zaostrovanjem pogoja PCT in celo poskusom uvedbe PC v državno upravo koalicija, oziroma predvsem pomladni dvojček, načel podporo v lastni, sicer zvesti volilni bazi? Ali pa bodo s pospešitvijo cepljenja, ki jo je tak pristop prinesel, tako v zdravstvenem kot političnem smislu, koristi na dolgi rok prevladale?

Kaj pa posamezne stranke opozicije KUL – ali Sporazum o povolilnem sodelovanju koristi res vsem štirim ali enim bolj, drugim manj? Ali katera izmed njih s takšno zavezo celo precej izgublja?

S tovrstnimi vprašanji smo se, ob rednem projektu ocenjevanja uspešnosti delovanja slovenskih politikov, obrnili na sodelujoče poznavalce slovenskega političnega dogajanja.

Sodelujoči poznavalci politike: dr. Miro Haček, Luka Lisjak Gabrijelčič, dr. Matevž Tomšič, Alen Salihović, Tino Mamić, Marko Balažic, Marko Pavlišič, dr. Žiga Turk, mag. Sebastjan Jeretič, dr. Matej Lahovnik, Igor Vovk, Sašo Ornik, Bojan Požar, mag. Aljuš Pertinač, Rok Čakš 

Vlada je s širjenjem PCT pogoja praktično na vsa področja javnega življenja, predvsem pa s poskusom uvedbe “zgolj” PC pogoja v državni upravi, razjezila precej državljanov, ki imajo problem z zaupanjem zdravniški stroki, da koristi cepljenja odtehtajo morebitne stranske učinke. In število “korona skeptikov” je v Sloveniji, kot vemo, precej nad evropskim povprečjem.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da PCT pogoj sicer ima večinsko podporo prebivalstva, a zagovorniki in nasprotniki se tokrat ne delijo striktno po politični liniji. Resda je nasprotnikov pogoja več med volivci levih strank, a glasovi, da gre za nesprejemljivi pristop prisile, prihajajo tudi iz jedrne baze obeh pomladnih strank.

Da je Janša pripravljen kritiko s svoje strani požreti, da nekako vendarle dvigne povprečje precepljenosti prebivalstva in se izogne preobremenjenim bolnišnicam ter presežnim smrtim, smo na Domovini že komentirali.

Tokrat pa nas je zanimala presoja posledic tovrstne vladne politike s strani komentatorjev in analitikov, sodelujočih v našem mesečnem projektu ocenjevanja uspešnosti politikov.

Vlada si politično škodi

Večina poznavalcev politike meni, da bo trenutna politika stranke na področju omejevanja koronavirusa za koalicijske stranke imela škodljive politične posledice. Razlikujejo pa se v stališču, ali je imela pravzaprav kakšno izbiro.

Med bolj kritičnimi do pristopa vlade k omejevanju pandemije je voditelj oddaje Faktor na TV3, Aljuš Pertinač. “Vlada je pri obvladovanju epidemije popolnoma izgubila kompas. Namesto, da bi postopoma vračala osebno svobodo in življenje v normalo, grozi in sili ljudi v cepljenje, ki ga razume kot popolnoma administrativen, ne pa medicinski ukrep,” pravi.

Prvi politični analitik med slovenskimi blogerji, Sašo Ornik, meni, da bo vedno večje nasprotovanje ukrepom imelo negativne posledice za stranke vladne koalicije. “Sredini protesti kažejo, da se je v Sloveniji nabrala kar velika množica nezadovoljnežev in če jih bo komu uspelo politično mobilizirati, bo imel na volitvah lepe možnosti,” ocenjuje.

Ornik sicer poudarja, da vlada tukaj nima veliko manevrskega prostora. Zanj pa je pravo vprašanje, koliko tega nezadovoljstva bo uspela izkoristiti opozicija, saj je jasno, da bi sama, če bi bila na oblasti, sprejemala dokaj podobne ukrepe.

“Dvomim, da ima vlada na voljo kakšen zelo drugačen pristop kot PC(T) pogoj, saj ne gre za kakšno posebno inovativno javno politiko, ampak za politiko, ki jo uporabljajo tudi mnoge druge države v Evropski uniji,” v podobni smeri razmišlja dr. Miro Haček. “Se pa je vlada odločila za uveljavitev pogoja PC v državni upravi, kar pa je zaostritev politike PC(T), kjer bi se pa morda dalo uporabiti tudi kakšne druge motivacijske mehanizme za prepričevanje zaposlenih k cepljenju,” še meni profesor s FDV.

Notranjepolitični novinar Radia Ognjišče, Alen Salihović, ocenjuje, da bodo koalicijske stranke deležne negativnih posledice predvsem zaradi tega, ker večinski mediji že ves čas poudarjajo, še preden je določeno, da gre za sporne ukrepe. “In ko večina govori in ponavlja laži, je stanje pač takšno, kot je,” karikira. Če bi večina spoštovala minimalne ukrepe za zajezitev virusa in ne vsega polemizirala, se po njegovem prepričanju o zaostrovanju ukrepov sploh ne bi pogovarjali.

Bojan Požar vidi obe plati medalje: Verjetno škodljive in koristne hkrati, je pa to predvsem odvisno od tega, kdaj bodo volitve in kdaj se bo končala ta epidemija.”

Dolgoročno uravnoteženje sedanjega negativnega ljudskega sentimenta upošteva tudi predsednik Združenja novinarjev in publicistov, dr. Matevž Tomšič: “Menim, da se bodo do pomladi pokazali pozitivni učinki teh ukrepov.”

Sporazum o povolilnem sodelovanju najbolj koristi Levici in najbolj škodi SD-ju

Sodelujoči poznavalci politike pa so se še posebej razpisali o koristnih in škodljivih posledicah z velikim medijskim pompom pospremljenega podpisa Sporazuma o povolilnem sodelovanju za posamezne stranke podpisnice.

Njihove ocene so pokazale, da največ koristi podpisa sporazumu pripisujejo Levici in LMŠ-ju, hkrati jih relativna večina meni, da sporazum škodi levemu bloku kot celoti, velika večina pa, da škodi Socialnim demokratom.

“Sporazum koristi LMŠ, ki mu strmo pada podpora in mu grozi, da ga po volitvah ne bo več v parlamentu, najbolj pa škodi SD, ki bi se morala vzpostaviti kot edina resna alternativa/korektiv SDS, namesto tega pa je ujeta v nebulotični četverček, ki ga skoraj v celoti obvladuje Šarec,” misli večine povzema Aljuš Pertinač.

Za dr. Mira Hačka je podpis tako splošnega sporazuma o povolilnem sodelovanju osem mesecev pred volitvami, pri čemer se podpisnice ne zavežejo k predvolilnemu sodelovanju, kjer bodo šle na nož ena proti drugi, saj zmagovalec volitev znotraj KUL vendarle dobi potencialno glavno nagrado (mandatarstvo), vsaj nenavaden, če ne tudi kaj drugega.

“Je pa eden od temeljev sporazuma (izključevanje drugače mislečih iz trenutne vladne koalicije) zavržen in vsaj za edino resno in tradicionalno stranko znotraj KUL (SD) tudi škodljiv, saj bi se ravno SD morala zavedati, da je ravno s sodelovanjem preko ideoloških meja leta 2008 uspela edinkrat doslej pridobiti mandatarstvo,” ocenjuje doktor politologije.

Nadalje poudarja, da tudi če bi KUL koalicija uspela, bo morala dokazati, da se je iz časa Šarčeve vlade kaj naučila, saj si kadrovske šlamastike, 15-minutnih sej vlade in metanja polen pod noge koalicijskim partnerjem pač enostavno ne morejo več privoščiti. “V koaliciji pa imajo tudi skrajno levo stranko (Levica), ki ima v programu kar nekaj ustavno spornih programskih točk (razlastitve, nacionalizacija), kar je težava za celoten KUL, Levica pa se od teh točk tudi ni jasno ogradila,” še dodaja.

Bojan Požar vidi težavo KUL-a drugje: “Največji problem trenutnih formalnih liderjev levega bloka je v tem, ker jih tudi njihovi volivci ne vidijo na funkciji predsednika vlade.” Tudi po njegovem mnenju je podpis sporazuma katastrofa za SD, saj blokira njihov morebitni volilni doseg v politično sredino in stranko Levica, največjo konkurenco SD, ustvarja za jedrno stranko “leve sredine”, kar že odkrito poudarjajo tudi mnenjski voditelji Levice.

Požar še poudarja, da sta se s tem sporazumom tudi LMŠ in SAB, sicer članici evropske liberalne skupine ALDE – Renew, zavestno pomaknili politično skrajno levo.

Luka Lisjak Gabrijelčič izpostavlja, da je bil sporazum sprejet dovolj pozno, da se je videla težavnost levosredinskih strank in Levice pri skupnem nastopu. “Zdi se, da so stranke sporazum sprejele, ker tako pričakujejo njihovi volivci, nisem pa prepričan, da bodo skupni nastop tudi nagradili,” pravi.

