Pouk na daljavo – Daleč od oči, daleč od srca

V teh dneh ne zavidam nikomur, ki se ukvarja s šolo na daljavo: ne učiteljem, ne staršem, še najmanj pa učencem, dijakom in študentom. Situacija je taka, kakršna je in jamranje nas ne bo rešilo. Kar pa seveda ne pomeni, da se določenih stvari ne bi dalo reševati in lajšati. Neumno je namreč samo gledati kako se dogaja škoda in križemrok čakati na boljše čase.

Razumem, da je bil prehod iz analognega v digitalno poučevanje za vse udeležene strani stresen. Pokazalo se je ogromno problemov: od preobremenjenosti spletnih strani, ki so se sesuvale, do pomanjkljive digitalne pismenosti na vseh straneh. Kljub temu, da cele dneve visimo na računalnikih, tablicah in telefonih, smo pri njihovi uporabi omejeni na pasivno skrolanje, vsakršno naprednejše povezovanje pa je znanstvena fantastika. Na žalost.

A me v vsej tej situaciji še najbolj skrbi odziv Ministrstva za šolstvo. Če je bila začetna zmeda razumljiva in ob spremembi vlade opravičljiva, pa bi po 14 dneh pouka na daljavo lahko vzpostavili sistem, ki pije vodo. Sistem, ki zdrži povečan obisk spletnih strani, sistem, ki iz učnih načrtov izloči nenujne vsebine in cilje, sistem, ki pozna odgovor na vprašanja, kaj bo z maturo, sistem, ki ve kako bo obračunal plače učiteljev, sistem, ki ve, koga bo dal na čakanje itd.

Problemi šolskega sistema o katerih se govori že leta – birokracija, prenatrpani učni načrti, poplava učbenikov in delovnih zvezkov ter pomanjkanje učiteljeve avtoritete – se zgolj še potencirajo.

Ker v izjemnih situacijah na površje priplavajo tudi izjemne bedarije. Problemi šolskega sistema o katerih se govori že leta – birokracija, prenatrpani učni načrti, poplava učbenikov in delovnih zvezkov ter pomanjkanje učiteljeve avtoritete – se zgolj še potencirajo. Prihaja namreč do situacij, ko učitelji, ki imajo v svoji delovni obveznosti ure pevskega zbora ali podaljšanega bivanja, pripravljajo gradiva za pouk le tega na daljavo. Dejavnosti za podaljšano bivanje ali pevski zbor na daljavo – kdo je tu nor?

Enako velja za izvajanje dodatne strokovne pomoči za šolarje, ki imajo odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami. Teh šolarjev je v šolskem letu 2019/20 13.075, kar predstavlja 6,97 % vseh osnovnošolskih otrok. Kako je z izvajanjem slabih 50.000 ur dodatne strokovne pomoči tedensko? Ni smisel te pomoči ravno individualno delo s strokovnjakom ali spremljanje otroka pri pouku? Ali bomo sedaj otrokom in njihovim staršem preko spletnih delovnih listov naložili le še dodatno obveznost?

Jasnih smernic ni, vsaka šola dela malo po svoje in govori se o učiteljevi avtonomiji. A ta se hitro konča, ko je potrebno izpolnjevati evidence delovnega časa in preštevati količino delovnih listov in e-sporoči. To je namreč edina stvar, ki šteje, ko se na obisk najavi šolska inšpekcija. Tako ni čudno, da si učitelji ne upajo izločiti balasta iz šolske snovi in otroke zasipajo z neumnostmi. Starši pa besnijo, ker je kartuše v domačem tiskalniku zmanjkalo že prvi teden pouka na daljavo.

So tudi pozitivne zgodbe

Da ne bo pomote, situacija ni samo črna, daleč od tega. V teh časih se je pokazala izjemna iznajdljivost mnogih učiteljev in njihova predanost učiteljskemu poklicu. Prav tako se je pokazalo po večini uspešno in dobro komuniciranje med šolo in starši. Pohvaliti moram tudi vse založbe in posameznike, ki na spletu ponujajo različna dodatna gradiva in so jih v času koronavirusa odprli, da so prosto dostopni za vse otroke. V izjemnih časih se pokažejo tudi izjemni ljudje.

A prav bi bilo, da bi naproti vsem prišlo tudi ministrstvo, ki bi z jasno besedo uredilo trenutno zmedo, ko nihče ne ve, kdo pije in kdo plača. Je za vse kriva nova ministrica? Niti ne. Ne smemo namreč pozabiti na to, da se večina uradnikov na ministrstvu za šolstvo in Zavodu RS za šolstvo z novo vlado ni menjala in svoja delovna mesta bolj ali manj strokovno opravlja že dalj časa. Argument o menjavi vlade tako ne zdrži resne presoje, ukrepi pa bi morali in bi lahko bili sprejeti že včeraj.

V teh kriznih časih se še bolj kaže, kako zelo oddaljena od realnosti je šolska politika v Sloveniji. Politika, ki z vsako prenovo učnega načrta in novo belo knjigo samo potrjuje pregovor: daleč od oči, daleč od srca.

Pouk na daljavo – Daleč od oči, daleč od srca (podcast, Eva Gregorc)