Poslance poslati na Triglav in še nekaj drugih čudnih predlogov za izboljšanje politične kulture

Blaž Podobnik
9

Politična kultura, stanje duha v državi in splošna negativna nastrojenost, da ne rečem postrojenost, so trenutno – v tem smo si Slovenci najbrž kar enotni – v precej slabem stanju. A povsem mogoče rešitve za te probleme niti niso tako zapletene in nedosegljive, kot bi si mislili. Morda je del rešitve preprost razmislek o postavitvi pohištva in potrditev termina jutranjih ritualov v parlamentu; morda razmislek o statusu monštrance, spanju politikov in izletu na Krim.

Jonathan Haidt v knjigi Pravičniški um podaja zanimivo teorijo o človeškem moralnem presojanju. Razmerje med človekovo intuitivnostjo in človekovim razumom Haidt opiše z metaforo razmerja med slonom in jezdecem. Zanimivo je predvsem to, da ni jezdec tisti, ki poveljuje slonu, ampak v prvi vrsti slon zalaga jezdeca z izzivom argumentirati slonovo ravnanje. Intuitivno zaznavanje vpliva na naše moralne sodbe, ki jih šele post festum utemeljujemo z »razumskimi« argumenti. Razum je bil evolucijsko zasnovan za to, da išče opravičilo, ne pa resnico, pravi Haidt, in poudari: Jezdec je predvsem tiskovni predstavnik slona, zato je do neke mere iluzorno pričakovati, da bodo sodelujoči v razpravi nepristransko zavezani logiki.

Zakaj je to sploh pomembno? Zato ker če ljudje delamo moralne sodbe predvsem intuitivno, je potemtakem zaman pričakovati, da bo kakršna koli logika, ki ne govori čustvom, kdaj koga pritegnila, da bo sprejel razumnejša načela. In da so zato poslanci, ki drug do drugega gojijo negativna čustva, na nek način obsojeni, da celo razumnih argumentov sogovornika ne bodo sprejeli. Obsojeni na špetir. Razen, če…

Če bi bili naši poslanci posedeni bliže drug drugemu, bi si prav mogoče tudi v resnici postali bolj blizu.

Skupaj …

Razen če ne bi – s temi ugotovitvami v mislih – npr. uzakonili obveznega parlamentarnega team buildinga? Po Haidtu imajo namreč ljudje, ki imajo o drugem dobro mnenje, več interesa, da skušajo razumeti njegove argumente. Morda pa ne bi bila slaba ideja skupinski pohod na Triglav na začetku mandata. Za vseh 90 izvoljencev. Ali pa na Krim. Ali pa… no, saj ni bistveno.

Naprej, predlog številka dva. Kaj pa če je problem tudi v stolih? Če bi bili naši poslanci posedeni bliže drug drugemu, bi si prav mogoče tudi v resnici postali bolj blizu. Imeli bi več interesa, da se skušajo sporazumeti. V našem parlamentu pa poslance in nasprotujoče si politične tabore med seboj ločuje tolikšen prostor, da poslanci mimogrede dobijo vtis, da ga njihove neredko žaljive besede niti ne bodo v polnosti prečile.

Zato bi veljalo razmisliti, da bi kakšno izmed parlamentarnih sej izvedli v kaki manjši dvoranici, nato pa bi opazovali rezultate. Človeška bližina soposlancev bi govorce prav mogoče omehčala in povečala pripravljenost za konstruktivno dogovarjanje.

Ste vedeli, da britanski parlamentarci delovni dan začnejo z (neobveznimi) skupnimi molitvami? No, pri nas molitev verjetno ne bi prišla v poštev, kakšen podoben domišljen ritual, ki bi krepil občutek etične odgovornosti in skupinske pripadnosti, pa tudi ne bi ravno škodil, kaj?

Kako naj nas torej naši voditelji združujejo v skupnost, če pa so – v imenu svobode tiska, svobode govora in drugih demokratičnih institucij – oblateni bolj kot vsi ostali?

Kritičnost do kritičnosti v javnosti

No, še razmislek o javni podobi politikov, ki so kot po pravilu najbolj oblateni del družbenega tkiva:

Če si je nekoč, dolgo nazaj, politični voditelj – kralj, malodane lastil pravico do dobrega imena, saj je bila od javne podobe kralja odvisna tudi politična stabilnost njegove kraljevine, je danes stanje ravno obratno. Politik ima skorajda izključno pravico do slabega imena. Prva stvar, ki si je deležen kot politik: Zmerljivke.

Kako naj nas torej naši voditelji združujejo v skupnost, če pa so – v imenu svobode tiska, svobode govora in drugih demokratičnih institucij – oblateni bolj kot vsi ostali? Pomislite na monštranco – vsa pozlačena nas povezuje v skupno izražanje spoštovanja. Vsaj droben odsev tovrstne povezovalnosti bi dosegli z boljšo javno podobo vodilnih politikov. Razmisliti bi torej veljalo o večji javni kritičnosti do kritičnosti v javnosti.

Morda bi se lahko temu idealu približali tudi z meditiranjem o spečih politikih. Janša, Šarec, Židan… Predstavljajte si jih, kako spijo. Kar poskusite. Med spancem vsi izgledamo nedolžni, ali z drugo besedo: človeški. Kdor spi, je nedolžen, nebogljen, potreben zaščite, nam govori intuicija. Kdor spi, je dober, nam pravi. Ena minuta na teden, ki bi jo posvetili motrenju človeškosti naših političnih voditeljev, je torej naslednji korak k boljši politični kulturi in stanju duha v naši družbi.

Zakaj pa ne! Javni diskurz je obseden z racionalističnim gledanjem na človeka. Ne! Ljudje smo šibka, za manipulacijo dovzetna bitja, in, če je tako – zmanipulirajmo se za dobro stvar! Naj bo to v parlamentu ali pa med ljudstvom.

9 KOMENTARJI

  1. Če si je nekoč, dolgo nazaj, politični voditelj – kralj, malodane lastil pravico do dobrega imena, saj je bila od javne podobe kralja odvisna tudi politična stabilnost njegove kraljevine, je danes stanje ravno obratno.”

    Ne dolgo nazaj, pač pa pred dobrimi 38 leti je umrl zadnji jugoslovanski cesar.

    Sicer pa menim, da je kolumna zgrešila svoj cilj, razen, če je bil njen namen Janšo enačiti z raznimi Šarci in Židani, s katerimi ni prav nič kompatibilen.

      • A je “zločin” zapisati: “klatim” “bedastoče”,da glava “peče”?A je to potrebno cenzurirat?Kdo se boji odkrite besede,ki ne žali?A smo kristjani že v tej fazi “umikanja”?
        A nam je napad na dr.Strehovca pognal toliko strahu v “kosti”?
        Revež Dzi nu nje ja brez problema napiše-citiram: Janševiki,vsekakor ne bi smeli,s križi,onečiščevati,našega očaka Triglava…..???????(moji vprašaji!).
        Morda zato,ker je “levičar”?

  2. “Poslat” poslance na Triglav,bi bila velika neumnost.Preden “gredo” kamorkoli,mora naš parlament postati zaupanja vredna demokracija.Obstajat mora medsebojno zaupanje in spoštovanje.Dokler tega ni,ni možno biti “stisnjen” in biti medseboj korekten.Za medsebojno zaupanje je potrebno izpolniti nekaj pogojev-temeljev :resnica,pravica,poštenost,politična korektnost.Če tega ni in res ni,potem ni možno razvijati zaupanja in korektnosti.Danes še vedno vlada(in bo še dolgo) :trik-podvala-zahrbtnost-izdaja-podtikanje.
    V takšni situaciji bi “pot na Triglav” pomenila “nacionalno katastrofo”.Nazaj se ne bi “vrnili” vsi.Največje “izgube” bi utrpela naivna desnica.
    V današnji situaciji “verjeti” levim strankam, pomeni delati “samomor”.Izkušnja uči,levim ne verjami in tudi zadnja dogajanja(napad na svobodo govora,mišljenja(na dr.Strehovca-na kristjane),nastajajoča afera “Kozina”-državni tožilec “naredil-cirkus” v DZ) ne kažejo nič pozitivnega.Razen,če gremo nazaj v “socializem”.V tem primeru,je potrebno ljudstvu jasno in glasno povedati,da se vračamo.Če je ta možnost v igri,potem je v Sloveniji vsaj 35% potencialnih beguncev.To bi bili pa res begunci.
    Jonathan Haidt je in raziskuje marsikaj s področja psihe in vendar se vse vsebine njegovih knjig “razbijejo” na “skalah” našega postkomunizma.To pomeni,da imajo naši “postkomunisti” drugačno psiho,kot drugi ljudje.Veliko bolj negativno.Zato jim ne gre verjet.Sobivanje ja,več kot to je preveč.

  3. Team buildig ni slaba ideja. Vendar treba je vedeti, da parlament ni prostor kjer se bi sprejemale odločitve. Tam se samo vstvarja vtis odločevanja, potem pa se glasuje v skladu z navodili šefov.
    Če kdo vzame formalne pravice preveč zares in glasuje po svoji vesti, potem ga čaka usoda poslanca Magajne.

    Torej preveč se obremenjujemo s poslanci, navsezadnje so jagodni izbor ljudstva.
    Na team bilding bi morali iti državljani na eni strani in globoka država na drugi strani. No potem pa bi se premakilo.

  4. Slovenec kremenit 4. oktobra 2018 ob 20:43
    Jagodni izbor ljudstva je samo v SDS!

    Potem pa pika in konec naštevanja!

    Brez glavne JAGODE bi še bili morda sprejemljivi!!!!!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime