Pozabili smo, da je osamosvojitev šele začetek

Foto: Štefan Rajšp, Stična mladih

“Mladi so naša prihodnost, mladi so naše bogastvo” je stavek, ki ga večkrat slišim, pa naj bo mišljen resno ali le kot floskula.

Sam zagotovo nisem bil enakega mnenja, ko sem zbiral in ko sem pregledoval rezultate naše ankete o pogledu na osamosvojitev med mladimi, ki smo jo v preteklih dneh v več člankih predstavili na Domovini.

A če pomislim kakšna je realnost, ne smem biti presenečen. Naša anketa je le odraz tega, kar že nekaj časa vemo.

Današnji mladi smo daleč od ideala pametnega, izobraženega in razgledanega kadra. Naš šolski sistem že dolgo vzgaja odličnjake, ki pa o življenju ne vedo veliko. Vzgaja piflarje, ki se sveta svojih prednikov, na žalost pa tudi tega, v katerem živijo, ne zavedajo.

Brezbrižnost do lastnega naroda postaja celo vrednota

Vem, da bodo ponosni starši ob teh besedah skočili v zrak. Ne verjamete, da je tako? Pred leti narejen video na ljubljanskih ulicah je pokazal splošno razgledanost Slovencev. Med vprašanimi je bilo precej mladih, ki se med drugim niso znašli, ko so bili vprašani, kakšne barve je slovenska zastava.

Tega, da ne poznaš svoje zastave, osebnosti, ki so pomembne za osamosvojitev Slovenije, dogodkov, ki so zaznamovali tvoj narod, na žalost ne dojemamo več kot nekaj slabega ali zavržnega. Nasprotno, zdi se, da je nepoznavanje lastne zgodovine in brezbrižnost do narodne istovetnosti postalo celo vrednota vrednota.

Če v današnjem času rečeš ne spremljam politike, zgodovina me ne zanima, nič ne vem o Sloveniji, si del večine, ki se jim to zdi normalno. In več posameznikom je to normalno, bolj normalno postaja to za družbo. Če je tako stanje prevladujoče med mladimi, je še posebej zaskrbljujoče. Mladi bodo nekoč odrasli in vodili državo, miselnost pa se bo prenašala naprej in še razraščala.

Kako nam je uspelo priti do te točke?

Krivec za takšno stanje je zagotovo šolski sistem, ki za domovinsko zavest in poznavanje lastne zgodovine, še posebej v zvezi s ključnimi dogodki novejše zgodovine, naredi premalo ali skoraj nič.

Najpomembnejši dogodki v zvezi z osamosvojitvijo so recimo odpredavani 3 tedne pred koncem šolskega leta in tik pred maturo, namesto da bi bili izhodišče, ki se ga reflektira in osvetljuje z drugimi zgodovinskimi prelomnicami skozi vsa leta izobraževanja. Zares smešen pristop k učenju slovenske zgodovine …

Šolski resor je v veliki večini četrtine stoletja od osamosvojitve pripadal levi opciji, ki je žal v večinskem delu anacionalna, zato ji je to stanje ustrezalo in ji ustreza še naprej.

A veliko vzgoje otroci in mladi dobijo najprej doma. Ob takšnem stanju med mladimi je potrebno reči, da so tudi starši slabo opravili svoje delo. Če se doma o slovenski zgodovini, osamosvojitvi in nacionalnem ponosu nikoli niste pogovarjali, je težko pričakovati, da bo otrok vse znanje pobral v šoli, še manj pa, da se bo navzel narodne zavesti.

Napaka izpred 25. let

Zadnji razlog za tako obupno stanje med mladimi pa vidim tudi v slovenskih osamosvojiteljih. Ne tisih, ki so bili zraven le zato, da bi kar se da hitro spet prišlo na oblast, ampak v tistih, ki so bili zraven s pravimi nameni.

Pozabili so namreč, da je osamosvojitev Slovenije šele začetek. V takratni evforiji so bili prepričani, da bodo osamosvojitvene vrednote šle med nove generacije po naravni poti. A prav ta napaka nas po 25. letih krepko tepe po glavi.

Veliko težje je namreč graditi na nečem, kar je porušeno. Zidar za svoj cilj porabi precej več časa, denarja in načrtovanja. A druge poti ni. Čas je, da začnemo čimprej zidati in to najprej pri mladih generacijah, da bodo zares lahko naše bogastvo in obenem prihodnost naše države.

Vam je bil članek všeč? Bi pogrešali spletni portal domovina.je, če ga konec leta ne bi bilo več? Donirajte za Domovino in nam omogočite neodvisno delovanje do junija 2017.

Akcijo smo podaljšali in zmanjšali cilj za 4.000 EUR, ki jih bomo za nemoteno delovanje morali zagotoviti iz drugih virov. Pomagajte nam do konca junija doseči cilj 21.000 EUR.
Domovina-majcka-predlog-igor-1

Podprite Domovino tukaj!

Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico Domovine.
                                                     (Akcija je podaljšana do 30. junija.)

2 komentarja

  1. Ne sme se pozabiti, da v Sloveniji živi ogromno tujcev ali ljudi mešanega porekla – denimo samo ob osamosvojitvi je bilo podeljenih 200 000 državljanstev -, takih je po moje že okoli 1/4 celotne populacije. In ti ne morejo imeti tako razvite nacionalne zavesti kot “etnično čisti” Slovenci. Sicer pa nacionalizem ponavadi povzroči več zla kot dobrega.

  2. Čestitke novinarskemu in uredniškemu kolektivu Domovine, ki je izvedel izjemno serijo člankov. Članki so imeli še kar velik odmev na Tvitosferi tako, da nekaj ste le plasirali v javnost.

    Članki so po mojem mnenju potrjevali to, kar smo mnogi potihoma že vedeli. Le redki krogi so o tem potihoma šušljali, veliko uveljavljenih desnih medijev o tem ni debatiralo – Reporter, Demokracija in Družina še posebej prednjačijo v popolni ignoranci mladine v “bodočem” ‘anti-komunističnem vseslovenskem uporu’. Si pa veliko pohvalo za pogum tu zasluži revija Ognjišče, ki se s tematiko z vidika problema prenosa vrednot aktivno sooča v mnenjih in komentarjih bralcev že več let.

    Naj začnem razmišljanje s temle odličnim člankom na Kritiki Konservativna: Iz Patrie bo vstala domovina – Not.
    Vir: https://kritikakonservativna.com/2014/04/06/239/

    Samo en kratek citat iz omenjenega članka: “Toda javnomnenjske raziskave že leta kažejo nedvoumni trend: SDS ima volilno bazo predvsem med starejšo populacijo (in manj izobraženo – a to je že drugi problem). Raziskave po volitvah 2011 so bile glede tega za stranko naravnost grozljive: med mladimi pod 30. letom je z velikanskim naskokom zmagal Janković, med mladimi med 30. in 40. letom je prednjačil Virant in za njim Janković, med starimi med 40. in 50. letom sta se za prevlado enakovredno spopadali PS in SDS; SDS pa je trdno prednost imela le med starejšimi od 50. leta.”

    Lahko debatiramo ali gre za zaroto, manipulacijo ali podobno toda jasno je, da predvsem šolski sistem – delno tudi mediji preko navezave s šolskim sistemom – aktivno spodbujajo jugonostalgijo pri mladih in pravzaprav obnovo nekakšnih ‘pionirskih’, ‘partizanskih’ vrednot. Aktivno po mojem po letu tam 2010, ko Pahorjeva vlada ni mogla ustaviti krize. Majhni popadki so bili že prej – spomnimo se na kampanijo o vstopu v Nato denimo (mimogrede: leta 1996 je imel Nato med vsemi Slovenci 80% podporo), pa prve pojave antiamerikanizma, ki smo ga nekateri od blizu opazili celo 11.9.2001, ko so gimnazijski sošolci z privoščljivostjo sprejeli sesutje dvojčkov v New Yorku.

    Situacija, ki ste jo z raziskavo potrdili na Domovini, jasno kaže da gre za ideološko uzurpacijo sistema, ki ima za cilj vzpostavitev družbenega podsistema, ki bi avtomatsko protežiral levi politični establishment oziroma pogled in s tem vrednote prejšnjega sistema v formalno demokratični Sloveniji. In tu se kaže glavna napaka slovenske Cerkve. Cerkev je preveč stavila na gospodarske subjekte in nasprotno zanemarila šolstvo; 4 katoliške gimnazije, 1 katoliška O.Š ter 20 katoliških vrtcev je – bodimo iskreni – velik dar a PREMALO.

    V zadnjem poročilu s stanju Cerkve pri nas v dokumentu (vir: http://katoliska-cerkev.si/media/datoteke/Letno%20poro%C4%8Dilo%20Katoli%C5%A1ke%20cerkve%20v%20Sloveniji%202015%20ZA%20SPLET(1).pdf) vidimo število vpisanih v katoliško izobraževalno vertikalo , ki znaša cca. 3.800 otrok. Bistveno premajhna številka, ki znaša 2,4% na srednješolski in 0,2% na osnovnošolski ravni. Napaka Cerkve je v tem, da bi lahko bilo ob drugačnem plasiranju sredstev in gospodarjenju osnovnih in srednjih šol več. In bi odstotek bolj ustrezal deležu katolikov med mladino.

    Vemo torej, kaj nam je storiti. Tudi v država, kjer ima katoliško šolstvo mnogo večjo moč (npr. v ZDA) anti-verski sekularni lobiji rušijo pridobitve le-tega prek sekularizacije javnega prostora in postavljanja dodatnih pogojev. Večje katoliško šolstvo je pomemben pogoj a ni zadosten za razmah ne-leve politične elite v prihodnosti. Katoliški starši bodo morali več žrtvovati za prenos vrednot na otroke in za to, da se bo dar vere vsaj nekoliko obdržal pri njih; tu se je delalo premalo, podcenjevalo se je moč družine, moč kulture. Hkrati pa tudi katoliška oziroma desno-sredinska politika sedaj ve, kje so bile narejene napake in katere ukrepe bo potrebno sprejeti za dolgoročni uspeh.

Komentiraj