Posvojitev kot trgovina in otrok kot dobrina in pravica



V petek je Ustavno sodišče Republike Slovenije objavilo razsodbo, po kateri je odločeno, da zakonsko zvezo po novem lahko skleneta osebi različnega ali istega spola; in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, lahko skupaj posvojita otroka.

V bistvu so za neustavno razglasili zakonsko zvezo med možem in ženo in jo zato »ustrezno« razširili, da bo »bolj ustavna«. Da s to sodbo nekaj ni povsem v redu, je bilo jasno mnogim, med drugim tudi trem ustavnim sodnikom, ki so sprejeti odločitvi nasprotovali. Dva sta na to temo napisala tudi ločeni mnenji.

Najprej mora biti jasno, da tega komentarja ne piše čisto prava oseba. Ko gre za posvojitve otrok, so namreč glavni akterji najprej in samo otroci; nato pa starši, ki bi zaradi različnih (vedno tragičnih) situacij za svoje otroke ne mogli več skrbeti.

Vseeno pa se ta tema tiče tudi vsakega izmed nas, ker so ustavni sodniki v temelju obrnili vizijo zakonske zveze in družine, kar sproža mnoga vprašanja o naši družbi in naši prihodnosti.

Otrok kot dobrina in pravica


Ko razpravljamo o posvojitvah, govorimo najprej o otrocih. Potem dolgo nič, in potem o vseh ostalih. Čeprav so ustavni sodniki v zaključni sodbi priznali, da pravica do posvojitve otrok ne obstaja, se bralcu sodbe to zdi samo nepotrebno prevračanje stvarnosti, ker na koncu pri posvojitvah vedno govorimo o otrocih, nikomer drugem.

Sodniki to očitno vedo, zato so se tej bistveni temi elegantno izognili. Niso namreč uvedli nove »pravice do posvojitve«, temveč "zgolj" razsodili o »prepovedi uvrstitve istospolnih partnerjev na seznam kandidatov«. Tako si je večina na ustavnem sodišču v bistvu umila roke, češ, naj primerne starše glede na »največje koristi otroka« v okviru posamičnega postopka posvojitve izbirajo pristojne inštitucije.

Zato – kakorkoli obračamo – nedavna sodba v našo družbo uvaja nevarno idejo, da je otrok pravica, ki mora biti dosegljiva vsakomur.

Ne da bi dvomili o najboljših namenih istospolnih parov, ki si želijo otroka, se postavlja težko vprašanje – prisotno tudi v ločenem mnenju sodnika Jakliča – da ko enkrat prestopimo rubikon tradicionalne zveze moškega in ženske, nimamo nobene oprijemljive točke več. Družba postane le še socialni konstrukt, ki ga po dogovoru oblikujemo, posvojitve osirotelih detet pa so eden izmed zakonsko dovoljenih eksperimentov znotraj teh dogovorov.

Po sedanji odločitvi namreč ni več smiselne ustavne varovalke pred popolnim priznavanjem vseh oblik partnerskih zvez, ne glede na »število udeležencev«, njihov spol in njihova medsebojna razmerja: teoretično jih bomo lahko (morali?) poimenovali »zakonske zveze« in jim zaupali otroke.
Po sedanji odločitvi namreč ni več smiselne ustavne varovalke pred popolnim priznavanjem vseh oblik partnerskih zvez, ne glede na »število udeležencev«, njihov spol in njihova medsebojna razmerja.

Posvojitev kot trgovina


S tem pridemo do druge teme, in to je posvojitev. Vsem nam je verjetno jasno, da je vsaka posvojitev vedno posvojitev preveč. Da ne bo pomote: Bogu hvala, da otroci preko rejništva in posvojitve najdejo topel in ljubeč dom (če ne gre kaj hudo narobe!), a vendar je vsaka posvojitev sama po sebi znamenje, da je že šlo nekaj narobe: da bioloških staršev ni (več), ali da niso (več) sposobni skrbeti za svojega otroka. Posvojitev nikoli ni posledica lepih, ampak vedno težkih družinskih situacij.

In zato je popolnoma nelogično, da institut posvojitve uredimo tako, da postane v nadaljevanju taka situacija še bolj neurejena. Vsak otrok ima očeta in mamo, drugače ne more biti. In otrok, ki se znajde v postopku posvojitve, je tako ali drugače že izgubil enega ali oba starša. Logično nesmiseln je zato ukrep, da ga v zameno za tragično življenjsko situacijo postavimo v istospolno partnerstvo, ki je v svojem bistvu zaznamovano z odsotnostjo mame ali očeta. Kot da ni enega ali obeh že izgubil.

Tu gre za pravniško kolobocijo, v kateri si pravni legalisti domišljajo, da je prav in dobro nekaj, kar so zapisali v določen zakon ali Ustavo. Pa ni res: nekatera določila naše zakonodaje padejo na svoji notranji logiki, in veljajo samo zaradi svoje »surove pravne moči«, nikakor pa zaradi svoje notranje veljave in smiselnosti.

Taka je tudi prihodnost nove razlage naše Ustave: veljala bo s »surovo močjo«, podprta z bodočim zakonom, ki bo nesmisle še podaljšal; kljub temu pa bo ostala pokvečena, ker je bila sprejeta na napačnih predpostavkah.

Ko se sodniki pretvarjajo, da ni nobene razlike


In kaj so bile te predpostavke? To lahko razberemo iz sodbe ustavnega sodišča, pa tudi iz nastopa predsednika Ustavnega sodišča istega večera na nacionalni televiziji, še bolj pa iz njegovega ločenega mnenja. Predpostavka, v katero predsednik ustavnega sodišča očitno ni pripravljen ali ni sposoben podvomiti, je, da sta istospolna ter raznospolna posvojitelja povsem enaka para ljudi, da torej med istospolnimi in heteroseksualnimi partnerstvi ni nobene razlike.

Zato dr. Accetto povsem mirno zaključi, da če je izbira bodočih staršev v konkretnih postopkih posvojitve pridržana presoji pri raznospolnih parih, »mora biti na enak način urejena tudi v primeru istospolnih parov«. Ker je to po njegovem očitno čisto isto. Glede sklenitve zakonske zveze pa sodnik v bistvu odmahne z roko in se vpraša: »Mar ne gre zgolj za vprašanje poimenovanja?«

Seveda gre samo za vprašanje poimenovanja, če nekdo v svoji glavi popolnoma izenači ta in ona partnerstva. Težava nastopi, če nekdo s te, nerazrešene in nepojasnjene predpostavke celo sodi. In pri tem niti za trenutek ne pomisli, da bi pravzaprav moral najprej samemu sebi in ljudstvu, ki mu sodi, pojasniti, na kakšen način lahko povsem izenačiš nekaj, kar se v svojem bistvu razlikuje.

Le na ideoloških ali enostavno nespametnih osnovah lahko nekdo trdi, da med istospolnimi in raznospolnimi pari ni nobenih razlik, in da se te razlike ne poznajo pri vzgoji. Pa s tem ne mislim nič slabega: da neke (pomembne) razlike so, je opazno dejstvo, kar mirno in pametno priznajo tudi istospolni pari, ki jih sam poznam.
Le na ideoloških ali enostavno nespametnih osnovah lahko nekdo trdi, da med istospolnimi in raznospolnimi pari ni nobenih razlik, in da se te razlike ne poznajo pri vzgoji

Skratka


Skratka, nedavna sodba bo obveljala v moči svoje surove pravniške moči – ker so najvišji sodniki v državi pač tako odločili – ne bo pa mogla nikoli skriti dejstva, da temelji na nespametnem pretvarjanju, da so vsi pari v svojem bistvu isti; ter na slabo skriti predpostavki, da so otroci lahko kolateralna škoda legalistov, ki mislijo, da je nekaj prav in smiselno že zato, ker so to uzakonili.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike