Potovanje od žalovanja k milosti: kako program duhovnih vaj žrtvam spolnih zlorab pomaga k ozdravljenju

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Dve izkušnji spolne zlorabe, ena s strani duhovnika, je Martyju Meyerju pustila take posledice, kot mnogim drugim žrtvam travme: navzven običajni, znotraj pa oddaljeni od ljudi, še posebej moških.

Po poskusih notranjega ozdravljenja s pomočjo terapije in molitve je Marty Meyer končno našel pomoč v programu duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti: zdravljenje ran zlorabe”, ki ga je leta 2005 začela Theresa Burke, psihoterapevtka, ustanoviteljica Rahelinega vinograda, programa duhovnih vaj za žrtve travme po umetnem splavu. Theresa Burke je spoznala, da so bile mnoge ženske, ki so opravile splav, hkrati tudi žrtve spolne zlorabe, kar jo je vodilo k ustanovitvi tega drugega programa.

"Podpora je bistvena za okrevanje"  

Judy Roberts


Meyer je rekel, da je program “Od žalovanja k milosti”, ki traja pet do sedem dni, lahko uspešen tudi takrat, kadar sama terapija ni dovolj, ker se pri običajni terapiji, ko se stranka končno začne odpirati, čas sestanka izteče. “Sploh nimaš časa, da bi odprl ta pomembni dogodek v svojem življenju,” je dodal.

Poleg tega je dodal: “Pogosto te pogovorna terapija lahko ponovno travmatizira, ker podoživljaš [zlorabo], medtem ko na duhovnih vajah doživljaš bolečino, a v varnem okolju, z ljudmi, ki so vsi trpeli zaradi nečesa podobnega.”

“Od žalovanja k milosti” poskuša združiti tako psihološko kot duhovno ozdravljenje posledic zlorabe s pomočjo terapevtskega posredovanja, pogovora, dela žalovanja, pisanja dnevnika, skupinskih dejavnosti in metode, ki jo imenujemo “živa beseda”, kar pomaga žrtvam združiti svoje trpljenje s Kristusovim. Udeleženci se na začetku duhovnih vaj ustno zavežejo k medsebojni zaupnosti, prav tako pa podpišejo izjavo o razumevanju na prijavnici, ki vključuje informacije o zaupnosti.

Vsaka voditeljska skupina duhovnih vaj vključuje enega ali dva terapevta, enega duhovnika in štiri do šest koordinatorjev, ki so bili večinoma sami žrtve zlorabe. Meyer, na primer, in njegova žena Jeanette, ki sta se leta 2007 udeležila enih izmed prvih duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti”, zdaj sodelujeta v voditeljskih ekipah v nadškofiji sv. Pavla in Minneapolisa v Minnesoti, v ZDA.
Program duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti” je odprt tako za odrasle kot najstnike, ki so doživeli telesno, čustveno ali spolno zlorabo, kot tudi zapuščenost ali zanemarjanje.

Katoliška podpora


Program duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti” je odprt tako za odrasle kot najstnike, ki so doživeli telesno, čustveno ali spolno zlorabo, kot tudi zapuščenost ali zanemarjanje. Tako je pomagal vrsti različnih žrtev, vključno s tistimi, ki so jih zlorabili duhovniki. Odkar je Theresa Burke leta 2007 predstavila program na Nacionalnem srečanju koordinatorjev pomoči žrtvam, v organizaciji Ameriške škofovske konference, škofije krijejo stroške za žrtve zlorab, povzročene s strani duhovnikov.

Poleg tega so škofje v ZDA, Kanadi, na Jamajki in Združenem kraljestvu podprli ta program. Eden izmed njih je škof Thomas Olmsted iz škofije Phoenix, enega izmed krajev v ZDA, kjer potekajo duhovne vaje “Od žalovanja k milosti”. Škof Olmsted je rekel, da je sramota, ki jo doživljajo tisti, ki so spolno zlorabljeni, lahko težje premagljiva kot jeza, odpor, žalost ali druga čustva in da tisti, ki so doživeli tako rano, morda ne bodo zmožni priti do ozdravljenja izključno s svojimi močmi. Zaradi teg je rekel, da je hvaležen, da se program “Od žalovanja k milosti” zadnja štiri leta odvija v njegovi škofiji.

Leta 2016 je škof v pismu podpore programu zapisal: “Tisti, ki so trpeli, morajo doživeti ljubečo in ozdravljajočo duhovniško službo cerkve. Še posebno to lahko velja za osebe, ki so jih v preteklosti zlorabili predstavniki cerkve.”

Povabiti Boga v trpljenje


Kljub vsemu je vključitev duhovnikov v program duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti” sprožala dvome zaradi tega, ker bi bila lahko njihova prisotnost boleča in vznemirjujoča za žrtve, zlorabljene s strani duhovnikov. Prav tako so nekateri kritizirali duhovno komponento programa kot poskus hitenja s procesom ozdravljenja z njegovim poduhovljenjem.

Theresa Burke pa je rekla, da so vsi duhovniki, ki služijo v ekipah, izkušeni v potrjevanju ran žrtev in izkazovanju globoke empatije, spoštovanja in žalosti glede vsega, kar so žrtve doživele. V zameno, je rekla, lahko žrtvam koristi, da je duhovnik priča njihovi jezi in ogorčenju v varnem, negrozečem okolju. “To, da se jim duhovniki pridružijo v predelovanju jeze ali jočejo, ko poslušajo zgodbe o duhovniških zlorabah in se opravičujejo za način, na katerega so člani cerkve zlorabili njihovo zaupanje in njihova telesa - to je ključnega pomena za žrtve, prizadete s strani duhovnikov.”

Poleg tega, je rekla Theresa Burke, “Od žalovanja k milosti” ničesar ne poduhovlja, temveč povabi Boga v trpljenje žrtev. “Ne izogibamo se resničnim križem, ki jih nosijo ljudje, in pod katerimi so se skoraj zdrobili. Sprejemamo to resničnost v njeni najbolj groteskni obliki s tem, ko sprejemamo vse vidike zgodb, ki jih prej niso še z nikomer delili. Nikogar ne cenzuriramo ali dajemo v kakršenkoli ‘duhovni predal’. Ogromno trpljenje, povezano z moralno rano in travmatično izkušnjo zahteva obnovitev odnosov, okrevanje človeškosti in ponovno pridobljen občutek smisla in pomena s pomočjo sočutne ljubezni, tako da se proces ozdravljenja lahko začne.”
Mnogi ljudje, vključno s škofi in duhovniki, imajo pomanjkljivo razumevanje, s čim živijo žrtve spolne zlorabe iz dneva v dan.

Dušo drobneča škoda.


Med vso razpravo o škandalu spolnih zlorab, povzročenih s strani duhovnikov, Je Theresa Burke rekla: “Nihče ne govori o ozdravljenju ali kako bi lahko ljudje pomagali žrtvam poleg podaljševanja zastaralnih rokov in še več tožb, okroglih miz, preiskav in novih opravičil ... Žrtve si želijo, da nekdo naslovi dušo drobeče duhovne rane zlorabe.”

Oče Dominic Allain, mednarodni pastoralni direktor programa “Od žalovanja k milosti”, je rekel, da imajo mnogi ljudje, vključno s škofi in duhovniki, pomanjkljivo razumevanje, s čim živijo žrtve spolne zlorabe iz dneva v dan. “Duhovniki se lahko bojijo jeze preživelih, namesto da bi razumeli, da je to nujna in primerna reakcija in dejansko povezana z veliko žalostjo in v mnogih primerih z neke vrste zavrnjeno ljubeznijo Cerkve, ki bi morala biti prostor varnosti in zavetja, namesto tega pa je bila prostor nasilja.”

Za Meyerja so duhovne vaje “Od žalovanja k milosti” omogočale ozdravljenje, ki ga je potreboval za odločitev za diakonat, klic, ki ga je prvič začutil leta 1997 a se nanj ni odzval, predvsem zaradi tega, ker sta ga prevzela sram in nevrednost, povezani z zlorabami, ki jih je doživel. Leta 2008, ko se je udeležil programa “Od žalovanja k milosti”, je rekel: “Naslovil je srčiko vsega, česar sem moral biti ozdravljen, da sem lahko prišel do tega, da se končno odločim [za diakonat].” Dve leti in pol kasneje je bil posvečen.

Oče Allain pravi, da poskuša razložiti vsakemu, ki je pripravljen poslušati, zakaj zloraba ni nekaj, kar posamezni enostavno “pozabi” z molitvijo ali svetovanjem ali kompenzacijo in zakaj mora biti prioriteta cerkve, da omogoči žrtvam priti do konkretnega ozdravljenja.

“Ena od stvari, ki jih poskušam dopovedati škofom je, da samo pošiljanje žrtev zlorab na svetovanje ni primeren odziv, niti zdravstveno, kaj šele na nivoju duha.”

Terapevtski trikotnik


Oče Allain je dejal, da program “Od žalovanja k milosti” seže globlje od svetovanja, ker Jezus Kristus, ki je prisoten v besedi in zakramentu, postane del tega, kar bi lahko imenovali “terapevtski trikotnik”.

“To je tisto, kar ustvari varen prostor, da se ljudje lahko odprejo, ne samo s sociološkega vidika, ampak zato, ker tudi duh, ne samo psiha, potrebuje ozdravljenje. Zloraba, še posebej, če se je zgodila v okolju domače verske skupnosti, vključuje različne rane v mojem odnosu z Bogom - rane v mojem dojemanju tega, kdo je Bog in kje in kdaj se mi prikazuje.”

Prisotnost drugih udeležencev duhovnih vaj in članov ekipe, ki so se srečali s takim trpljenjem, prav tako naredi to izkušnjo drugačno od svetovanja, je rekel oče Allain. “Kar v resnici potrebuješ za ozdravljenje zaradi izdaje povzročene s travmo ni samo terapevt, ki je primerno empatičen natanko petdeset minut, dvakrat na teden. Da bi dosegel resnično ozdravljenje potrebuješ običajno človeško skrb in sočutje s strani ljudi, ki bodo jokali zaradi tega, kar si pretrpel, ki bodo s tabo delili tvojo lastno žalost ali jezo, ki ti bodo povedali, da nisi nor, ker so se tudi sami počutili enako. To je tisto, za kar te je dejstvo, da si moral skrivati svojo rano, prikrajšalo. V primerjavi s tem je to pripovedovati svetovalcu v pisarni nekoliko sterilno.”

Theresa Burke je dejala, da tudi zaradi pri programu duhovnih vaj “Od žalovanja k milosti” ne gre za iskanje hitrih popravkov, ampak je to proces. Bodoči udeleženci morajo izpolniti prijavo, v kateri opišejo svoja pričakovanja. “Preden pridejo sem, vedo, da jih čaka veliko dela, da bo soočenje s travmo njihove preteklosti in učenje novih načinov odziva na sprožilce zahtevno. Večina ljudi je zelo motiviranih za to delo, v dejstvu, da to delajo skupaj, da si medsebojno pomagajo in se podpirajo, pa ne vidijo svoje zlomljenosti, temveč resnično trdoživost.”

Theresa Burke pravi, da udeleženci odhajajo domov z duhovnih vaj z novimi vpogledi, orodji, viri in odnosi. Tako, na primer, zakonca Meyer pripravljata srečanja za udeležence duhovnih vaj, kjer imajo možnost za slavljenje in molitev, kot tudi za pogovor o svojih uspehih in bojih. Kot je dejala Theresa Burke: “Postanejo del skupnosti programa “Od žalovanja k milosti” in imajo možnost, da ostanejo povezani preko zasebnih družbenih medijev in lokalnih srečanj skupnosti, ki ponujajo podporo, molitev in spodbudo.”

Članek je pripravil p. Tomaž Mikuš, jezuit, ki med drugim vodi duhovne vaje Rahelin vinograd, namenjene vsem, ki trpijo zaradi travme splava in pripravlja duhovne vaje za žrtve spolnih zlorab.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30