Poslanec Kordiš bi končal sistemsko nasilje kapitalizma. Z nasiljem.

Uredništvo
0

Poslanca Združene levice Miho Kordiša je stavka uslužbencev Air France navdihnila za revolucionarno obarvan tekst, javno objavljen na njegovem Facebook profilu.

Ob predvideni ukinitvi 2900 delovnih mest so namreč stavkajoči delavci Air France napadli upravo ter pri tem fizično ranili dva menedžerja.

“Tako se štrajka,” za uvod zapiše Kordiš in nadaljuje, da smo danes priča tisoč in eni obliki nasilja: “Brezposelnost. Prekarnost. Rezi. Odpuščanja. Slaba zdravstvena oskrba. Mobing. Ponižujoče nizke penzije. Manjko stanovanj. Revščina. In tako dalje, spisek je praktično brez konca.”

Njihovo skupno točko vidi v tem, da se izvajajo v korist vladajočih razredov in sistema, zato so skoraj vse legalne, prav vse pa so tolerirane. “A edino nasilje, ki žanje kletve, moralistični pogrom in sistemsko sankcioniranje je občasna samoobrambna reakcija delavskih razredov – ko se ti zares postavijo za svoje.”

Brez nasilja ni prevrata

Kot pravi Kordiš, lahko kapitalizem preživi vse, samo popolnega prevrata proizvodnih razmerij ne. In ta mora biti po njegovem prepričanju nujno nasilen.

Tovrstno stališče ponazori s primerom uslužbencev Air France, ki so fizično napadli vodstvo podjetja: “rehabilitacija upravičenega, samoobrambnega nasilja depriviligiranih razredov je sistemu življenjsko nevarna. In zato jo mora ta v kali zatreti, s prikazovanjem, kako gre za največje zlo tega sveta.” Ob tem še spomni na javno obsodbo študentskega granitiranja slovenskega parlamenta.

A ples kapitalističnega nasilja se medtem nadaljuje, ugotavlja Kordiš. “Zaposlene doma se izžema, 3 milijarde prebivalcev globalnega juga se pleni, vmes pa se ljudi tudi neposredno pobija z imperialističnimi vojnimi pohodi.”

“Mar se ni ravno proti temu vredno boriti?” se ob koncu sprašuje in dodaja: “Mar ni revolucionarno nasilje proti taki strahoti ne le pravica, marveč kar dolžnost?

Deklamacija za k Hudi jami
Če bi ob prebranem šlo zgolj za zapis enega od tisočih spletnih anonimnežev, ki svoje frustracije izživljajo na forumih in v podnovičnih komentarjih, se z njim verjetno ne bi nihče ukvarjal.

A ko k nasilju kot edinem načinu zrušitve obstoječega družbenega reda javno poziva izvoljeni poslanec državnega zbora demokratične države, se ga ne da kar tako spregledati.

Najprej s tovrstnim stališčem negira svojo poslansko funkcijo, saj ji odreka legitimno vlogo ljudskega predstavništva pri demokratičnem upravljanju s politično oblastjo.

Morda pomembneje, nekateri v Kordiševem pozivu prepoznavajo kazniva dejanja hujskanja k upiranju, veleizdaje in ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po Kazenskem zakoniku RS.

In navsezadnje, narodu s potlačenim, a še vedno tlečim zgodovinskim spominom na pobite, za enajst pregrad zazidane in v brezno pometane sonarodnjake držati pridigo o “revolucionarnem nasilju kot ne samo pravici, ampak dolžnosti,” je kot nagovarjati žide k uvedbi koncentracijskih taborišč.

Pomenljivo pri tem je, da Miha Kordiš pripada stranki, ki jo osrednji mediji označujejo kot “edino pravo levico v Sloveniji”.

Je šel Kordiš predaleč?

Kordiš v svojih razmišljnjih ni osamljen.

Kordiševo razglabljanje o nasilnem prevratu ustavnega reda ni edini tovrstni tekst, ki se je zadnji čas pojavil na spletu.

Precej bolj neopazno je mimo medijev in javnosti spolzelo teoretiziranje vahabitskega teologa Alima Hasanagića o štirih nasilnih načinih uvedbe šeriata v Sloveniji.

Za vas smo ga pred tedni povzeli na Domovini in ga lahko preberete tukaj.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime