Povprečno plačan slovenski učitelj bi z avstrijsko obdavčitvijo prejemal 200 evrov več na mesec

POSLUŠAJ ČLANEK
Ob zadnjih stavkah v javnem sektorju se je ponovno odprlo vprašanje, kako rešiti problematiko nizkih neto plač ne samo med javnimi uslužbenci, temveč na splošno.

Stranka NSi je v nedavno predstavljenih programskih točkah predlagala splošno davčno razbremenitev plač, s čemer naj bi se, če je soditi po tvitih Mateja Tonina iz znamenitih "srečanj ob kavi", strinjali celo nekateri na levici, denimo Socialni demokrati in Stranka AB.

Zanimivo pa je, da večina sindikalnih voditeljev načinu dviga plač z znižanjem davčne obremenitve nasprotuje.

Zato nas je zanimalo, kakšna je dejanska obdavčitev slovenskih plač v primerjavi z nekaterimi drugimi državami. Pri tem smo za vzorčni model vzeli povprečno učiteljsko bruto plačo. In razlike, v škodo neto prejemkov slovenskih učiteljev, so res povedne. 

Glavna stavkovna zahteva SVIZa-a in drugih stavkajočih v javnem sektorju je dvig plač za dva plačna razreda.

V praksi bi to pomenilo, da bi se povprečna učiteljska plača, ki zdaj znaša 1935 evrov bruto, dvignila na približno 2100 evrov bruto. Povprečno plačani učitelj bi dobil 1340 evrov, oziroma slabih 100 evrov mesečno več kot do sedaj. Celoten bruto/bruto strošek delodajalca (v tem primeru države) pa bi iz 2240 € narasel za 200 €, na 2440 € mesečno.

Kaj bi bilo, če bi slovenske plače obdavčili po avstrijskem, češkem, irskem in ameriškem sistemu


Kaj pa bi se z neto plačo slovenskega učitelja zgodilo, če bi njegovo bruto izplačilo obdavčili na način, kot plače obdavčujejo v Avstriji, Češki, na Irskem in v ZDA?

Od povprečne učiteljske plače, ki znaša 1935 evrov BRUTO, slovenski učitelj dobi NETO nakazilo 1248 evrov. Po avstrijski obremenitvi plač bi za enako BRUTO plačo prejel točno 200 evrov mesečno več, oziroma 1448 evrov.

Razlika nastane tako zaradi nižjih prispevkov (ti so v Sloveniji najvišji med državami OECD!), kot zaradi nižje akontacije dohodnine. Avstrijska splošna dohodninska olajšava je namreč več kot trikrat višja od slovenske in znaša okoli 11 tisoč evrov, medtem ko slovenska znaša 3302 evra.

Nekoliko drugačen sistem obdavčitve plač ima Češka, saj imajo zgolj eno, 15 % dohodninsko stopnjo. Nekoliko večje obremenitve pa so pri socialnih prispevkih, ki jih plačujejo delodajalci in delavci.

Kljub vsemu pa bi učitelj z 1925 € BRUTO plače po češkem sistemu obdavčitve plač prejel 1415 € neto, kar je nekoliko manj kot po avstrijskem modelu, a še zmeraj 162 evrov več denarja mesečno, kot dobi učitelj po slovenskem sistemu obdavčitve plač.

Med davčno najmanj obremenjene države v Evropi sodi Irska, primerjavo s katero smo na Domovini že delali, saj se je veliko uspešneje od Slovenije pobrala iz hude gospodarske krize. Kot smo zapisali, so se Irci odločili za družbeno-ekonomski model, ki mu pri nas slabšalo pravimo "neoliberalen", a ta je Irski prinesel izjemen napredek ter velike koristi za prebivalce.

Med njimi so tudi visoke plače. Učitelj z BRUTO plačo 1925 € bi po irskem modelu obdavčitve plač prejel kar 1698 € NETO, oziroma kar 450 evrov mesečno več od slovenskega učitelja.

Za konec poglejmo še preko luže. ZDA veljajo za državo, ki nizko obdavčuje dohodke, a si morajo državljani hkrati več storitev, za katere pri nas skrbi država, plačati sami (denimo šolnine, zdravstveno varstvo ipd.). A učitelju (oziroma drugemu zaposlenemu) s 1925 € bruto plače bi po ameriški obdavčitvi mesečno ostalo 1672 €, oziroma 424 evrov več, kot sedaj prejme slovenski učitelj.





Tudi Socialni demokrati pravijo, da so za nižje davčne obremenitve plač. Stališče, ki si ga splača zapomniti:

KOMENTAR: Rok Čakš
Logično vprašanje: zakaj se sindikati ne zavzemajo za davčno razbremenitev plač?
Kot je vidno iz zgornjih podatkov, je rešitev plačnega vprašanja v javnem sektorju na dosegu roke in to na način, ki ne bi povečeval napetosti med javnim in realnim sektorjem. Če bi v Sloveniji davčno razbremenili plače predvsem srednjega sloja, za katere smo že ugotovili, da so med najbolj obdavčenimi na svetu, bi ubili več muh na en mah. Odpravili bi razloge za trenutne stavke, zadovoljili gospodarstvo in delavstvo. Prav zato ni zdravorazumskih razlogov, zakaj sindikati te možnosti ne odpirajo, oziroma ji, kadar jim je predlagana, celo nasprotujejo. Odgovor na to vprašanje se skriva v ideološkem delovanju sindikalnih voditeljev, ki so izrazito levega političnega prepričanja. Levičarstvo je sicer za sindikate logična pozicija, a  slovenskem primeru to pogosto prehaja v radikalizem. Branimir Štrukelj je na zadnjih volitvah deloval v vrstah Združene levice in mnogim je v spominu ostalo njegovo prešerno veselje, ko se je ta uvrstila v državni zbor. Upokojeni sindikalist Dušan Semolič pa se omenja kot poslanski kandidat Socialnih demokratov na prihajajočih volitvah. Socialisti pa so znani kot tisti, ki z visokimi davki radi od ljudi pobirajo denar, da ga nato porazdeljujejo po lastni presoji. Prav zato je še kako na mestu ocena upokojenega učitelja Milana Hrastarja v našem zelo odmevnem intervjuju, da sindikat učiteljstvo v resnici izigrava za svoje ideološke cilje. Če jim bi res šlo za učiteljske plače, bi pritisnili tam, kjer je konsenz za rešitev problema zelo širok. O nuji razbremenitve plač se, ob gospodarstvenikih, vsaj pregovorno strinja tudi večina politikov, ne glede na barvo. Logični argument proti temu se zdi izpad sredstev v državni blagajni. A le do zavedanja, da se krizni dvig DDV za 2 odstotka ni nikoli vrnil na predkrizno stanje, s čemer država iz potrošnje letno dodatno pobere okoli 300 milijonov evrov. Prav tako pa je Cerarjeva vlada, prav tako za 2 odstotka, dvignila davek na dohodek pravnih oseb, kar bo prineslo dodatne desetine milijonov v letošnji proračun. S temi in drugimi obdavčitvami ter seveda z gospodarsko rastjo so samo v zadnjih treh letih od nas pobrali 3 milijarde več denarja, kot smo na Domovini že pisali. Zato manevrski prostor za davčno razbremenitev plač obstaja in je zgolj vprašanje volje ter pritiska na oblast. A žal Branimir Štrukelj, Jakob Počivavšek in drugi sindikalisti o tem nočejo niti slišati. Prav zato jih v njihovih zahtevah ne bi smeli uslišati tudi upravljalci davkoplačevalskega denarja, sindikalno članstvo pa bi moralo spregledati in na svoje ideološko obremenjene voditelje stisniti ob zid, da za svoje visoke plače vendar naredijo tudi nekaj koristnega za tiste, ki jih predstavljajo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike