Potres te, hočeš nočeš, spremeni za vedno

Tomaž Kavčič
0

Spet se je streslo z rušilno močjo. Eden najbolj rušilnih potresov zadnjega časa je stresel sredino italijanskega škornja in poskrbel za pravi šok. Vasi in mesteca so praktično do tal porušena, mrtvih je vsaj 291 ljudi, dvakrat toliko je poškodovanih. Reševalci se še trudijo, a verjetno ne bodo našli nikogar več živega. Na prizorišču se nahajajo tatovi, ki se želijo okoristiti ob tuji nesreči.

Narava je spet pokazala svojo moč. Potres nas je toliko bolj šokiral, saj se je zgodil tik pred našimi domovi, na območju slavnih testenin all’amatriciana.

Ta strašanski občutek strahu, pomešan z zvrhano mero nemoči, je nekaj kar v nas ostane dolgo in verjetno ne izgine nikoli.

Izkušnja, ki pusti posledice …

Sam sem doživel dva potresa, tistega na Veliko noč leta 1998, ter še enega šest let pozneje. Oba doma, na Severnem Primorskem, le nekaj deset kilometrov od epicentra potresa.

Čeprav se oba po rušilnosti, sploh pa po smrtnih žrtvah, nikakor ne moreta primerjati z zadnjim v Italiji, sem prepričan, da je vsakdo, ki je kdaj bil priča močnemu potresu in je zaradi njega moral teči iz hiše, osebnostno spremenjen.

Ta strašanski občutek strahu, pomešan z zvrhano mero nemoči, je nekaj kar v nas ostane dolgo in verjetno ne izgine nikoli. Najprej se v človeku zbudi misel, da nikoli več ne bi stopil v hišo, najraje bi ostal pod milim nebom. Nato se vsakič ponovno zaloti pri pregledovanju sten v hiši, posledice potresa vidi tudi v najmanjših razpokah v zidu, ki so le delo popokanega cementa.

Noči po potresu smo, zaradi tresenja, bolj kot ne prebedeli. V šoli smo nato tekmovali, kdo bo napovedal pravilno število popotresnih sunkov in kakšne so bile njihove vrednosti na lestvicah.

Vsaj tako smo se poskusili izogniti strahu. Nikoli ne bom pozabil, kako me je popotresni sunek ujel nepripravljenega med pisanjem matematične naloge na šolsko tablo. Vsi moji sošolci in profesor so ob tresenju poskočili pod mize, jaz pa sem v hipu izračunal, da mi pod mizo pravočasno ne bo uspelo. Tako sem tresenje kot vkopan preživel točno na tistem mestu, neposredno pred šolsko tablo.

Najhuje je za njimi, a travme bodo ostale. Travme tega silovitega občutka nebogljenosti proti naravi in stvarstvu.

… in za vedno ostane v tebi

Ko slišim za potres v tujini, se sprašujem ali to pomeni, da smo naslednji mi. Je bolje, da se preselim na potresno manj občutljivo območje ter se tako izognem večnem podzavestnem strahu? A ta počasi odide iz človeka, izbriše ga čas, kot vsako drugo stvar. A vendarle nikoli ne popolnoma.

Zaradi te podzavestne misli na potres smo ljudje iz potresnih območij drugačni od drugih. Nanj pomislimo ob vsakem potresu podobnem hrupu. Trenutek do spoznanja, da gre le za neškodljiv in razložljiv okoljski šum, je precej dolg in strašen, a na srečo mu sledi olajšanje.

Zato lahko rečem, da bolje razumem prebivalce v potresu prizadetih italijanskih vasic. Najhuje je za njimi, a travme bodo ostale. Travme tega silovitega občutka nebogljenosti proti naravi in stvarstvu. Da si minljiv in majhen, odvisen le od pomoči dobrih ljudi.

A živeti je potrebno naprej. Tako kot je na pogrebu prvih 40 žrtev potresa povedal škof Giovanni D’Ercole: »Ne imejte strahu pokazati svojega trpljenja, a ne izgubite upanja. Skupaj bomo popravili naše hiše in cerkve, skupaj bomo spet dali življenje naši skupnosti. Začenjši iz naše tradicije in iz teh zidov smrti.«

Doniraj

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime