Poteze, ki kažejo na svež veter v vodstvu Cerkve na Slovenskem

Vir foto: Katoliska-cerkev.si

Spolne zlorabe in soočanje z njimi so globoka rana Katoliške cerkve po vsem svetu. Žal tudi v Sloveniji, čeprav so predstavniki Cerkve na Slovenskem dolgo poskušali v javnosti vzbujati vtis, da je območje slovenskih škofij nekakšen neomadeževan otok, kjer se take stvari ne dogajajo. Če se že, pa gre za zelo osamljene in kompleksne ekscese, pri katerih ima svoj del krivde tudi žrtev in je bila zgolj prestavitev storilca pravzaprav najboljša možna rešitev.

Dolga leta so bili tisti, ki so na to problematiko opozarjali, označeni za sovražnike Cerkve. Žrtve pa predstavljene kot neuravnovešene osebe, željne odškodnine, zmanipulirane od koga tretjega, ki so pravzaprav same silile v preveč prijaznega in naivnega gospoda …

Danes, en teden po tihi nedelji, ki je bila po naročilu slovenskih škofov dan molitve in sprave za žrtve spolnih zlorab v Cerkvi in družbi, bi morda lahko rekli, da se je ta voz sicer težko premaknil, toda zdaj se vendarle premika.

Primer tujine

Na primerih drugih držav vidimo, da poteka proces zdravljenja in spreobrnjenja skozi več faz. Od popolnega zanikanja in pometanja pod preprogo do sramežljivih glasov, ki opozarjajo na nepravilnosti, in poizkusa njihovega utišanja. Od počasnega pronicanja v zavest vernikov in klerikov o satanski naravi spolnih zlorab in prikrivanja teh do spoznanja razsežnosti problema in resničnega aktivnega boja proti zlorabam ter konkretne pomoči žrtvam.

V nemški in francoski Cerkvi so v nekaj letih prišli od tega, da se ni nič zgodilo in da so žrtve za to, kar se sploh ni zgodilo, krive večinoma same, do tega, da danes škofje ponujajo odstope in se tolčejo po prsih, ker so bili v svojih škofijah preveč pasivni in niso naredili dovolj proti spolnim zlorabam, žrtve pa so deležne finančnih odškodnin, ki jim vsaj do neke mere olajšajo življenje. In je toleranca do spolnih zlorab tudi v resnici ničelna.

Kako pa pri nas?

Če smo malo drzni, bi morda lahko rekli, da smo v Cerkvi na Slovenskem nekje na sredini tega procesa.

Še nedolgo nazaj so se žrtve soočale z močno stigmatizacijo, opravičevanjem storilca in bile v postopku cerkvenih sodišč podvržene predvsem iskanju lastne krivde. Več kot enkrat so informacije še isti dan, ko so žrtve podale izjavo, odtekle z imeni in vsemi sočnimi podrobnosti iz škofijskih dvoran do zadnje župnije …

Ugledni cerkveni pravniki so v katoliškem časopisju med vrsticami pripisovali žrtvam pohlep po morebitni odškodnini in verniki so se zbirali na množičnih shodih v podporo – ne žrtvam, ampak obtoženemu (in pozneje obsojenemu) duhovniku. Član ekspertne skupine, ki je bil »preveč aktiven«, je bil umaknjen (čudno naključje Svetega Duha je, da je pozneje postal škof), cerkveni birokrati pa so dokumentacijo leta prelagali po predalih in nekako čakali, da žrtve obupajo.

Danes je vsa stvar vendarle videti nekoliko drugačna. Dva duhovnika, ki sta leta za sabo puščala žalostne zgodbe, sta bila lani razrešena duhovniške službe oz. je bila namesto duhovništva v samoti raje izbrana laizacija (ker na publiko in oboževalce se človek kar navadi). Tudi nekateri drugi primeri se aktivno rešujejo.

Imamo dva nova škofa, ki sta napovedala ničelno toleranco do spolnih zlorab, in glede na njuno preteklo in sedanje delovanje verniki vanju polagamo veliko upov.

Veter sprememb?

Imamo dva nova škofa, ki sta napovedala ničelno toleranco do spolnih zlorab, in glede na njuno preteklo in sedanje delovanje verniki vanju polagamo veliko upov. Eden od njiju, novomeški škof Andrej Saje, je bil izvoljen za  predsednika Slovenske škofovske konference (SŠK) (kar ni nepomembno sporočilo, saj so očitno tudi ostali škofje, ki so ga izvolili, sprevideli, da so se večinoma zelo nespretno lotevali problematike spolnih zlorab in da so bile potrebne spremembe). Za njenega podpredsednika je bil izvoljen murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je že v preteklih letih, glede spolnih zlorab v svoji škofiji, po najboljših močeh (in s patetičnim nagajanjem tistih, ki sprememb niso želeli) skušal ravnati v skladu z navodili papeža Frančiška. Za člana Stalnega sveta SŠK so izvolili novega celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki je takoj po sprejemu škofovske službe po navodilih iz apostolskega pisma Vi ste luč sveta ustanovil urad za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev spolnih zlorab.

Hierarhična in operativna sestava SŠK se torej spreminja, in če ostanemo pri prispodobi z začetka tega zapisa, bi lahko rekli, da bodo sedaj na čelu vprege voz vlekli drugi konji, in nimamo razloga, da ne bi verjeli, da tudi v drugo smer. (Vsaka primerjava prispodobe s člani SŠK je zgolj naključna!)

Opravičilo

Predsednik SŠK Andrej Saje se je v njenem imenu prejšnjo nedeljo žrtvam spolnih zlorab tudi opravičil. Pa ne z diplomatskimi puhlicami, ampak z jasnimi, preprostimi in iskrenimi besedami in obljubo sprememb. Videti je, da se škof zaveda, da so bile mnoge žrtve spolnih zlorab, pozneje po prijavi, še žrtve samega procesa. Žrtve nerazumno dolgih postopkov, tretjerazredne obravnave in prepogosto tudi javnega linča in zaničevanja verne javnosti ter tudi mnogih predstavnikov Cerkve.

V zavodu Dovolj.je, ki je (skupaj z žrtvami, ki so se imele pogum izpostaviti) oral trdo in nehvaležno ledino v boju proti spolnim zlorabam v slovenski Cerkvi, sicer opozarjajo, da samo besede, ki jim ne sledijo konkretna dejanja, ne pomenijo veliko. Zato verniki nestrpno pričakujemo ustanovitev neodvisne komisije za preiskavo spolnih zlorab znotraj Cerkve na Slovenskem, po zgledu tujih škofovskih konferenc, ki je bila obljubljena za to pomlad. Gotovo ni lahko najti neodvisnih strokovnjakov niti začeti prebirati gnilih jabolk (še posebej, če se tesno držijo skupaj z zdravimi), toda pomlad se je že začela in se bo 21. 6. tudi končala. Naj pride letos pomlad tudi v Cerkev na Slovenskem!

Pridi, Sveti Duh!

Bogu hvala za nov veter Svetega Duha v slovenski Cerkvi. Storiti je treba vse in še več, da pride do resničnega spreobrnjenja in očiščenja. Ne samo na področju spolnih zlorab in ne samo klerikov, ampak celotnega božjega ljudstva. Kajti sveta Katoliška cerkev je preveč pomembna in ima preveliko ter preveč pomembno poslanstvo, da bi smelo komurkoli sploh priti na misel, da bi krinko za svoja sprevržena dejanja iskal v duhovniški ali redovniški službi.

8 komentarjev

  1. Andreja, sv.Duh je bil že prej, veš. Bilo ga je veliko, kot že od nekdanjih časov in samega Začetka časov. Tle ni dvoma. Doza Sv.Duha v vesoljstvu vseh Vesolij je gromozanska in neizmerljiva.
    Samo, vic je v tem, da so oblastneži in koreniteži starodavne cerkvene diktature uporabljali razne spreje, meglo in rogačeve dišave, da so ga odganjali, zavajali in vozili naokrog, skratka kanalizirali so ga…tako , da se je vse okoli grehote in zlobe razvodenelo v pozabi časa in v sveti dobri veri, da imajo samo oni prav v tem, da so branili vse, samo žrtve definitivno skozi leta prav nikoli. Strašno zanimivo, pa še Cerkvi so delali grozno škodo, čeprav so verjeli, da jo ščitijo ali ne vem kaj. Spet strašno zanimivo ob vej Dogmi, Naukih, Zapovedih, Molitvah in končno tudi ob “uperjenemu prstu”, Kristus Božji in kako vehementno so zadeve tlačili in tiščali pod debele preproge in so gladko breztolerančno pozabili na Usmiljenje do žrtev, na Spoštovanje, na Odgovornost. In to na tisto poslednja, zadnjo in končno odgovornost pred Svetim Obličjem Najvišjega. Težko kapirat. Je pa težko kapirat po svoje tudi molčečnost žrtev
    in majhno vztrajnost, principielnost in bojevitost za dosego Pravice ali poprave krivice in odstranitev jarma mlinskega kamna. Zanimivo.

  2. Kako tile Bergoglijevi globalisti napihujejo pedofilijo, da bi odvračali pogled od resničnih problemov katolicizma. Ko bi jim bilo res kaj do spolne urejenosti, bi napadali LGBT ideologijo, namesto da jo spodbujajo. Pedofilijo uporabljajo zgolj kot izgovor za obračunavanje s konservativnimi cerkvenimi krogi, ki nasprotujejo njihovemu globalizmu in s tem uničevanju narodov in Cerkva.

      • prvi korak do spremembe klavrne stvarnosti je soočenje z njo, z dejstvi in pravimi vzroki. Glede na dobro znana dejstva iz nekaj preteklih desetletij, mahanje in strašenje s t.i. “gejevskim lobijem” in podobnim kot vzrokom spolnih, duhovnih, finančnih zlorab je zelo prikladno slepilo a ne pomaga pač pa odvrača in ovira reševanje problema.
        Pri tem zdaleč najresnejši problem so laiki, ne posvečeni. Če bi si dovolj visok delež na “vernih” laikov vsaj približno in resnično prizadeval živeti po evangeliju in tudi od svojih duhovnih pastirjev zahteval da počnejo isto, bi mi v RKC zelo hitro razčistili za nazaj in stvari uredili za naprej. Tam kjer vladata preglednost in resnična evangelijska skrb za najbolj ranljive, “gnila jabolka” so stinjena v kot, nimajo veliko manevrskega prostora. Mnogi tako okolje tudi zapustijo ker ni ugodno za njihovo početje.

  3. Pa kaj vlečete LGBT in ostalo spet tu pri članku, ki govori o pedofiliji v cerkvi, o lažeh, o skrivanju duhovnikov, ki so bili/in so še pedofili, o neprevzemanju odgovornosti cerkve za mnoge zločine, ki so ostali dolga leta skriti, prikriti. Pa kaj vam res ni jasno, da tisti, ki je na višjem položaju, je vedno bolj odgovoren in da mora odgovornost prevzeti za to kar se dogaja.
    Biti lezbijka, gej, transeksualec ni zločin, ni kaznivo dejanje, sploh nimata razčiščenih pojmov. Ne morem verjeti, kako ste lahko nekateri ljudje tako zaslepljeni, s toliko predsodki.
    Pedofilija je nasilje nad ranljivim človekom, po vsej verjetnosti mladoletnim, ki se ne more braniti, ki je ustrahovan, ki mu grozijo s posledicami in to hudimi. In to primerjati z nekom, ki je gej, lezbijka.

  4. Spolne zlorabe so le vrh ledene gore, novo vodstvo SŠK se bi moralo posvetiti tudi zlorabi moči oz. zlorabi oblasti in duhovnim zlorabam. Tukaj še kar nekaj naših škofov gleda proč ali pa tovrstne zlorabe celo aktivno podpira. Čakam, da se premakne kaj tudi na tem področju!

  5. Ne vem zakaj se nekateri komentatorji oglašajo in nam sporočajo da ne razumejo. Hvala Barbari Rakun in Danu za pojasnilo tistim, ki ne razumejo. Žal se bojim, da se bo nerazumevanje pojavljalo še naprej. Vsem tem osebam bi bil zelo hvaležen, da se v primeru nerazumevanja vzdržijo neprimernega ter enostranskega in krivičnega komentiranja, ter s tem skušajo prispevati k strpnosti, iskrenemu iskanju resnice, in k pravemu dialogu, ki ga je v družbi tako malo, pa je predpogoj za sožitje in naše preživetje.

  6. Ne gre za “spolne zlorabe v Cerkvi” na splošno, kot se površno zapisuje, ampak za zlorabe, ki so jih je izvajala, ščitila in skrivala “elita”, privilegiranci, posvečeni funkcionarji v Cerkvi na več ravneh od župnij, redov, semenišč do škofije, od t. i. ekspertne skupine do cerkvenih sodišč. Ne poznamo primera, da bi navadnega vernika, ki bi v pastorali izvajal zločine, branili, opravičevali, premeščali. Vse to so delali izključno za svojo kasto “prvorazrednih”.

Komentiraj