Potrebujete hišo, stanovanje? Tako smo jih gradili v socializmu.

Ob temi, kako se je v socializmu gradilo in uspešno reševalo stanovanjske probleme, se socialističnim nostalgikom orosijo oči: »Ja takrat so bili zlati časi. Tudi delavci so lahko gradili hiše, mladi so dobili stanovanja. Nihče ni imel nerešenega stanovanjskega problema. Ja, to so res bili zlati časi.«

Pa so bili ti časi res tako zlati ali pa so bili zlati samo za nekatere, za manjšino? Za večino so bili bolj železni kot zlati. Ja gradilo se je, tako zasebne hiše kot stanovanja. Vendar pa kako? Oblast je zaradi socialnega miru črnograditeljem gledala skozi prste, črna borza gradbenega materiala je cvetela, zidarji pa so v službi bolj kot ne počivali, da so lahko popoldne prodajali svoje znanje zasebnim graditeljem… . Sistemskega pristopa ni bilo in vsak se je pač znašel po svoje. Eni bolj in drugi manj. Ta, ki se je znašel bolj in je imel voljo ter nekaj znanja, veliko sorodnikov in prijateljev, si je v par letih lahko zgradil hišo, ta ki pa se je znašel manj, je pač čakal, da se ga v podjetju usmilijo in mu dodelijo službeno stanovanje. Do konca gradnje hiše  ali do vselitve v službeno stanovanje pa sta se oba ali stiskala nekje pri starših ali kot podnajemnika pri teh, ki so si že uspeli zgraditi hišo.

In kako je potekala gradnja hiše pri povprečnem državljanu (tu so izvzeti partijski veljaki in šefi, ki so večino gradbenega materiala znosili iz podjetja, kjer so bili zaposleni, gradili pa so jim podrejeni, pogosto tudi med službenim časom)?

Za hišo si potreboval ekipo, predvsem sorodnike in prijatelje, med katerimi je bilo vsaj nekaj takih, ki so se spoznali na posamezne gradbene faze (izdelavo opažev, izdelavo ostrešij, torej tesarstvo, mogoče celo na zidarijo…) in seveda parcelo ter material. Parcela se je dala, seveda ni bila gradbeno urejena, dobiti relativno poceni (tu so jo dobro odnesli predvsem tisti, ki so gradili na domači zemlji ali pa so kot kmečki otroci dobili parcelo kot del dediščine, marsikateri kmet pa je parcele, ki so bile potencialno gradbene raje poceni prodal, preden bi mu jih nacionalizirali za mizerno odškodnino).

Korupcija je bila vprogramirana v sistem socializma. In čeprav ni bilo nič, se je dalo dobiti vse. Za pravo ceno.

Druga zgodba je bil seveda material, les se je dal enostavno dobiti, kupil se je pri kmetu (tu so zopet bili privilegirani kmečki otroci), sušil par let, nekaj ga je šlo za ostrešje in nekaj za okna in vrata mizarju. Tudi pesek ni bil problem, črni peskokopi so bili nasejani po celi sedanji državi, rabil si samo traktor s prikolico in gremo, akcija. Umetnost pa je bilo dobiti cement, ki ga je vedno primanjkovalo. Graditelji iz obmejnih območij, ki so imeli maloobmejne propustnice, so zbobnali na kup vso žlahto, najeli kamion ali pa kar z avtomobilskimi prikolicami šli po cement v Avstrijo ali Italijo in na maloobmejne prepustnice pripeljali dovoljeno količino, par vreč na vsako. Ti, ki pa te možnosti niso imeli, pa so bili prepuščeni lastni iznajdljivosti in črni trg je cvetel.

Korupcija je bila vprogramirana v sistem socializma. In čeprav ni bilo nič, se je dalo dobiti vse. Za pravo ceno. Gradilo pa se je udarniško, danes se je ulivala plošča pri enem, jutri pri drugem. Plačila, v glavnem, razen za mojstre, ki so vodili delo ni bilo. Običajno so se storitve odslužile. Danes pomagam jaz tebi, jutri ti meni. Delo je potekalo med tednom, pa tudi v sobotah in nedeljah. Prostega časa ni bilo ravno veliko.

Ni bilo interneta, računalnikov, televizorjev ali kakih drugih motečih faktorjev, ki bi ovirali gradnjo. V službi se je pogosto počivalo, da se je popoldne lahko delalo. Gradnja je običajno traja kar nekaj let in družina se je pogosto vselila v napol dograjeno hišo, brez fasade in z le par dokončno izdelanimi sobami primernimi za bivanje. Ampak bili so na svojem. Hiša se je počasi dokončala in je bila po slovenski navadi običajno dovolj velika, da si je v njej lahko vsaj en otrok (če jih je bilo več) ustvaril svoj dom. In šele ko je bila hiša vsaj približno končana je na vrsto prišel avto ali televizor.

Ja, bili so tudi krediti, ki so bili neka pomoč pri gradnji in ko si izplačal zadnji obrok, je bila vrednost le tega približno nič. Vendar so bili ti krediti le rahla pomoč, socialni korektiv za vzdrževanje javnega miru. Vse ostalo je bilo prepuščeno lastni iznajdljivosti. So pa obstajali tudi krediti za »posvečene« in ti so bili kar »konkrektni«. Vendar je tudi za njih veljala inflacija in bolj si se zakreditiral, na boljšem si bil. Žal pa te kredite še sedaj plačujemo.

Ti, ki pa so čakali na ključe službenega stanovanja v podjetju, pa so bili na čakalnih listah in tu se je pojavila etno korupcija.

In ti priseljenci so sistem čakalnih vrst naštudirali do potankosti.

Večje stanovanjske gradnje so se začele šele po sedemdesetem letu in to ne zaradi slovencev, pač pa zaradi priseljencev iz drugih republik, ki so bili prevzaprav ekonomski imigranti. In ti priseljenci so sistem čakalnih vrst naštudirali do potankosti. Ko so prišli v Slovenijo, so za začetek prebivali v samskem domu, nato so si našli kakšno sobo, pogosto tudi brez tekoče vode, vlažno, plesnivo… nato so v Slovenijo preselili celo družino in se prijavili v čakalno vrsto v podjetju. Ko so se ocenjevale bivalne razmere, so seveda glede na slabe bivalne razmere pridobili največ točk in avtomatsko prišli na vrh čakalnih list. Tako so relativno hitro dobili stanovanje. Drugorazredni slovenci pa so se pogosto ravno zaradi tega ali  še naprej stiskali pri starših ali v podnajemniških stanovanjih ali pa so preprosto obupali in začeli graditi hišo na že prej omenjen način.

Prisotna pa je bila tudi agresivnost prišlekov, ki so pogosto tudi izsiljevali in s sklicevanjem na bratstvo in enotnost pridobivali dodatne točke na čakalni listi, prav tako pa so s pomočjo podkupovanj pogosto preskakovali čakalne vrste (med člani komisije je bila korupcija dokaj pogost pojav, ki pa se je, tako kot je bila v socializmu navada, toleriral). Če pa jim vse ni zneslo, pa so udarili po drugih strunah in člane komisije obtoževali nacionalizma in šovinizma, tudi na raznih partijskih sestankih. Takrat pa ravno za slovenskega nacionalista ali šovinista  ni hotel veljati nihče…

In zakaj to pišem. Ker se spomnim, čeprav sem bil takrat še otrok, kako je oče puščal letni dopust v avstrijskih gozdovih, da je lahko financiral posamezno fazo gradnje hiše. In da je mama vodila računovodstvo za lovsko družino za dodaten zaslužek. Sobote so bile delovne, v nedeljah pa smo šli na »izlet«, peš na obisk k starim staršem na kmetijo. Ja, tako je bilo. To je bil socializem.

Danes pa še vedno nekaj ljudi zagovarja in hvali stari sistem, sistem prežet z korupcijo in kjer smo bili, vsaj večina (če izvzamem člane partije), po današnjih merilih revni. Torej enaki v revnosti. In ti sedaj mladim nekritično razlagajo kako lepo je bilo. Ja, lepo je bilo, ker smo bili mladi in ker nismo poznali drugačnega življenja. Spomini na mladost so v glavnem vedno lepi, spremenijo se le, če si jih sposoben kritično oceniti.

Aja, pa še to. Tudi povezano z gradnjo. Najbolj za starimi socialističnimi časi vzdihujejo tisti, ki so vse potrebno za gradnjo dobili v podjetju ali kako drugače zastonj in bi od njihove hiše, če bi morali vse zastonjkarstvo vrniti, ostalo le še par desk in žebljev.