Poslanci imajo vse manj pojma. Je Slovenija sploh še parlamentarna demokracija?

POSLUŠAJ ČLANEK
Ali poslanci slovenskega državnega zbora sploh vedo, kaj delajo? Se sploh zavedajo, kaj pomeni biti poslanec, izvoljeni predstavnik ljudstva?

To na videz provokativno vprašanje si državljani zadnja leta lahko zastavljamo vse pogosteje. Nazadnje v času parlamentarnih zaslišanj ministrskih kandidatov, ko je večina članov pristojnega odbora potrdila kandidata za ministra za javno upravo, čeprav je bilo vsem v dvorani jasno, da za to funkcijo ni primeren.

Njihovo napako je z umikom kandidata naslednji dan "popravil" prvi človek izvršilne oblasti, Marjan Šarec, ter s tem 10 poslancev koalicije javno degradiral v poslušne izvajalce vnaprej dogovorjenih navodil. 

A kako naj bo drugače, ko pa je pri osmih od desetih šlo za popolne politične novince, dva pa sta ravno začenjala svoj drugi poslanski mandat?

Da gre za širši problem kot se zdi na prvi pogled, priča visok delež novo izvoljenih poslancev v sklice slovenskega državnega zbora v zadnjih 26 letih. Namesto da bi z dozorevanjem demokracije padal, ta narašča, hkrati pa je mnogo višji kot v zrelih zahodnih demokracijah.

(Tudi) zaradi tega postaja očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost izvršilni, saj so izgrajeni in izkušeni parlamentarci v Sloveniji vse bolj redka dobrina. Obenem jo večinoma najdemo v opozicijski desni sredini.

V definiciji parlamentarne demokracije je načelo delitve oblasti na tri med seboj neodvisne veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Kot piše v slovenski ustavi, preko teh ljudstvo v Sloveniji izvršuje oblast.

Kadar tega ne izvaja neposredno, v njegovem imenu to počno izvoljeni "predstavniki vsega ljudstva", ki po 82. členu ustave "niso vezani na kakršnakoli navodila".

A pri nas se vse pogosteje zdi, da delovanja s potrebno samostojnostjo in avtoriteto večina slovenskih parlamentarcev kot predstavnikov zakonodajne veje oblasti enostavno ni sposobna.

Razlogov za to je najbrž več, a eden očitnejših je izjemno visoka stopnja rekrutacije političnih elit v zakonodajni veji oblasti. Po domače to pomeni, da se po vsakem mandatu zamenja toliko poslancev, da to škoduje dozorevanju demokratičnega procesa kot takega. Ni ustreznega prenosa znanj in izkušenj, učinkovitost dela pada, v markantne, izstopajoče parlamentarce pa zori vse manjše število izvoljencev ljudstva.

Novi obrazi potrošna roba za enkratno uporabo


V samostojni Sloveniji smo na osmih državnozborskih volitvah izvolili skupaj 711 poslancev. Kar 433, oziroma 60 odstotkov, je bilo novincev.

Število novincev v zrelih demokracijah se sicer večinoma giblje med 20 in 30 odstotki (graf povsem spodaj). Za nekdanje postkomunistične države je značilna višja stopnja izvoljenih političnih novincev, ki pa iz volitev v volitve praviloma pada.

Razen v Sloveniji. Na prelomu tisočletja je sicer delež novo izvoljenih poslancev za kratek čas padel pod 50 odstotkov, a s prihodom krize in zahtevami po zamenjavi političnih elit z novimi obrazi je skokovito narasel. Rekordnih 71 % novincev je dosegel leta 2014 z veliko zmago Stranke Mira Cerarja.

Na minulih volitvah je bil ta odstotek vendarle nekoliko nižji, a vseeno ostaja krepko nad polovico. Nove obraze vedno znova zamenjajo še novejši obrazi.


V Sloveniji se v poslanskih klopeh obrne največ ljudi


Za primerjavo, kako je z deležem novih in ponovno izvoljenih poslancev v različnih evropskih demokracijah, smo se naslonili na diplomsko delo Tomaža Lisjaka Rekrutacija političnih elit v zakonodajni veji oblasti 1992-2008.

Avtor v njem primerja stopnjo rekrutacije političnih elit v več izbranih državah.

Za naše potrebe smo uporabili podatke za Madžarsko, Češko, Nemčijo, Švedsko in Veliko Britanijo. Zaradi primerljivosti podatkov smo vzeli zgolj obdobje volitev med leti 1990 in 2006, čeprav se, kot smo videli, bistvene anomalije v slovenskem primeru pokažejo šele po letu 2008.

Kljub vsemu pa je iz spodnjega grafa lepo razvidna visoka stopnja ponovno izvoljenih poslancev v vseh zrelih demokracijah ter trend k temu v razvijajočih se Češki in Madžarski.

Slovenija ima v vseh primerljivih obdobjih najnižji delež ponovno izvoljenih poslancev, čeprav vemo, da je ta še posebej močno padel od volitev 2011 naprej, kar ni zajeto v spodnji primerjavi.


Večina zrelih parlamentarcev v vrstah pomladne desne sredine


Pri menjavanju novih obrazov z vedno novimi pa v oči bode še ena značilnost: stalen prepih je v zadnjih desetih letih značilen predvsem za levi pol političnega spektra, medtem ko je stopnja rekrutacije parlamentarcev pomladnih strank na ravni razvitih demokracij.

Število novo izvoljenih poslancev SDS v zadnjih desetih letih se giblje med 25 in 38 odstotki. Stranka ima danes v parlamentu mnoge uveljavljene in prepoznane parlamentarce; denimo Jožeta Tanka, Branka Grimsa, Evo Irgl, Zvonka Černača ... in seveda Janeza Janšo, edinega poslanca, ki je bil izvoljen v prav vseh parlamentarnih sklicih. Uveljavljajo se tudi novinci. Zgolj en mandat je bil potreben za "izgradnjo" Jelke Godec in Anžeta Logarja.

Podobno je z NSi, odkar ji je leta 2011 uspela vrnitev v državni zbor. Od takrat so število pridobljenih sedežev vseskozi povečevali, hkrati pa so bili izvoljeni vsi poslanci prejšnjega mandata. Sedaj imajo izkušene parlmanetarce v predsedniku Mateju Toninu, podpredsednici Ljudmili Novak, vodji poslanske skupine Jožetu Horvatu, poslanki Ivi Dimic in poslancu Jerneju Vrtovcu.

Tovrstne kontinuitete levo od političnega pola, predvsem zaradi stalnega menjavanja dominantnih strank, ni, oziroma je redka. Ne samo poslancem za en mandat, v parlament se ne uspe vrniti niti najbolj izpostavljenim obrazom politične levice, nazadnje denimo Karlu Erjavcu in Alenki Bratušek.

Tudi pri stranki SD, ki je kljub nekaterim nihanjem vendarle stalnica slovenskega političnega prostora, ni tovrstne kontinuitete. V njihovih vrstah je v novem sklicu ponavadi med 55 in 65 odstotki novincev. Zadnja leta so se kot prepoznavni parlamentarni obrazi uspeli uveljaviti le večkratno izvoljeni Matjaž Han, Dejan Židan in Matjaž Nemec.

Po drugi strani pa je bil dober en parlamentarni mandat dovolj, da se je javno uveljavila večina poslancev Levice. Tudi ti so bili ponovno vsi izvoljeni, vsaj Luka Mesec, Miha Kordiš, in Jernej T. Vatovec pa so prepoznavni tudi v širši javnosti. Ter seveda Violeta Tomić, ki se je pred tem zgradila že na televiziji.

Brez parlamentarnih avtoritet ni parlamentarne demokracije


Pomanjkanje prepoznavnih parlamentarnih avtoritet s kilometrino, znanjem in izkušnjami nedvomno slabi ugled in neodvisnost delovanja zakonodajne veje, sploh v odnosu do izvršile oblasti.

Problem je toliko bolj pereč, ker poslanskih avtoritet manjka na politični levici, ki je večino časa na oblasti. Slednje pomeni dodatno (pre)moč v rokah vlade, kar je navsezadnje najlepše demonstriral Marjan Šarec, ko je z umikom ministrskega kandidata Tugomirja Kodelje povozil glasovanje desetih poslancev lastne koalicije, ki so Kodeljo potrdili kot primernega.

Mar res kdo verjame, da so ti poslanci ravnali po ustavnem načelu nevezanosti na kakršnakoli navodila? In mar res kdo verjame, da bodo ti in mnogi drugi izmed šestinštiridesetih začetniških kolegov naslednjič delovali drugače?

Novinci imajo tudi v 7. sklicu državnega zbora absolutno navadno večino. Večino, kakršne ta trenutek nima niti koalicija Marjana Šarca. A večina te večine brez dvoma predstavlja poslušen glasovalni stroj predsednika vlade in ga zato kot predstavnika izvršilne veje oblasti dela še močnejšega.

Je torej Slovenija sploh še parlamentarna demokracija? Odgovor je tako rekoč pred vrati.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30