Poznate cilj vašega posta?

POSLUŠAJ ČLANEK
Pri vsaki dejavnosti je poglavitno vprašanje, kakšen je njen namen, kaj je cilj prizadevanja. Nič drugače ni, ko gre za postni čas. Ali je cilj posta dovolj konkreten, ali res vemo, kaj si od posta obetamo?

Cilj posta ni pritrgovanje v hrani in pijači, zoperstavljanje razvadam, pomnožitev molitve ipd. Vse to je sredstvo za dosego cilja. A s ciljem posta ni tako kot s sredstvi. Cilj posta se nam nekako izmika, zato ni čudno, da se v postu vse vrti okrog sredstev, ki so nam znana.

Posvetili se bomo torej težji nalogi, odkrivanju cilja posta. Pri tem naj nam pomaga prvo berilo. Po Mojzesovem naročilu naj duhovniki začenjajo pripoved o zgodovini Izraelskega ljudstva z besedami: »Moj oče je bil blodeč Aramejec« (5 Mz 26,5). Aramejci so bili semitska oziroma bližnjevzhodna skupina številnih rodov ali ljudstev. Podobno kot so bili Kelti skupina različni ljudstev od Škotske, Wellsa, Francije, Severne Italije in od 4. stol. pr. Kr. do prihoda Rimljanov kakih 15 let pr. Kr. tudi na območju današnje Slovenije.

Aramejska ljudstva so v času očaka Abrahama, torej v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr., živela na območju Arama, ki je obsegal ves prostor od srednjega toka Evfrata, ki tečen v smeri sever-jug skoraj po sredini današnje Sirije, do Sredozemskega morja, in od severne Mezopotamije v današnjem Iraku do južne Armenije v današnji Turčiji. Jezik, ki so ga govorili v Aramu, se je imenoval aramejščina. Dolga stoletja je bila aramejščina lingua franca Bližnjega vzhoda, nekakšen svetovni jezik, pa tudi uradni jezik več imperijev, ki so obstajali na tem prostoru. Aramejščina, v kateri so bila zapisana nekatera novozavezna besedila, je bila verjetno tudi Jezusov materin jezik.

Kratek zgodovinski vložek o Aramu, Aramejcih in aramejščini v nadaljevanju ne bo več v ospredju našega zanimanja. Izhodišče za naš razmislek o postu bo Mojzesova ugotovitev, da so njihovi očetje blodili. Tvoj »oče je bil blodeč Aramejec«, je dejal Mojzes. Ker je Božja beseda univerzalna, lahko nagovarja vse ljudi vseh časov, zato naj v blodečem Aramejcu vsak od nas prepozna samega sebe. Jaz sem torej ta blodeči Aramejec. Nas seveda ne zanima geografski vidik blodenja, danes toliko manj, ker smo opremljeni z GPS. Naš problem je duhovno blodenje.
Kdor svojo duhovnost tako razprši, da je dopoldne v eni cerkvi, popoldne v drugi, zvečer ali ponoči pa v tretji, se mora vprašati, kaj konkretnega v življenju res dela.

Duhovno blodenje


Govorimo lahko predvsem o treh vrstah duhovnega blodenja. Za prvo je značilno prehajanje od ene duhovne usmeritve k drugi. Nekateri kristjani se radi udeležujejo vseh mogočih pobožnosti in pripadajo več duhovnim gibanjem hkrati. Ni na nas, da bi kogar koli sodili. Toda kdor svojo duhovnost tako razprši, da je dopoldne v eni cerkvi, popoldne v drugi, zvečer ali ponoči pa v tretji, se mora vprašati, kaj konkretnega v življenju res dela. Ali ga mogoče duhovnost celo odtujuje od izpolnjevanja vsakdanjih dolžnosti, skratka: ali gre za pravo razmerje med moli in delaj.

Tisti, ki iščejo duhovnost zunaj Cerkve, neredko zapadajo v drugo obliko duhovnega blodenja, namreč v pogosto menjavo različnih instant duhovnosti. Vsaka takšna duhovnost, ki želi predvsem ugajati, temelji na majhnih vložkih, hitrih zadovoljitvah in poenostavljenih receptih. Njihovi voditelji imajo preproste prijeme: ohlapno meditacijo, objemanje, druženje ipd. Ko po nekaj srečanjih udeleženci ugotovijo, da ponudba ne zadovolji njihovih pričakovanj, poiščejo drugega guruja.

Če tema dvema oblikama duhovnega blodenja zapada le manjše število kristjanov in drugače verujočih, pa je tretja vrsta blodenja, o kateri bomo spregovorili v nadaljevanju, problem slehernika. Prvo berilo tej vrsti blodenja pravi suženjstvo. Kako torej prav jaz, kot novodobni blodeč Aramejec, vsak dan zaidem v Egipt, ki je Judom simboliziral duhovno suženjstvo.

Področje naših blodenj je svet naših misli in čustev. To je naš vsakodnevni blodnjak, oziroma vsakodnevna egiptovska sužnost. Ne bomo govorili o patologiji blodenj, ker je to področje psihiatrije in psihoterapije. Pač pa bomo opisali običajno in klinično povsem normalno fenomenologijo miselnega in čustvenega blodenja.

Naše miselne in čustvene blodnje se začnejo že zjutraj. Pomislimo na svoje običajno duševno stanje ob umivalniku in ogledalu v kopalnici, ko se urejamo za odhod v službo. Komaj se zvlečemo iz postelje, že nas preplavijo najrazličnejši prizori, na primer ljudi, ki jih bomo srečali v preddverju podjetja, njihovi dvoumni dovtipi in pozdravi, pripombe, kaj je bilo prejšnji dan zamujeno ali slabo narejeno, kako zelo se mudi nekaj postoriti mimo predvidenega plana.

Vse to se meša s skrbjo, kaj bomo dali otroku za zajtrk, kje bo zaradi njegove slabe volje nastal zastoj v komunikaciji ali pri prevozu v šolo, kako bo na vse to odreagiral sozakonec, ki jutranjo meglo  doživlja v nekih čisto drugih povezavah, zato ne ve, kaj je naša zadrega, in končno, kako naj bi nas razumel, če smo celo sami sebi nepregledni, ker je naša duša miselni in čustveni blodnjak. Kajti vsaka misel na kar koli in o čemer koli, ki nas spreletava med urejanjem, oblačenjem, zajtrkom in iskanjem stvari, ki jih moramo vzeti s seboj, vleče nase neka občutja, ki so preplet navdušenja, če nas skozi okno poboža jutranje sonce, in nevolje, če ugotovimo, da otrok ni naredil domače naloge ali hoče denar, ki ga mora nesti v šolo za stvar, ki se nam zdi nepotrebna.

Družinsko jutro je pogosto podoba egiptovske sužnosti, v kateri sem se znašel jaz, blodeči Aramejec. Kje je tu prostor za post? Kajti če ob vse to, kar se zjutraj pretaka skozi moje misli in čustva, dodam še postni sklep, da ne bom jedel čokolade, da bom vsak dan vsaj malo potelovadil in naredil vsaj eno dobro delo, hitro ugotovim, da je itak vsega preveč. Kako naj si za post še kaj naložim, če pa nisem kos niti običajnim nalogam in nadlogam?

Post ni v dodajanju, temveč v odvzemanju. A kdo naj mi odvzame katero od prej opisanih zadreg? V prvem berilu najdemo odgovor. Tam beremo: »… prikloni se pred Gospodom in postavi ta koš poln miselnih in čustvenih blodenj pred Gospoda, svojega Boga« (prim. 5 Mz 26,10). Ali drugače: ne glej zjutraj najprej svojih mozoljev in vse bolj redkih las, temveč se spomni, da je Gospod tu, pri tebi, sredi tvojega jutranjega Egipta. Tam je zato, da sprejme poln koš mojih miselnih in čustvenih bremen. Saj je večkrat ponovil, naj pridemo k njemu, kadar smo potrti in obteženi, da nas bo poživil.
Post je potemtakem v urjenju, da dajem Gospodu prednost pred vsem drugim, tudi tistim, kar se mi zdi prvi hip neodložljivo.

Izročitev ...


Uničujoč tok blodnih misli in občutkov lahko prekinem s  preprosto in zaupno molitvijo: »Gospod, izročam ti vse to, kar me ta hip bega, trpinči, jezi ter mi jemlje voljo in pogum …« Naj tako, kot je blodeč Aramejec v Egiptu klical na pomoč, ko so rablji hudo ravnali z njim, tudi sam kličem Gospoda. Ko bom v pogovoru z Njim in ga bom prosil, naj resetira moj notranji blodnjak, bom že s tem Njemu prepuščal urejanje stvari, ki me preplavljajo, odkar sem se prebudil. Množice stvari v jutranji naglici nihče ne more spraviti v racionalno zaporedje, ker misli druga drugo prehitevajo, čustva pa vse skupaj dodatno zapletajo.

Gospod, ki mu izročam koš blodnih misli in čustev, stopa v akcijo, me pomirja, režira, ureja in od znotraj nagovarja sozakonca in otroka, in to neskončno bolj precizno, tankočutno in razumljivo kot katera koli beseda, ki jo uspem izreči zgolj iz sebe, ali jo v prizadetosti zavijem v užaljeni in trmasti molk.

To je torej post: vrniti se h Gospodu, dan začeti z Gospodom. Post je potemtakem v urjenju, da dajem Gospodu prednost pred vsem drugim, tudi tistim, kar se mi zdi prvi hip neodložljivo. To je torej spreobrnjenje: režijo iz svojih rok predati v Gospodove roke. In to dejansko. Tako da sprejmem njegov mir, medtem ko on vleče meni nevidne niti. Namesto da zjutraj najprej potonem v miselni in čustveni blodnjak, naj se najprej obrnem na Gospoda. Še preden bom prišel do kopalnice, me bo Gospod blagodejno pomirjal, opogumljal in mi povrnil moči. Vera se namreč kaže prav v trdnem prepričanju, da nas On ljubi preden na to sploh pomislimo. Zato naj zjutraj najprej vstopimo v njegovo ljubezen in ne najprej v svoj miselni in čustveni blodnjak.

Ne zavedamo se dovolj, da nas hudič čaka prav v blodnjah obremenjujočih misli in razbolelih čustev in se nam ponuja v rešitev. Dopoveduje nam, da bomo v sebi premagali blodečega Aramejca tako, da se bomo predali iskanju časti; da je tisto, kar zares potrebujemo, več priznanja, ki si ga moramo izboriti. Da bomo toliko bolj močni in samozavestni, kolikor več ljudi si bomo podredili. Da se bomo umirili toliko prej, kolikor več vsakovrstnega ugodja si bomo privoščili.

Satan nas prepričuje, da sem v središču sveta prav jaz s svojimi potrebami. Te so absolutne, najvišje merilo, zato je legitimno in dovoljeno vse, s čemer zadovoljim svoje potrebe in dosežem domnevno harmonijo, četudi na škodo drugih.

Satan je lažnivec, njegove obljube so prevara. Ujame nas, ko nam je težko, ko smo sredi Egipta. Jaz, blodeč Aramejec, se mu dam hitro prepričati. Spreobrnjenje je torej v tem, kar smo slišali v sredo, na pepelnični dan: Spreobrni se in veruje evangeliju. Ne torej satanu, temveč evangeliju.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike