Pozabljeni otroci, s katerimi bi se morala ukvarjati nova bela knjiga izobraževanja

vir: FB @zdruzeni.starsi
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji imamo poleg šestih zasebnih osnovnih šol, kot se rado poudarja, v primeru financiranja zasebnih šol, tudi zasebne šole, ki jim rečemo mednarodne. Čeprav izraz ni najbolj posrečen, gre v osnovi za popolnoma enake šole, le da primarni jezik poučevanja ni slovenski.

Denimo, tudi te šole sledijo slovenskemu državnemu učnemu programu predmeta slovenski jezik s književnostjo v celoti, a njeni učenci (skupno število vseh otrok ne presega 300) niso upravičeni do centa v sofinanciranju javnega dela programa.

Različne šole, različna pravila


Med temi šolami najdemo Francosko šolo in vrtec (Ecole Francaise de Ljubljana), Angleško šola (British school) in Ameriško šolo (QSI). Poleg mednarodnih šol, pa imamo še dve državni, kjer primarni jezik pouka prav tako ni slovenščina. Govorimo o novo ustanovljeni EU šoli (brez vseh razredov) in ti. IB programu (mednarodni oddelki na OŠ Danile Kumar in Gimnaziji Bežigrad, kjer pouk poteka v angleščini). Ampak glej ga šmenta, merila financiranja so spet postavljena selektivno, a priori so sofinancirani le tisti, ki jih je ustanovila država.

Če bi izhajali iz hipoteze, da so vse zasebne šole postavljene pred enaka izhodišča, potem bi prvo oviro predstavljali vsi sprejeti zakoni, saj Zakon o OŠ, Zakon o vrtcih in Zakon o gimnazijah v svojih členih še vedno določajo, da pouk lahko poteka le v slovenskem jeziku, razen na narodnostno mešanih področjih. Tako se zaplete že pri osnovni pridobitvi kakršnega koli statusa ter do preverjanja ustreznost pedagoškega programa sploh ne pride.

Država je, namesto da bi omenjeno problematiko obravnavala enotno in dopolnila v vseh navedenih zakonih le jezikovni člen, ubrala drugo pot. Tako je šele leta 2016 sprejela poseben Zakon o izvajanju mednarodnih programov s področja vzgoje in izobraževanja in preko izjem zavarovala le svoje, državne programe.

Strokovni svet Republike Slovenije


Čeprav je popravila krivico (pa še to le za nekaj kratkih let, saj je vedno znova treba akreditirati programe) - do takrat slovenski otroci, ki so se šolali na mednarodnih šolah, uradno za Slovenijo niso obstajali ter so se morali vzporedno šolati na domu - je v istem zakonu naredila izjemo za svojo diplomatsko elito in sofinancira le mednarodno šolo, ki jo je sama ustanovila ter programe, ki se izvajajo na državnih šolah. Obenem je na ta način tudi diskreditirala najvišjo lastno inštitucijo, t.j. Strokovni svet RS, ki je edini pristojen, da preveri in ovrednoti ustreznost pedagoškega programa šol in vrtcev v Sloveniji, saj ga je izvzela iz preverbe.

Otroci slovenskih diplomatov, gospodarstvenikov in otroci tujih diplomatov, ki vpišejo svoje otroke v mednarodne razrede na OŠ Danile Kumar, so tako dvakrat privilegirani. Ostali otroci se na te programe ne morejo vpisati, poleg tega pa ne dobijo od lastne države niti centa, če se odločijo šolati na katerikoli od preostalih osnovnih mednarodnih šol. Denar, ki ga slovenska država v osnovi namenja za šolanje teh otrok, tako v celoti ostaja v državnem proračunu. Nerazumne poteze države, da lastnim otrokom odreka denar, jih sili v inštitut šolanja na domu, večinoma brez pravega nadzora.

Mar ne bi bilo za državo bistveno ceneje, da uredi status obstoječih zasebnih mednarodnih šol na način, kot je to uredila pri ostalih zasebnih šolah ter poveže in izkoristi obstoječe zasebne kapacitete? Ne pa da razkošno ustanavlja lastno mednarodno šolo, posebej če vemo, da gre v primeru prvih treh mednarodnih šol za osnovne šole z dolgoletno tradicijo in preverjeno angleško, ameriško in francosko kvaliteto ter tudi uporabo svetovnih državnih kurikulumov. Francoska šola v Sloveniji deluje že vse od leta 1991.

Ovire pri pridobitvi enakega statusa


Oviro pri možnosti pridobitve enakega statusa v primeru zasebnih šol očitno predstavlja jezik in ne šolski program. Več kot jasno je, da bi moralo biti prvo merilo za sofinanciranje vseh šol ustreznost pedagoškega programa. Navsezadnje govorimo o enakopravnosti jezikov v EU in slovenski otroci, ne glede na to, v katerem jeziku poteka glavnina pouka, ne bi smeli biti diskriminirani. Še več, čeprav so z zakonom v mednarodnih šolah predpisali število ur slovenščine, otroke še vedno diskriminirajo. Otroci so ravno tako ocenjeni, kot vsi ostali, ravno tako delajo domača branja in bralne značke ter se udeležujejo Cankarjevih tekmovanj.

Razslojevanje družbe poteka na najhujši možni način, na plečih otrok. V letošnjem letu je četrta zasebna mednarodna šola v Sloveniji, IES Ljubljana, zaprla svoja vrata. Bodo takšen konec dočakale tudi ostale tri šole, ker želi država ohraniti monopol ne le v javnih (državnih) šolah, temveč tudi mednarodnih?

Najprej se je dolga leta pretvarjala, da slovenski otroci vpisani vanje ne obstajajo, nato pa finančno “uredila” njihov status tako, da je a priori monopolno določila sofinanciranje le državnih mednarodnih šol za diplomatsko in podjetniško elito, otroke v ostalih treh pa pušča vnemar brez centa. Z vprašanjem pravičnosti te ureditve bi se vsekakor morala ukvarjati nova bela knjiga izobraževanja, ki jo bo kmalu začelo pripravljati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Helena D. Prelc, bibliotekarka in prof. zgodovine. Koordinatorka delovne skupine staršev na Francoski šoli v Ljubljani in dejavna na področju pravic otrok do enakopravnega šolanja.


 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike