Posojilo za 2. tir smo dobili, a kaj skrbi Alenko Bratušek? In kaj lahko skrbi davkoplačevalce

Že kar nekaj mesecev se je vedelo, da bo meseca maja dokončno jasna usoda projekta drugi tir. Bo ta dokončno stekel, ali pa se bo po nekaj začetnih gradbenih delih ustavil.

Sedaj je že čas, da lahko ministrici Alenki Bratušek priznamo, da je projekt uspela spraviti iz mrtve točke. Dočakali smo morda najtežje pričakovano novico. EIB (Evropska investicijska banka) je podjetju 2TDK odobrila 250 milijonsko posojilo namenjeno gradnji drugega tira.

Pričakovati je, da bo projekt kmalu finančno zaprt. Do tega manjka še odobritev posojil pri državnih bankah in sprejem državnega poroštva za zadolžitve podjetja 2TDK.

Zaskrbljen ministričin obraz


Odobritev posojila so nekateri pojmovali kot resno politično zmago ministrice Alenke Bratušek pri uspešni izvedbi projekta. A nekaj bega. Res je, da je ministrica takšno odločitev verjetno pričakovala. A vseeno je njena nenavdušenost ob objavi novice zgovorna. Na tiskovni konferenci je namreč ministrica bolj kot navdušeno delovala resno, celo zaskrbljeno. Kar pa zagotovo ni dober znak.


Več kot očitno torej ni čas za odpiranje šampanjcev, ne glede na to, kaj prihaja iz ust vladajoče politične garniture, ki vodi ta projekt.

Več kot očitno torej ni čas za odpiranje šampanjcev, ne glede na to, kaj prihaja iz ust vladajoče politične garniture, ki vodi ta projekt. Le upamo lahko, da je v ozadju te ministričine zaskrbljenosti in obrambne drže v ospredju kakšen formalen vzrok. Družbo 2TDK namreč čakajo v naslednjih dneh in tednih zaključna pogajanja glede finančne konstrukcije. Dogovoriti se je potrebno o formalnih pogojih posojila EIB, med drugim tudi o obrestni meri. Ob tem bo EIB najverjetneje zahtevala tudi sprejem državnega poroštva za prejeta sredstva. Sledi tudi zaključek pogajanj s komercialnimi bankami.

Delitev poslov izvajalcem je povezan z velikimi tveganji


A kot nas učijo izkušnje iz prejšnjih projektov, zlasti avtocest, je ministričina zaskrbljenost  bolj upravičena iz drugih razlogov. Zbiranje denarja je le prvi del naloge. Sledi še njegovo podeljevanje na javnih razpisih. Tu pa nas pretekle izkušnje učijo, da gre lahko narobe marsikaj.

Dokaz za naše besede se trenutno piše kar sam. Le da je v tem primeru akter te zgodbe DARS, ki skuša že več kot eno leto začeti z gradnjo karavanškega predora. Danes je že jasno, da bo projekt zaradi sporov glede izvajalca projekta močno zamujal.

Bodimo jasni, v Sloveniji nikakor ni v interesa, da bi se vzpostavil pregleden trg gradbenih poslov. Dokaz za to je sistematično oviranje tujih izvajalcev, ki praktično nikoli ne pridejo blizu. Razen pri predorih, kjer imajo slovenska gradbena podjetja premalo izkušenj za samostojno izvedbo projektov. V primeru, da reference slučajno imajo (denimo prek zunanjih partnerjev), pa jim cenovno niti približno niso konkurenčni.
SCT, Primorja in Vegrada ni več. A njihovi nasledniki na gradbenem področju s skupnim nastopom za gradnjo viadukta Glinščica dokazujejo, da znajo za svoj žep zelo dobro sodelovati.

S propadom gradbenih mastodontov stare prakse niso umrle


Gradnjo objektov, ki niso predori, bodo glede na pretekle izkušnje skoraj zagotovo dobili slovenski izvajalci. Vprašljivo pa je, za kakšno ceno. Zanimivo bo videti, ali bo boj med njimi potekal po tržnih pravilih. Se bodo na razpise prijavljali vsi za pošteno ceno. Ali pa si bodo posle, tako kot nekoč pri dvorcu Zemono, kartelno razdelili? Bodisi s pomočjo konzorcijev v podjetjih, ali pa bo šlo za vezane posle drugje.

To je ena najhujših kršitev tržnega gospodarstva, bodo nadzorni organi in podjetje 2TDK znali prepoznati prevare? SCT, Primorja in Vegrada ni več. A njihovi nasledniki na gradbenem področju: Kolektor Koling, Pomgrad in Riko s skupnim nastopom za gradnjo viadukta Glinščica dokazujejo, da znajo za svoj žep zelo dobro sodelovati. Na razpis so poslali za kar 5,5 milijonov evrov dražjo ponudbo kot manjše podjetje Nival. Njihova prijavna cena je tako skoraj 60 % dražja, takšna razlika pa s stališča gradbene stroke prav gotovo ni razumna.

Pri predorih bodo slovenska podjetja hočeš nočeš morala nastopati v kombinaciji s tujimi partnerji. Tudi tu bo zanimivo videti, kako prijazno bodo na razpisih sprejeti. Bo izbran najugodnejši ponudnik, ali pa se bodo razpisi tako kot pri predoru Karavanke spreminjali v dolgotrajne sodne bitke, ki bodo na koncu naplavljale sumljive zmagovalce.

Ministričina zaskrbljenost torej ni neupravičena. Zbiranje denarja ji gre dobro od rok. A potrebno ga bo še razdeliti, bdeti nad izvajanjem projekta in nekoč tudi vrniti.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30