Prvo berilo iz Apostolskih del se nanaša na tako imenovani ‘jeruzalemski koncil’, na katerem so se soočili z vprašanjem, ali je treba poganom, ki so postali kristjani, naložiti izpolnjevanje Mojzesove postave. V današnjem berilu, v katerem je izpuščena razprava ‘med apostoli in starešinami’, je samo končna odločitev, ki so jo zapisali v obliki pisma in so jo izročili dvema poslancema, ki sta ga odnesla v Antiohijo (prim Apd 15,22-29). To besedilo iz Apostolskih del je zelo primerno za nas, ki smo se zbrali k cerkvenemu srečanju, saj nam pove o pomenu skupnostnega razločevanja glede velikih problematik, ki jih Cerkev sreča na svoji poti in so jih razčistili ‘apostoli’ in ‘starešine’ z lučjo Svetega Duha, ki bo, kakor pravi današnji evangelij, spomnil vsega, kar je Jezus Kristus učil (prim Jn, 14,26) ter tako pomagal krščanski skupnosti hoditi v krščanski ljubezni k polni resnici (prim Jn 16,13). Cerkveni voditelji razpravljajo in se soočijo med seboj, vendar vedno z versko držo poslušanja Kristusove Besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu rečemo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim…« (Apd 15,28). To metodo uporablja Cerkev tako pri manjših kot pri večjih srečanjih. Ni samo stvar procedure, temveč je odsev same narave Cerkve, ki je skrivnost občestva s Kristusom v Svetem Duhu.
Sveti Duh in mi z njim … To je namreč Cerkev: mi, skupnost verujočih, Božje ljudstvo skupaj s svojimi pastirji, smo poklicani hoditi po poti in sicer skupaj s Svetim Duhom, ki ga je Oče poslal v imenu Sina Jezusa, Duha Njega, ki je ‘večji od vseh’ in ki nam je bil dan po Kristusu, ki je postal ‘majhen’ zaradi nas. Sveti Duh Paraklit, Advokat, torej Zagovornik in Tolažnik. Po njem živimo v Božji navzočnosti, v poslušanju njegove Besede, varni vsakega nemira in strahu, saj imamo v srcu mir, ki nam ga je zapustil Jezus in ki nam ga svet ne more dati (prim Jn 14,26-27). Sveti Duh spremlja Cerkev na poti, ki se razteza med prvim in drugim Kristusovim prihodom: »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), kakor je rekel Jezus svojim apostolom. Med Kristusovim ‘odhodom’ in njegovo ‘vrnitvijo’ je čas Cerkve, Njegovega telesa.
Nova zaveza nam predstavlja Kristusa, kot Očetovega poslanca. Jezus, še posebej v Janezovem evangeliju, večkrat govori o sebi v odnosu z Očetom, ki ga je poslal na svet. Tako tudi v današnjem besedilu Jezus pravi: »in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Dragi prijatelji, v tem trenutku smo povabljeni, usmeriti pogled na Njega, saj poslanstvo Cerkve obstaja samo kot nadaljevanje Kristusovega poslanstva: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Evangelist zelo jasno prestavi, da se ta izročitev poslanstva zgodi v Svetem Duhu: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’« (Jn 20,22). Jezusovo poslanstvo se je dopolnilo v ljubezni. On je namreč prižgal na svetu ogenj Božje ljubezni (prim. Lk 12,49).
Cerkev ima več poslanstev.
Eno polsnstvo je, da skrbi za moralo, krščansko moralo.
Biti kristjan ni samo verjeti, temveč se tudi obnašati kot kristjan.
Krščanska morala se razlikuje od morale drugih ver.
Nobena morala, nobena vzgoja ne prileti iz neba, ali je samoumevna.
Če želimo moralo, jo moramo vzgojiti.To je napor za tistega, ki vzgja in za tistega ki ga vzgajamo.
Včasih je bila vzgoja povezana s prisilo in znanje bil izrek: šiba novo mašo poje.
Danes se je svet spremenil in šiba ni primerna za vzgojo.
Kljub temu pa menim, da Cerkev če želi imeti krščane,če želi imeti vernike, mora bolj odločno nastopiti in zahtevati, da ji je dopuščeno vzgajati.
Danes je Cerkev v Slovenija zreducirana na navadno družbeno organizacijo nekje med ribiško družino in filatelističnim društvom.
To je daleč od tega, kar bi Cerkev morala biti.
Da je stanje takšno je odgovorna Cerkev sama.
Cerkev je del družbe. Družba je bolana in potrebno jo je ozdraviti.
V zadnejm mesecu so ss zgodili trije, ali štirje umori v družini.
To je znak za alarm. Nekaj je narobe z ljudmi. Očitno državne inštitucije ne delujejo, če ravno država daje velika sredstva za vzgojo v šolah, nato pa še za sanirane napačne vzgoje. Velika sredsta gredo za policijo, za sodstvo in socialne službe.
Očitno vse skupaj ni učinkovito. Nekaj manjka.
Prav gotovo je pomanjkljiva vzgoja v šolah.
Ali se pravi ljudje ukvarjajo z vzgojo? Ali imamo prave programe? Ali sploh vemo kaj je vzgoja?
Cerkev je tukaj povsem odrezana od vzgoje. Še slabše je: Šola v glavnem zavozi mladino in jo nevzgojeno pošilja Cerkvi v prevzgojo. Namesto, da bi bila družba hvaležna za to, da Cerkev popravlja njene napake, jo država kritizira in celo obsoja, da kvari mladino.
Cerkev je sistem, ki je organiziran. Kaj pa vse to pomeni, če se Cerkev kot organizacija sama umika in ne vztraja, da je ona moralna avtoriteta in poklicana da vzgaja ljudi.
Vzamimo Cerkev na eni strani in 8.marec na drugi strani.
8.marec je dosegel volilno polomijo, Cerkev pa je stala ob strani in ni niti pomislila, da bi vplivala na volivce.
Poraz na volitvah je tudi poraz Cerkve, kajti poražena je krščanska morala.
Ena temeljnih zapovedi je: NE LAŽI.
Volitve so dobljene z lažmi. Cerkev se ni oglasila. In laž je postala resnica in le morala lahko premaga laž. Kako pa se to lahko udejani, ko pa je sedaj laž vrlina?
Cerkev je del civilne družbe, zato v tranzicijskih družbah ne more biti apolitična, ker potem leva civilna združenja dvigujejo glave za denar davkoplačevalcev…nevtralnost od zdaj na prej ni več možna.