Vir foto: zajem slike Youtube

Posvet pri predsedniku države o tem, kakšne spremembe potrebuje RTV, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis je v širokem avditoriju prinesel mnogo predstavljanja stališč in malo poglobljene vsebinske razprave, ki bi nagovarjala naslovno temo.

Je pa k besedi pripustil tudi tisti del profesorske stroke, katerih mnenja o nacionalni radioteleviziji in slovenskem medijskem prostoru na splošno v osrednjih medijih, tudi v oddajah RTV, praviloma ne zasledimo. 

Pa tudi ta stališča so bila časovno omejena s pravico do besede številnih povabljencev, katerih mnenja smo v zadnjih mesecih imeli priložnost slišati že velikokrat. 

Pod črto pa je tudi današnja razprava pokazala, da so medijski poznavalci in politiki desno od sredine prepričani, da je nacionalka politično pristranski medij, tisti levo od sredine pa, da je že sedaj nepristranski in neodvisen, kar ogroža pripravljena posodobitev medijske zakonodaje. 

Delitev pogledov na javni servis po tej ločnici pa bi za odgovorne strokovnjake in vodstvo RTV Slovenija sama po sebi morala pomeniti alarm, da imajo znotraj hiše vendarle problem, pišemo v komentarju uredništva. 

Predsednik Borut Pahor je prisotne politike in medijske strokovnjake združil v splošnem konsenzu, da je javna radiotelevizija potrebna in nenadomestljiva v slovenski družbi. Ali kot je povedal minister za kulturo Vasko Simoniti: “Zahteva po ukinitvi RTV je pretirana, neuresničljiva in verjetno neskladna z ustavo.

A na tej točki se je konsenz med zbranimi tudi konča. In ker smo stališča direktorja RTV, Igorja Kadunca, direktorjev televizije in radia, pa profesorja Marka Milosavljevića, političark Tanje Fajon in Violete Tomić in drugih enako razmišljujočih akterjev slišali že mnogokrat, se osredotočimo na to, kar so povedali medijsko bistveno manj izpostavljeni poznavalci in preučevalci slovenske medijske krajine.

Če je skupno stališče prvo naštetih politikov in medijskih strokovnjakov, da je nacionalna RTV že sedaj sodobna, kakovostna in politično nepristranska, pa je pogled drugo naštetih precej drugačen.

Profesorji dr. Matevž Tomšič, dr. Matej Makarovič in dr. Mitja Štular so praktično vsi opozorili, da tako v medijskem prostoru kot v družbi na splošno ne moremo govoriti o tem, da je stroka nekaj, kar nima veze s politiko. “To je utvara, ki korenini iz bivšega režima, ko se je govorilo o znanstvenem marksizmu, češ da prava znanost izhaja iz točno določenih postulatov. Civilna družba je tako pluralna kot je pluralna politika itd.,” je povedal dr. Tomšič. Opozoril je, da se pod krinko civilne družbe mnogokrat forsirajo politični interesi.

Po njegovem je obstoj kakovostnih javnih medijev in javne RTV nedvomno v javnem interesu, saj obstaja potreba po obravnavi tematik, ki niso tržno zanimive. A kakovostnih in ne kakršnihkoli, je poudaril. Po njegovih besedah javna RTV ne prispeva k razvoju demokracije, če uporablja različne vatle pri obravnavi in presoji enakih ali primerljivih ravnanj glede na to kakršne barve so njihovi protagonisti.

Konkretneje, “če njeni novinarji in uredniki izvajajo politični aktivizem, če njene oddaje in prispevki služijo promociji ene in iste ideologije in omogoča pojavljanje le določenim posameznikom in organizacijam.” Kot je poudaril Tomšič, takšna javna RTV ne opravlja sovjega poslanstva.

Zato ker so vsi ljudje pač svetovnonazorsko opredeljeni, se, ko govorimo o javni RTV, po njegovo neki vstopno politizacijo vendarle ne moremo izognit. Potrebno pa je ravnotežje, pluralnost in poskus iskanja konsenza v ključnih zadevah.

“Politika ni prisotna le zunaj, temveč tudi znotraj RTV”

Podobno razmišlja tudi redni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije, Matej Makarovič. Po njegovem se operira z iluzijo, da obstaja zunaj RTV neka grda politika, da v RTV in v stroki pa politike ni.

“Večkrat sem dobil od novinarjev RTV vprašanja, ki so kazala, da so bolj politično opredeljeni kot jaz sam,” je karikiral. Dodal je, da s tem ni nujno kaj narobe, a očitno je težko pustiti politično dimenzijo popolnoma pred vrati, oziroma je težko pričakovati, da sta to dva ločena svetova.

“Ljudje, ki delujejo na RTV imajo svoje politične orientacije, jih izražajo, včasih kar nekoliko aktivistično in to kar počnejo ima učinke na politiko. Politika ni prisotna samo zunaj RTV, temveč tudi znotraj rtv. Če rečemo, da bo neodvisna, to ne pomeni, da znotraj RTV ne bo politike,” meni Makarovič

Zato po njegovem, namesto da se sprenevedamo in se gremo demagogijo, kako imamo neodvisno novinarstvo in stroko, ki je nepolitična in onstran vsega tega, raje naredimo učinke politike transparentne, po drugi strani pa zagotovimo konsenzualnost in pluralnost.

“Zakaj ne bi vsakokratnega programskega sveta imenuje vsakokratna koalicija, polovico pa vsakokratna opozicija. Naj se ve, kdo se je za to stroko odločil. To bi vodilo v neke nujne kompromise, katerih odraz bi se pokazal v neki pluralni kadrovski strukturi znotraj RTV,” je Makarovičev predlog.

“Edini način, kako je pluralnost demokratično izražena v tej družbi so volitve in struktura vsakokratnega državnega zbora. Novinarji naj se prizadevajo za profesionalnost, kritičnost do svoje in druge opcije, a naj se ve, da so v ozadju določeni politični nazori, na katere ni nihče imun in ne more biti imun,” je še dodal.

V čem se eni in drugi medijski poznavalci bistveno razlikujejo
Če na kratko povzamemo ključna razlikovanja med tako imenovano desno in levo usmerjeno politiko in stroko, so, da prvi menijo, da je nacionalna RTV, predvsem v segmentu informativnega programa, politično in ideološko pristranska, drugi pa, da je nepristranska in neodvisna.

Desno usmerjeni nazorski strokovnjaki in politiki menijo, da bi javna radiotelevizija, ki jo plačujejo vsi davkoplačevalci, ne glede na politično prepričanja, to raznovrstnost morala tudi odražati v splošni pluralnosti in uravnoteženosti zastopanja stališča. Levi strokovnjaki in politiki pa pravijo, če povzamemo Marka Milosavljevića, da je vprašanje ali je RTV Slovenija nepristranska “nesmiselno in neprimerno”. Menijo, da ni zavezana slediti uravnoteženosti, temveč namesto tega strokovnosti poročanja in zastopanja mnenj.

In desno usmerjeni strokovnjaki menijo, da bi zastopanost stališč na javni RTV Sloveniji morala odsevati zastopstvo državnega zbora, saj je ta odsev družbe, oziroma diverzitete slovenske javnosti, levo usmerjeni strokovnjaki pa bi sestavo programskega sveta dali v roke izbranim nevladnim organizacijam, oziroma civilni družbi. 

Tudi nekdanji predsednik programskega sveta RTV Slovenija dr. Mitja Štular se je osredotočil na “jabolko spora” RTV Slovenija je v tem delu premalo profesionalna, pogosto pristranska in ideološko aktivistična. Kritiko javnosti pa RTV ne sprejema zelo rad in se skriva za “novinarsko avtonomijo in neodvisnostjo”.

Prav tako v zadostni meri ni samorefleksije. Tudi mehanizme za zagotavljanje kvalitete se ne izvaja na konsistenten način ali pa se pri tem uporablja dvojna merila: “Problem je, ker je javni medijski servis, ker javnost na delo RTV nima vpliva, ker se je izoblikoval neke vrste monopol, ki mu daje pečat predvsem politično prepričanje nekaterih novinarjev in izvajalcev programa.” 

Pričakovanja, da se bo tak sistem samoreguliral, so po njegovem iluzorna. Zato misli, da so potrebne temeljite konceptualne spremembe: “predvsem na novo razmisliti kar mora medijski servis v resnici ponujati, kako se bo to financiralo in kako zagotoviti profesionalnost in kvaliteto v smislu povrnitve ugleda in zaupanja, ki je za javni medijski servis in javni denar nujno potreben.” 