Lisjak odpira svež vidik na sporazum: “Stranke levo od sredine so v preteklosti nagovarjale svojo volilno telo, tako da so polemizirale ene proti drugim. To je večalo njihov skupni volilni izkupiček. Če sklenejo sporazum o nenapadanju, na nek način prepuščajo politične koristi, ki izhajajo iz kritike posameznih strank in osebnosti na levici, drugim silam.”

Po Sašu Orniku bodo posledice podpisa bolj nevtralne: “Sklenitev sporazuma volivcem predvsem daje jasno izbiro, kakšno Slovenijo želijo videti po volitvah. Politične stranke, ki so se tej koaliciji pridružile, zaradi sporazuma ne bodo imele nič več in nič manj podpore.”

Negativno pa ga vidi nekdanji strateg Socialnih demokratov Sebastjan Jeretič, ki je to stranko do zmage leta 2008 popeljal ravno z nasprotno strategijo: “S tem blokom so se zaprli v levi kot in z destruktivnim nastopom ne morejo poseči v sredino.”

Za dr. Matevža Tomšiča je ta sporazum absurden glede na to, da je pred letom in pol prav ta koalicija (takrat sicer v razširjeni sestavi) klavrno propadla. “In vemo, kakšni (tj. kako slabi) so bili tedaj odnosi znotraj te koalicije,” izpostavlja.

S takšnim pristopom, ki temelji na političnem izključevanju, so si po njegovem KUL-ovci samo omejili manevrski prostor, in sicer s tem, ko so se približali njenemu najbolj radikalnemu delu, tj. Levici. “Slednja bo edina, ki bo od tega profitirala.”

“Iz te moke ne bo kruha, če pa do njega pride, pa se bo hitro pokvaril. In še to, preveč si jih želi sedeti na čelu vlade in apetiti pridejo šele, ko vidiš, kaj ti ponuja miza,” je do ponovnega združevanja skeptičen Alen Salihović.

Za urednika tednika Domovina Tina Mamića pa je podpis sporazuma, “v katerem ni nič novega, predvsem pa nič konkretnega,” zgolj predstava za javnost, ki odraža željo medijev, da bi imeli trdno in močno levico.

“SD ima zdaj bistveno manj možnosti za mandatarja. A se bo, tako kot velikokrat prej, odpovedala svojim odstotkom v korist celotne levice. Če bi se tako v preteklih letih obnašala SDS, bi desna sredina danes imela vsaj deset odstotkov volivcev več,” je prepričan.

Tudi Marko Pavlišič meni, da je praktično edina vrednost sporazuma medijska pozornost, ki jo s tem dobijo. “V pomanjkanju ostalih idej jim to pride zelo prav, ima pa efekt omejen čas in bojim se, da se bo do volitev to že izpelo.”

“Koalicijo so sklenili že lani. Ta cirkus okrog ne-dogodka je bil prav patetičen,” pa je kratek in jedrnat dr. Žiga Turk.

20 KOMENTARJI

  1. Stranka SD se je že skoraj stopila v Levici, LMŠ in SAB pa sta na poti pred prag parlamenta. Slovenija nujno potrebuje “žlahtno” in poevropsko bolj proti sredini pomaknjeno socialdemokratsko strabko, saj takšne Slovenija sedaj nima, je ni imela in je še ni na vidiku. Imamo le 4 stranke neustavnega loka prežete z nacionalsocializmom, komunizmom in levim fašizmom (tipa Mussolini), ki je na koncu 2SV končal v socialistični republiki v okolici Gardskega jezera. Vse gorje, ki ga je Evropa doživela po koncu 1.SV izhaja iz takega ali drugačnega levičarskega izma. Vsi veliki diktatorji (Stalin, Hitler, Mussolini in “naš” Joža) so zblojene podporne ovce iskali z levičarsko lažnivo propagando o tem kako so oni v službi zatiranega ljudstva in rešitelji iz bede in revščine. Za njimi pa je ostalo le pogorišče, kaos in 100 milijonov mretvih, res je lep in blažen socializem, a le v pravljici.

  2. Koronatiranija škodi levim desnim politikom, ker se oboji sprenenvedajo, da gre za nekako naravno katastrofo, čeprav je vedno več dejstev, ki dokazujejo, da je bil virus umetno ustvarjen v laboratoriju natančno z namenom sproženja svetovne pandemije. Gre za zločin nad celotnim človeštvom, o čemer uradna politika pri nas in v svetu pragmatično molči, s čimer sprejema vlogo sostorilca v tem zločinu.

    Resnica prihaja na dan in takrat nič več ne bo tako kot je bilo.

    • Ne glede na to, ali je virus umetno ustvarjen in namerno izpuščen, je še vedno dejstvo, da virus obstaja. Za zaščito javnega zdravja so bili in so še ukrepi postrebni. Lahko debatiramo kateri in v kakšni meri bi bili bolj ali manj učinkoviti. Ampak brez ukrepov se bi naš tako podhranjen zdravstveni sistem sesul. Že tako je bilo prejšnjo zimo z več kot 1300 hospitaliziranimi naenkrat zelo hudo. Mislim pa, da naša vlada z proizvodnjo in izpustom virusa ni imela nič. Torej ne razumem zakaj bi bila odgovorna za ta del. Je pa dejstvo, da nobeni ukrepi niso prijetni, ampak vsak razumen človek, ima realen uvid v situacijo v kateri se nahajamo, razume, da je bilo treba omejiti nenadzorovano širjenje virusa. Pa smo kljub temu plačali zelo velik davek s preko 4000 življenji. Koliko bo pa še dolgoročnih posledic pri tistih, ki so bolezen preboleli se bo pa kazalo še leta.

      • Saj se je sesul. Zaradi plandemije je opuščene cel kup diagnostike, zdravljenja in terapij.

        V bolnicah pa si ga, dobesedno, gonijo na roko. Takega brezdelnega razvrata niso poznali niti v časih zločinca Broza. Če kdaj, je komunistično zdravstvo pokazalo svoje gnile zobe ravno med plandemijo.

    • Smešno se mi zdi,da nekdo problematizira izvor virusa.Zdaj je tu,zoperstavljamo se mu po najboljših močeh,naraven ali ne,nevaren je enako. Če je to res nastavljeno za uničenje zahodne civilizacije(kot se sliši),so naše KULovce s svojimi protestniki navadni cepci,da ne rečem kaj hujšega.

  3. Kozorog v resnici potrebujemo sredinsko liberalno stranko, ki se bo jasno in nedvoumno distancirala tako od levice in levih socialdemokracije pa tudi od desnih socialdemokracij.
    V Sloveniji so socialdemokrati v resnici že sedaj najmočnejše in najbolj vplivno gibanje, saj imamo dve socialno demokratski stranki levo SD in desno SDS. Posledično imamo v Slovenij še vedno največ državne lastnine. Nimamo pa konzervativno liberalne stranke in tudi ne socialno liberalne stranke.
    Liberalne stranke v ospredje postavljajo podjetništvo in privatno lastnino in tiste skupine, ki ustvarjajo, zato da imajo take družbe dovolj sredstev, da so tudi socialno učinkovite.
    Socialdemokratske stranke pa postavljajo v ospredje državo in javno oz. državno lastnino; Močan državni zbirokratiziran aparat naj bi imel vlogo socialnega regulator tako, da pobira tistim, ki ustvarjajo in deli tistim, ki nimajo.
    Ta model upravljanja država pa je bistveno manj učinkovit prav oz. tudi z vidika sociale, ki je temeljna agenda socialdemokratske teorije in utemeljena v socialni pravičnosti.
    Socialna pravičnost v smislu manjših razlik med ljudmi je morda res vzpostavljena a v primeru skrajno leve socialdemokracije dobim social na bistveno nižjem nivoju kot v državah kjer so razlike sicer večje a imajo tudi najnižji socialni sloji še vedno veliko več kot v izrazito socialnih državah.
    Sociala je v takih državah zgolj na papirju in v teoriji ne pa tudi v žepih ljudi..

    • Sociala je v čudoviti novi multikulti Evropi pretežno le peta kolona politike masovnega priseljevanja, ki zares služi le genocidu nad avtohtonim življem.

      Če kaj potebujemo, je to stranka Slovencev, ki bo zavarovala rod. Libralno-komunističnih strank, ki so del divide et impera bruseljske globalistične agende, ne potrebujemo — če želimo kot rod obstati kaj dlje kot naslednjih 20 let.

  4. So pa tokrat ”poznavalci” političnega dogajanja bistveno bolje in realno ocenili stanje in posledice tako zaostrovanja Covid ukrepov, kot tudi plusov in minusov podpisnikov KUL KOALICIJE.

  5. Če bi bila doslej zaprisežena volivka levice, bi sedaj po vesti ne mogla voliti nobene od strank KULa! Ena bolj kot druga so zame neprebavljive. Zakaj!? Ker pri nobeni ne verjamem, da je pripravljena kaj storiti za ljudi! Z ideološkim nabojem so vlekle ljudi na limanice, naredilo konkretno v vseh teh letih pa se ni nič!
    Levica je itak programsko protiustavna, revolucijo odklanjam, LMŠ je pa popolna populistična avantura, zapečateno nezadosto spričevalo, brez popravnega izpita ( pa če jih je Šarec še tako vešč!!)
    V danem trenutku bi volila GOS ( Počivavška, Kovšco) oz.stranko, ki pove, ne levo, ne desno, ampak NAPREJ!
    Kaj lahko Slovenija izgubi z gospodarsko stranko NAPREJ!? Upam, da tako razmišlja tudi prenekateri razočarani volivec ali celo dosedanji volilni abstinent!
    Predvsem pa si želim, da bi bila vzgoja v šolah tudi državljanska, v dmislu spoštovanja pridobljenega: države in demokracije!

    • Gospodarska stranka Naprej bo zgolj uresničevala vrednote Bruseljgrada, neomejen pretok nizkokvalificirane delovne sile (in na socialo prilepljenih družin), kar bo super za profite megakorporacij, a usodno za slovenski rod. Gospodarska stranka Naprej lahko garantira le rapidno izumrtje slovenstva in za konec še poboje preostale peščice.

      • Absolutno se ne strinjam. Že če stranko presojamo po njenih protagonistih, gre za zelo delovne in ustvarjalne ljudi, ne pa za blebetače, kakršne večinoma srečujemo na levici.

  6. Shalotka, tragedija SLO realnosti je ta, da če bi bila hipotetično volivka levice, bi še vedno volila le in zgolj levo stranko in sicer bi med slabimi skušala izbrati po vaše manj slabo a še vedno levo.
    IN enko ravna volivec desnice.
    Več problemov ima kdor ni nit levičar in niti desničar, ker v resnici nima kaj izbirati, ponudba je tako na levi kot na desni več kot skromna, na sredini pa sploh ni ponudbe, če izvzamemo Počivalškovo SMC ,. ki naj bi bila sredinska a zagovarja državni holding. Počivalšek pa ni sposoben napisati niti pol tako dobrega gospodarskega programa, kot ga ima NSI… Osebno sem se obesil na program in zato volil NSi, čeprav sem v bistvu razočaran saj je NSI kljub temu, da je druga najmočnejša stranka uveljavila ali sploh začela bore malo aktivnosti iz svojega sicer dobrega gospodarskega programa.

  7. Vlada je nelogično uveljavila vstopno pravilo PCT najprej v državni upravi, policiji in vojski in ne v zdravstvu, kjer bi bilo “prvenstvo” najbolj strokovno utemeljeno in tudi najbolj potrebno. Proti sebi je še enkrat spodbudila najmočnejše sindikate, ki so v javnem sektorju najbolje organizirani, najštevilčnejši in še iz časov prejšnje države najbolj neposredno pod nadzorom stranke SD ter njenih nedotakljivih ideologov in animatorjev iz podzemlja “globoke/ugrabljene države”.
    Hkrati vlada ni zagotovila nujnih pogojev za popoln nadzor nad doslednim izvajanjem preventivnega ukrepa PCT, zaradi česar je ukrep že po nekaj dneh precej “zvodenel”. “Nož v hrbet” zdravstveni stroki in veljavnim vladnim ukrepom, kakršne poznajo in uspešno ter učinkovito izvajajo po mnogih državah sveta, pa sta sistemsko zadala Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS. Posledice diletantskih pravniških posegov na področje javnega zdravja. epidemiologije in medicine ter uresničevanja univerzalnih temeljnih človekovih pravic do zdravja in življenja bodo katastrofalne za posameznike in družbo, za splošno zaupanje v veljavno ustavno ureditev in za zaupanje v legalne in legitimne demokratične institucije oblasti v RS.

    Javno podpisovanje povolilne koalicije opozicijskih strank “štirih jezdecev apokalipse” pa je bila le še ena ulična in medijska manifestacija parlamentarne opozicije, ki kaže, kako se parlamentarna opozicija (LMŠ, SD, Levica, SAB) vse bolj seli izven parlamenta na ulice in trge, izven parlamentarnih, demokratičnih, ustavnih in pravnih okvirjev in kako je vse bolj neprikriti sistemski in idejni generator razpihnjenega in stopnjevanega uličnega populizma, nasilnega anarhizma, rušilnega nihilizma in samo-destruktivnega uničevalnega ludizma medijsko zmanipuliranih, zdresiranih in naščuvanih množic.

  8. V novem sklicu DZ ne bo več izdajalskih strank,katerih poslanci zaradi svojih plač podpirajo tovariša Janeza Janšo.
    To pomeni v DZ ne bo več DE-sesutih,SMC-rejca bikov in plemenitega-padalca.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime