Približno 110 tisoč volivcev je na minulih državnozborskih volitvah svojo odločitev sprejelo šele na volilno nedeljo, skupaj kar 340 tisoč (38,3 %) pa v zadnjem tednu, kaže povolilna anketa Valicona.
Najmanj stabilno volilno bazo ima Lista Marjana Šarca, saj je precej njenih volivcev zanjo glasovalo zato, da ne bi zmagala katera druga stranka. To jo dela ranljivo za morebitne predčasne volitve, zato je pričakovati, da se jih bo skušala na vsak način izogniti, predvsem z oblikovanjem ali vstopom v vlado.
Slednje pa pomeni, da se bo Marjan Šarec srečal z neizogibno dilemo: ali v vlado z Janezom Janšo ali z Luko Mescem.
V Valiconu ugotavljajo, da je večji delež odločanja v zadnjih dnevih v največji meri vodil v volilno neudeležbo, taktičnega glasovanja pa tokrat ni bilo, saj za to ni bil izpolnjen glavni predpogoj: dovolj močna stranka na drugem mestu, ki je dovolj blizu prvouvrščeni in hkrati dovolj oddaljena od tretje uvrščene.
“Končni uspeh posameznih strank je bil tako odvisen predvsem od tega, v kolikšni meri so uspele zadržati izraženo podporo v zadnjih dnevih, manj pa, v kolikšni meri so se k posamezni stranki prilili glasovi drugih strank,” so zapisali v izjavi za javnost in dodali, da smo namesto taktične aktivacije doživeli abstinenco taktičnih volivcev, kar se je najbolj poznalo na rezultatu LMŠ in SD.
Prehodov med strankami je sicer bilo v zadnjem tednu malo. SDS je do volitev ohranila 89,9 % podpore, SMC in NSi 80 %, Levica 75 % itd. Še najmanj podpore je v zadnjem tednu uspelo ohraniti SLS (53,6), SNS (55,7%), Čušu (57,1 %) in DeSUS-u (59,7 %).
Na podlagi česa so volivci sprejeli svojo volilno odločitev
Analitiki Valicona so volivcem navedli več možnih razlogov, zaradi katerih so se odločili za stranko, ki so jo volili.
Delež tistih, ki sploh niso razmišljali, da bi volili katero drugo stranko, je najvišji pri Čušu in Zelenih (57 %), takoj nato pri SDS (54 %) in SNS (43 %). Sledita SLS in NSi z 42 % ter SMC, SD, Levica, LMŠ in Pirati z 38, oziroma 37 odstotki. DeSUS, Stranka Alenke Bratušek (SAB) in Dobra država so imele najnižji del “zanesljivih” volivcev – 31 %, oziroma 25 %.
Od tistih, ki so sicer razmišljali še o drugi stranki, so se na koncu vendarle za svoje odločili, ker “to stranko ponavadi volim” (SDS, SLS, SD, DeSUS), zaradi prepričljivosti predsednika in predstavnikov stranke (Levica, SAB, SNS), Pri SMC, pri LAČ-ZS in PIRATIH je prevladal princip najmanjšega zla, program pa je bil najbolj prepričljiv element pri NSi in Dobri državi. LMŠ je velik delež volivcev volil zato, da ne bi zmagala katera druga stranka, ki jo odklanjajo.
Glede na starost se je volitev nadpovprečno številsko udeležila generacija 18 in 19 letnikov, ki je volila prvič (64,3 % jih je prišlo na volitve), nato odstotek udeležbe pada in doseže dno pri generaciji 30 do 34 let (34,1 %) ter nato spet poraste vse do najstarejših – pri tistih med 75 do 79 let je bila udeležba 90 odstotna, zaključujejo pri Valiconu.
A predvsem baza zanesljivih volivcev in porazdeljevanje ostalih v zadnjem tednu priča, da so številnim majhnim strankam volivci v strahu pred izgubo glasu vendarle zbežali. Skoraj polovica je ušla SLS in Čušu, 40 odstotkov tudi Dobri državi. To pomeni, da je predvsem SLS realno možnost za come-back izgubila v zadnjem tednu, ker so volivci na podlagi anket ocenili, da je njen povratek v državni zbor malo verjeten.
Na tak način javnomnenjske ankete bistveno vplivajo na končni rezultat, saj bi denimo uvrstitev SLS v državni zbor močno povečala možnost desnosredinske vlade, ki se zdaj zdi malo verjetna (ne pa nemogoča).
Bo pa v naslednjih dneh pod hudim pritiskom predvsem Marjan Šarec. Če Janši v njegovem poskusu ne bo uspelo, bo Šarec soočen z dilemo ali sestaviti koalicijo še s štirimi, oziroma petimi levimi strankami, od katerih je ena radikalna Levica, ali nemara vendarle stopiti v vlado z SDS. Če ne ga čakajo predčasne volitve in velika verjetnost slovesa od nacionalne politike.
Treznemu, zmernemu in realnemu človeku je odgovor na zgornjo dilemo jasen.
Glede na to da vsi trmasto vztrajajo, da bodo držali besedo in zavrnili Janšo se mi zdi smiseln razmislek, da gredo v dobro države v koalicijo Šarec, Cerar in Židan. S tem se razbremenijo linča svojih volivcev, vlada je s tem uravnotežena, desni predsednik, poslancev pa več ali enako kot desnih(odvisno od NSi). V koalicijski pogodbi bi z lahkoto imeli izogibanje sovražne obravnave migrantov in tudi pri Janši ni nič narobe če mu gledajo pod prste 3 leve stranke.
Tvoj komentar kaže na tvoje neznanje računanja. SMC + LMŠ + SD = 10 + 13 + 10 = 33 sedežev. Do večine jih manjka še kar precej.
Mislim da je običajnemu bralcu razvidno, da je mišljeno te 3 stranke in sds
Za Gospodarje te države Levica ni radikalna ampak najbližja njihovim sanjam. Pač pa je zanje radikalna kakršnakoli Desnica. Zato LMŠ, ki je njihov proizvod, ne bo imela prav nobenih pomislekov pri združevanju z levimi strankami in s tem pri razočaranju nekaterih njenih naivnih volilcev, saj gre itak za instant stranko, pripravljeno za letos in naslednja štiri leta. Kot je nekoč rekel ljubljanski župan: zakaj bi imel kakršnekoli težave, saj sem bil vedno proti Janši?!
Šarec ni samo neizkušen ampak tudi zelo slab taktik. Vsem je jasno, da ni sposoben sestaviti močne vlade in tudi če jo slučajno sestavi si ne predstavljam, kako bo obvladoval Cerarja in Bratuškovo. To je vnaprej izgubljen boj. Brez NSi-ja njegove vlede ne bo! Torej menim da ima SDS lepo možnost za sestavo vlade, med drugim tudi zaradi razlogov, ki jih navaja avtor. Ponovne volitve so za LMŠ pogreb.
LP
Če politiki in vodilni sooblikovalci javnega mnenja resno mislijo, ko nenehoma ponavljajo, da “imajo volivci vedno prav!” in če imajo vsi pred očmi skupni cilj – čim prej premagati nespodbudno stanje medvladja oz. “mrtvega teka”-, potem se pač velja najprej opreti na legalno in legitimno glasovanje volivcev in ugotoviti, da bi bila z vidika zastopanja večine aktivnega volilnega telesa ter z vidika politične uravnoteženosti optimalna koalicija strank, ki so po veljavnih, legalnih in legitimnih državnozborskih volitvah 2018 zasedle prva tri mesta: Janševa SDS (25) + Šarčeva LMŠ (13) + Židanova SD (10).
V tem primeru bi dobili razmeroma trdno in tudi po prednostnih programskih ciljih povsem možno in verjetno pragmatično usklajeno parlamentarno večino 48 glasov ter skoraj idealno ravnotežje med desno sredinsko SDS (25) in levo sredinskima LMŠ, SD (23 glasov). V koalicijski sredinski vladi bi bili zastopani obe največji in najbolje organizirani tradicionalni politični stranki tranzicijske levice (SD, 10) in “popomladne” desnice (SDS, 25), dragoceno in osvežujočo “novo kri” in precejšnjo neobremenjenost s preteklostjo pa bi prinesla v morebitno koalicijo novinka v DZ, LMŠ (13).
Poštena in povsem mogoča alternativa tej morebitni koaliciji čisto matematično določene parlamentarne večine SDS-LMŠ-SD (48 glasov) bi lahko bila morebitna koalicija tistih političnih strank, ki so jim volivci naklonili več zaupanja in otipljivo rast števila poslancev v DZ: poleg že omenjenih SDS, LMŠ in SD (z 48 glasovi) sodijo v ta nabor strank z rastočim trendom zaupanja med volivci še Levica (9), NSi (7), SAB (5) in SNS (4). Vprašanje je, seveda, ali ima smisel graditi vladajočo koalicijo s prevelikim številom strank in jo obremenjevati celo s skrajno nasprotujočimi si političnimi in ideološkimi interesi ter skrajno nasprotujočimi si programskimi cilji, kot jih zastopata ekstremno leva Meščeva Levica (9) in skrajno desna Jelinčičeva SNS (4).
Vsekakor bi obe nakazani koaliciji dejavno dokazali dolžno spoštovanje večinsko izražene volje aktivnega dela volilnega telesa ter ponudili tudi solidno osnovo za nadaljnje zaupanje državljanov RS v veljavni politični in volilni sistem ter v zdravorazumsko ravnanje vseh tistih, ki imajo pravico in dolžnost, da ga v skupno korist vseh državljanov po najboljših močeh izvajajo in uresničujejo.
Zahrbtnih beri SDS,se je bolje v velikem loku izzogibatii.Tako meni 80% Slovencev.Torej nam je jasno kdo je v zmoti.
Ne obračaj lele – stvari v napačno luč. Vsak pemeten (razen kradkovidnih) vidi, da največji procent, so volilci dali desnici. Taki kot lele radi potvarjate resnico in zgodovino.
Cene, vztrajajo, ker očitno znajo še slabše računati kot Jankovič. Nekaj so populistične izjave, drugo je realnost. Ko moraš zagovarjati program (če ga seveda imaš) in ko si naliješ čistega vina nenadoma opaziš koliko je ura. Menim, da se bo moral marsikdo posuti s pepelom in besedo požreti. Cene pa še vprašanje. Zakaj bi morali gledati pod prste samo g. Janši in SDS? Levičarji so populisti, ki govorijo in obljubljajo nekaj, delajo drugače in seveda, radi imajo denar. Le kje je zdaj slišati krilatico “poslance na minimalce”, pa LP.