Za sklicevanjem na »neodvisnost in samostojnost« se v Sloveniji praviloma skriva interes levičarske interesne sfere

Morda najbolj pozitivna plat današnjega posveta je, da so do javne besede vendarle prišli še kateri drugi strokovnjaki poleg vseprisotnega Marka Milosavljevića in njegovih somišljenikov. In v tem smislu je predsednik Pahor ponovno odigral vlogo, ki jo v dominantno levičarski javni sferi zmore malokdo, kaj šele nacionalna RTV Slovenija.

Razprava pa je enkrat več opozorila na osnovni pristop politične in ideološke levice k družbenim vprašanjem: da se namreč, tako v kadrovskem kot v drugih smislih, družba deli na “strokovne in neodvisne” ter na “politične, oziroma desničarske” kadre. Ta logika je sicer globoko ukoreninjena še iz komunizma, ko je bilo samoumevno, da na vseh družbenih sferah kaj šteje le ena in edina – njihova resnica. Najlepše jo je iskreno in plastično povzel politik LMŠ Brane Golubović  v eni od oddaj Tarča, ko je novinarje razvrstil na “desne in normalne”.

Tako da smo se tudi v tridesetletju po koncu komunističnega režima, tudi na boleče načine za naše denarnice, lahko že naučili, da se za sklicevanjem na “neodvisnost in samostojnost” praviloma skriva interes novega razreda, ki je zaradi obvladovanja ključnih družbenih mehanizmov še vedno tako močan, da lahko lasten interes definira kot neodvisno in avtonomno družbeno realnost.

In nič drugače tudi ni v vsej tej izrazito enostransko zasnovani javni razpravi o medijski zakonodaji in prihodnosti RTV Slovenija.

8 KOMENTARJI

  1. Najprej je potrebno razčleniti, kaj RTV je!
    Je tehnični del, ki zagotavlja izvedbo in emitiranje radijskega in televizijskega programa.
    Potem je srevis, ki zagortavlja delovanje ceoltnega aparata.
    Sledijo druge dejavnosti, ki producirajo politično nevtralni program.
    In končno imamo sporno področje , ki ustvarja politiko, ali pa je politika tista , ki ustvarja ta del programa.
    Torej gre za vsega skupaj, kakšnih 10% sporenga delovanja.
    Ta procent seveda ne more celoten aparat postaviti na kocko. Je pa strahovito pomemben, saj ustvarja javno mnanje, ustvarja politiko. Ustvarja klimo v državi.
    Je aparat določene politične struje, ki prevladuje v državi že vse od revolucije, ki je to strujo naplavila pred 75 .leti.
    Z osamosvojitvijo in z demokratizacijo Slovenije je bila mišljena tudi demokratizacija medijev, med njimi tudi osrednjega, najpomembnejšega, RTV SLO.
    To se na žalost ni zgodilo.
    Celo nasprotno. RTV SLO postaja vse bolj trobilo.Kvaliteta informativnih programov vse bolj pada. Vse manj je kvalitetnih novinarjev. Propaganda vse boj preveva informativne programe.
    Posebno vidne postajajo razlike, vidni postajajo propagandni posegi, saj se po zaslugi alternativnih medijev, ki se razraščajo po inetrentu, vse lažje ugotavljajo zavajanja in propaganda.
    Slovenija še ni izvedla tranzicije. So še področja, ker je tranzicijo nujno potrebno izvesti: šolstvo, sodstvo, zravstvo, pa tudi medijsko področje.
    Tukaj je potrebno pred vsem poseči v RTV SLO.
    Nesprejemljivo je, da je javna RTV , ki jo plačujejo vsi državljani in ki je prav vsem tudi namenjena, trobilo nekih lobijev, ki dirigirajo, kaj in koliko je potrebno sporočati zato, da bo doočen cilju veljavljen.
    Za to, kako se tej stvari streže ni potrebno biti preveč bister.
    Pogeljamo si samo zadnjo afero Pivec.
    Tri tedne nas dan za dnem iz ure v uro obdelujejo z grehi bagatelne vrednosti, hkrati pa recimo sinek Zorana Jankovića dobi na sodni instanci odpustek za 7 mio.
    Če Pivčevo masirajo in jo oblivajo z gnojnico, bi morali Jankoviće milijonkrat bolj obdelati.
    pa jih ne. Zakaj?
    Naj na to vprašanje odgovorijo zagovorniki javne RTV. Zakaj to počno?
    Danes ni več enopartijskega režima in novinarji in vodstvo RTV niso več družbenopolitični delavci. To tudi niso sodniki, zdravniki, pa tudi ne učitelji.
    Za to, da bo Slovenija izvedla tranzicijo in postal demokratična država je potrebno ukiniti družbenopolitične delavce.
    Zato je potrebno reformirati RTV in temeljitio prezračiti zatohlo javno hišo.

  2. Naša avtistična RTV se obnaša tako, kot, da se leta 91 ne bi odločili za pluralnost političnih pogledov. To smo zapisali tudi v ustavo, a jih ustava prav malo briga. Obnašajo se, kot, da so postavljeni od Boga, kot kakšen cesar, ki ljudstvu ni odgovoren. Svoje pristranskosti skrivajo za praznimi gesli “strokovnost” ipd., ki dejansko nič ne pove. Če govorimo o strokovnosti v medicini, vemo o čem govorimo. Če pa gre za “strokovnost” neke obskurne “znanosti” pa človek ne ve kaj naj bi to bilo. “Nesmiselno in neprimerno” pravi guru slovenskega novinarstva. Kot kakšen nadduhovnik, ki je z vsemi bogovi resnice in pravice na ti. Kakšna nadutost! V demokraciji se pogovarjamo, a zanj je to nesmiselno in neprimerno. Res, vrhovni svečenik slovenskega medijskega prostora!
    Novinarji RTV , nič drugega niso, kot naduti in predobro plačani politični propagandisti. Pa še prokleto slabo izobraženi, da bi bili sploh sposobni razumeti kritiko na njihov račun.

  3. Ukinitev javne RTV ne bi bila v neskladju z ustavo, v neskladju z ustavo je sedanje stanje. Kaj pa je javni interes, ki se ga stalno izpostavlja, da je ključen za delovanje javne RTV. A ostale TV hiše, pa niso javne?? V neskladju z ustavo je prisilno pobiranje denarja ali bolje davščine za delovanje zavoda, medtem, ko si morajo drugi subjekti ali TV hiše same ustvarjati prihodke pravtako za javno delovanje v tem je problem. Sicer pa se ta javni interes v Sloveniji stalno poudarja a hkrati tudi zlorablja ne samo pri medijih, pač pa tudi na vseh področjih življenja , od tod tudi nerazumevanje privatne lastnine in še številnih drugih pravnih institutov. Neumno in povsem zgrešeno je tudi razumevanje vladavine prava, kar so sedaj polna usta vseh politikov v EU.

    • Bravo, Zdravko, tako je!
      Popolnoma se strinjam glede neustavnosti sedanjega delovanja RTV, kakor tudi “javnosti” in “javnega interesa” te okostenele organizacije oziroma njenega politično skrajno pristransko angažiranega boljševističnega jedra, ki je sramota za naš čas!

  4. Mimogrede kaj delajo oz. nedelajo člani programskega sveta in Nadzornega odbora na RTV:
    Kdo od spoštovanih desnih predstavnikov je zahtevah takojšen vpogled v računovodstavo RTV koliko so stroški reklam o javnem servisu, ki si jih privošči TV Slovenija. Odgovorna oseba je Kadunc, Stroški projekta morajo biti natančno ovrednoteni in seveda skladni z dejanskimi ne tako kot pri stroških volitev SD.
    Če bo kdo od zgoraj pozvanih rekel da se oni borijo za višje cilje, naj razumejo, da se je tudi Pivčeva borila za višje cilje kot 400 EUR za njene sinove.
    Torej moraš biti samo korajžen in ne blefirati svoje poslanstvo na svetu. Je treba kar zarezati tam kjer se pozna.

  5. Strašiti ljudi pred domnevnimi najnovejšimi spremembami medijske zakonodaje ter domnevnim vmešavanjem politike v “avtonomno” in “neodvisno” izvajanje “poslanstva” javnega zavoda RTV Slovenija je več kot prezirljivo, žaljivo in podcenjevalno do večine poslušalcev in gledalcev javne RTVS (obveznih plačnikov RTV naročnine!), ki vsak dan znova lahko doživljajo in kritično preverjajo, kako je javna RTVS pogostoma pristran(kar)sko aktivistična, neprofesionalna, tendenciozna in servilna praviloma do vedno istih političnih strank, vedno istih nevladnih organizacij in vedno istih medijskih prenapihnjencev.
    Javni zavod RTV Slovenija z več kot 2000 redno zaposlenimi in vsaj še tretjino dodatnih občasnih zunanjih sodelavcev letno razpolaga z okoli 100 milijoni evrov, kar je približno polovica denarja, s katerim iz državnega proračuna sicer razpolaga vsa – preostala – slovenska kultura in umetnost v javnem interesu z vsemi javnimi zavodi ter vsemi programi nevladnih organizacij in samostojnih umetnikov.
    Pa se vprašajmo, koliko kulturne produkcije nam ustvarijo v tem privilegiranem monopolnem javnem zavodu, ki se tako rad ob vsakršnih utemeljenih kritikah in očitkih sklicuje na svoje nacionalno kulturno poslanstvo in na to, da je največji “proizvajalec in posrednik kulture in umetnosti” v Sloveniji.
    Je že res, da imajo na javnem zavodu svoj “dom” in svoj “prostor svobode ustvarjanja” nesporno kakovostni instrumentalni in pevski umetniški kolektivi kot so Simfoniki RTVS, Big band RTVS ter pevski zbori, ter da je velik del kakovostne produkcije resne, zabavne, jazza in drugih glasbenih zvrsti v Sloveniji povezan prav s programskimi, materialnimi, tehničnimi, kadrovskimi in drugimi pogoji, ki jih ponuja monopolni status in relativna finančna stabilnost ter tržna neodvisnost javnega zavoda.
    A ne kaže spregledati, kako vsaj zadnje desetletje “kopni” in izginja nekoč izjemno kakovostna in količinsko močna produkcija izvirnih radijskih igranih programov (radijskih iger za otroke, mladino in odrasle, dokumentarnih in eksperimentalnih programov) ter podobno in še bolj porazno produkcija domačih izvirnih televizijskih igranih, dokumentarnih in eksperimentalnih avdio-video in filmskih programov.
    Kdo se še spominja časov, ko je bila vsak mesec na programu domače javne TV nova izvirna tv drama, ko je bilo vsako sezono nekaj domačih nadaljevank ali nanizank za otroke, mladino in/ali odrasle, ko je TVS sodelovala redno kot soproducent tudi pri domači izvirni igrani filmski produkciji itd. Ko smo vsaj nekajkrat v letu lahko videli tudi kak posnetek izbrane uprizoritve iz katerega od slovenskih dramskih, opernih in baletnih gledališč?
    Kako je mogoče, da ima TVS1 nekaj bežnih informativnih minutk Kulture, posvečenih ažurnemu poročanju o dnevnih kulturnih dogodkih po večernih Odmevih, le od ponedeljska do petka, kot da se v soboto in nedeljo na slovenskem kulturnem prizorišču ne bi ničesar dogajalo? Kaj bi bilo, če bi enako za vikend “prekrižali roke” tudi uredniki in novinarji športnega ali notranje- in zunanje-političnega uredništva?
    Ko pristran(kar)ski aktivisti med uredniki in programskimi delavci z javnega zavoda RTVS alibično kričijo “Pekel so drugi!” in skušajo preusmerjati pozornost s sebe na svoje kritike s ščuvanjem in kazanjem po načelu “Primite tatu!”, pozabljajo, da je medijski svet odprt na vse strani sveta, da ima domala vsakdo od njihovih neprostovoljnih plačnikov na razpolago več deset konkurenčnih programov v vseh mogočih medijskih zvrsteh in formatih ter da je vsako trmoglavo vkopavanje za okope “statusa quo” iz že davno minulih časov in medijskih totalitarnih praks najbolj škodljivo prav za njihov medij ter za njihov nujni preporod od političnega pristran(kar)skega aktivizma k avtonomni, svobodni in neodvisni vlogi in statusu odprtega medija/posrednika med vsemi legalnimi in legitimnimi interesi v politično pluralni ter demokratični slovenski družbi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime