Pozabljeni slovenski literat in svetniški kandidat Lojze Kozar ob 110. obletnici rojstva dobiva kratek film

Peter Merše
9

Na današnji dan, 29. 4. 1999 se je h Gospodu v večnost preselil eden izmed velikih Slovencev, ki so zaznamovali 20. stoletje. Letos tako praznujemo že 110. obletnico njegovega rojstva, že 10 let pa teče tudi postopek za kanonizacijo tega velikega župnika in literata, ki širši javnosti ostaja precej nepoznan. Kar pa se utegne spremeniti s filmsko upodobitvijo, ki premiero na omrežju Youtube doživlja prav v teh dneh.

Luč sveta je Lojze Kozar ugledal na Martinovo, 11. 11. 1910 v Martinju na Goričkem. Ko je imel tri leta, mu je umrla mama, njeno vlogo pa sta prevzeli babica Liza in teta Julija. Po šolanju v domačem kraju je na predlog domačega župnika študij nadaljeval na gimnaziji Murska Sobota in kasneje na Ptuju, nato pa vstopil v bogoslovje.

foto: prizor iz filma Domov

Po novi maši leta 1936 je kot kaplan služboval v več slovenskih krajih (Brežice, Trbovlje, Hrastnik, Turnišče). Med drugo svetovno vojno je moral v izgnanstvo na Madžarsko, od koder se je vrnil leta 1945. Najprej je v Veliki Polani nasledil mučenca Daniela Halasa, nato pa mu je bila zaupana ustanovitev župnije Odranci.

Kalvarija z gradnjo cerkve

V Odrancih, kjer je ustvarjal župnijsko občestvo in živel do konca svoje zemeljske poti, pa se je začel svojevrsten križev pot. Župljani novoustanovljene župnije so želeli zgraditi cerkev. Še kasneje v Jugoslaviji je bila gradnja cerkva zelo otežena, takoj po vojni pa je bilo to skoraj nemogoče.

Župnijska cerkev sv. Trojice v Odrancih. foto: prizor iz filma Domov

Neskončnim birokratskim oviram in odklonitvam odobritve gradnje s strani oblasti je sledil zapor za župnika Kozarja in člane odbora za gradnjo cerkve. Oblast je župljanom zaplenila ves gradbeni material in vsa zbrana sredstva.

Najprej so zato postavili zasilno, leseno cerkev, toda želja po dostojni božji hiši v Odrancih ni usahnila. Po načrtih Plečnikovega učenca Janeza Valentinčiča so se leta 1964 lotili gradnje zidane cerkve, ki je bila končana leta 1967. Leto prej je župljane pretresla še huda nesreča. 14. marca 1966 se je podrla cerkvena kupola in pod seboj pokopala 8 žrtev.

Končano cerkev je poslikal slikar Stane Kregar. V letih 2004 in 2005 so ji dodali še 3 zvonike, ki simbolizirajo Sveto trojico, ki ji je cerkev tudi posvečena. Kalvarijo okrog gradnje cerkve je Kozar opisuje v svoji knjigi Neuničljivo upanje, ki je pri Mohorjevi izšla leta 1990.

Po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, je knjiga »dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili«. Pokonci ga je držala enotnost ljudi v Odrancih, preganjalcem pa je sproti odpuščal.

Kozar je bil tudi velik vendar zamolčan slovenski literat

Poleg različnih služb na župniji in škofiji je vodil tudi pevske zbore, kulturne dejavnosti in bil tudi velik literat.

Lojze Kozar, spomenik pred cerkvijo v Odrancih foto: prizor iz filma Domov

Njegov opus obsega 11 knjig in 220 drugih krajših zapisov. Kot je rad pravil sam, je pisal zato, da bi ljudi dvigal in jim vsaj nekoliko oplemenitil srce. V svojih delih črpa iz prekmurske pokrajine, odlika njegovih knjig pa je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, še posebej otrok. V svoja dela pogosto vključuje tudi avtobiografske prvine. Zanj so značilni tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote.

Po mnenju literarnega zgodovinarja Vilka Novaka se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel »mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji«.

Kozar še danes navdihuje

Postopek za kanonizacijo je župnija Odranci, ki jo vodi Kozarjev nečak Lojze Kozar mlajši, sprožila 10 let po njegovi smrti, ob 100. obletnici njegovega rojstva. Potem ko je škof dr. Peter Štumpf opravil potrebne korake, je leta 2015 s kongregacije za zadeve svetnikov prejel odlok, v katerem kardinal Angelus Amato, piše da »s strani Svetega sedeža nič ne nasprotuje, se pravi, da se lahko proces beatifikacije in kanonizacije božjega služabnika Alojzija Kozarja opravlja.« Novico so zbrani duhovniki in verniki sprejeli z navdušenim aplavzom.

Poleg uradnega postopka pa poteka tudi »neuradni postopek«, prek katerega želi Kozarjev odbor ljudi informirati o tem velikem Slovencu, pripravljajo duhovna in druga srečanja, s Kozarjem pa je povezanih tudi mnogo dogodkov skozi leto.

Vsak 29. dan v mesecu poteka v župnijski cerkvi v Odrancih Kozarjeva ura – molitev za slovenske svetniške kandidate. Poleti poteka Kozarjev pohod po z njim povezanih krajih, jeseni Kozarjevi dnevi z glasbeno vsebino in predstavitvijo njegovih knjig. Mesečno izdajajo tudi Kozarjev list. Pripravili so tudi spletno stran, kjer najdete še mnogo več informacij.

Filmsko uprizoritev premierno na voljo v teh dneh

Glasbena šola Beltinci je že lani o Lojzetu Kozarju pripravila muzikal, letos pa je njegova zgodba doživela tudi filmsko upodobitev. Pri režiji sta sodelovala David Sipoš in Matjaž Feguš. Premiera je zaradi samoizolacije potekala kar na Youtubu, kjer si film lahko ogledate.

Film nosi naslov Domov, s čimer so ustvarjalci skušali najti skupno točko Kozarjevega življenja. Domov se je namreč zelo rad vračal. Najprej v svoje domače kraje s šolanja in službovanja, nato izgnanstva na Madžarskem, pa iz zapora in neskončnih sestankov na uradih. Domov se je vračal tudi v svojih literarnih delih in v glasbi, dom je našel v cerkvi in v Cerkvi. In končno se je zares domov v nebesa vrnil ob zaključku svojega zemeljskega življenja.

Tokrat gre za kratek – 8 minutni igrani film, ki nam nekoliko odstre življenje božjega služabnika Lojzeta Kozarja. Ker pa je vsebinsko tako bogato zgodbo življenja nemogoče predstaviti v le osmih minutah, ostaja želja, da bi v prihodnosti nastal tudi daljši film.

Kot nam je zaupal David Sipoš, sorežiser kratkega filma sicer konkretnih časovnic in načrtov za daljši film še nima. Na implementacijo pa utegnejo vplivati tudi odzivi na kratki film, ki je luč sveta ugledal te dni.

9 KOMENTARJI

  1. Igor, dzi nu nje ja, debela berta, Nevidni in še kdo ne morejo verjeti, koliko svetnikov, blaženih ali kako drugače zaslužnih služabnikov oltarja so ustvarili komunisti.

    • Poznam. O Grozdetu npr je govoril en prispevek. Piščanc, Terčelj, Kodrič (umrl v Jasenovcu). Tragične zgodbe pokončnih in spoštovanih duhovnikov. Pa Ehrlich, Kikelj, Kunstelj. Ja, ti trije so bili pa škodljivi, ker so mnogo mladih fantov spravili pod povelje okupacijskih SS morilcev. In v prezgodnjo smrt. Oni niso zaslužni za nič dobrega, le za mnogo nepotrebnih smrti.

    • Kdo mi komunisti? Zakaj me še vedno tlačiš med komuniste? Komunizem obstaja zgolj v parih državah tega sveta, gotovo si malo pomešal pojme (kot vedno). In desničar sem, naj ti pa še enkrat povem (te daje demenca, da so tega ne zapomniš?)

      Za ustvarjanje svetnikov pa je v veliki meri odgovorna slovenska RKC. Sem ti že zgoraj napisal kdo je mlade fante pošiljal v nepravično in nepotrebno smrt. Rožman in ostala banda pa mučenike naredi iz njih. Haha.

      In vsaka pobožna devica, ki naj bi Marijo videla, tudi ne more biti svetnica, ker ni znanstvenih dokazov.

      • Berta, katere vrednote zagovarjaš, če trdiš da si desen? Katero stranko obkrožiš na volitvah, že drugič sprašujem?Grozde ja, Ehrlich ne…Kakšna zmeda v tvoji glavi! Saj stvari niso črno bele! Dejstvo je, da je bil v obeh primerih zločin storjen kot posledica komunistične ideje. Tudi o Rožmanu ne sodiš prav! Njegovo zgodbo slučajno poznam po pričevanju stare tete, ki ga je skrivala v Avstriji kratek čas. Lahko mi danes iz časovne razdalje pametujemo, tisti čas pa so se morali ljudje na visokih položajih odločati in ni bilo lahko. Mislim, da lahko besedo “banda” upravičeno uporabljate le za revolucionarje. Tem pa ni bilo res nič sveto! Pa še desetletja so preživeli v latentnem stanju in zdaj pokajo njihovi trosi vse bolj, na skrajni levici. Storite raje kaj zoper to, če je sploh še kaj časa!

      • Draga Šalotka, zagovarjam mirno sožitje med Slovenkami in Slovenci. En normalen red, skrb za delavca, skrb za (slovensko) kulturo, za dobro izobrazbo mojih otrok, za pokončno politiki brez hujskaštva, izključevanja in žalitev. Podpiram izkoreninjenje korupcije in kraje s strani obeh političnih blokov. Zagovarjam resnično interpretacijo zgodovinsko-kulturno-socioloških dejstev in NE ekstremno potvarjanje, kar delata oba pola. Zagovarjam prihod popolnoma novih, ideološko nekompromitiranih politikov. Bo tako okej?

        Ehrlich je človek, ki ni vreden mojega joka, ker jokati za nekom, ki je Slovence izdajal Italijanom, se mi ne zdi vredno. Rožmanova zgodba pa se me tudi niti malo ne dotakne. Njegov sramoten, strahopeten in poscan beg iz Slovenije je zanj že dovolj huda kazen…

  2. Knjigo Neuničljivo upanje sem prebral že pred časom – res je navdihujoča! Lojze Kozar je bil res svet mož! Trenutni Odranski župnik je pa njegov nečak, ne vnuk 😉

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime