Portal Si21: Kljub gospodarski rasti vse večji zaostanek v produktivnosti

Uredništvo
6

Na portalu Si21 objavljajo komentar Gospodarske zbornice Slovenije o zaskrbljujočem zaostajanju Slovenije pri kazalcu produktivnosti (tudi učinkovitost), ki splošno predstavlja razmerje med ustvarjenimi in vloženimi sredstvi, v makroekonomskem smislu pa, koliko prihodka uspe državi ustvariti glede na število delovno aktivnih ljudi.

Slovenska produktivnost namreč dosega manj kot 80 % povprečja EU (slovenski BDP okoli 83 % evropskega), najhuje pa je, da vztrajno pada in znaša kar 3 % manj kot pred desetletjem.

Na GZS poudarjajo, da brez rasti produktivnosti ne bo dolgoročno vzdržne gospodarske rasti. Produktivnost je namreč v starajočih se sodobnih družbah z vedno manj aktivnega prebivalstva glavni generator gospodarske rasti.

Še slabšo sliko daje primerjava podatkov z višegrajsko četverico, ki ima v zadnjih 6 letih kar 2-krat višjo rast produktivnosti dela od Slovenije. V zadnjih letih je pri približevanju povprečju BDP EU tako Slovenijo že prehitela Češka.

Gospodarski presežki iz zadnjih konjukturnih let bi tako v podjetjih morali biti usmerjeni predvsem v raziskave in razvoj ter krepitev znanj zaposlenih, da bi ustavili trend zaostajanja za primerljivimi državami.

Produktivnost pa je seveda tudi odraz makroekonomskih politik države oz. pogojev, ki jih ta ustvarja. Tako denimo UMAR opozarja na visoko javno porabo in preveliko regulacijo mnogih storitev…

Preberite na Si21.

Doniraj

6 KOMENTARJI

  1. Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    Franc Mihič Ribnica

    DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
    http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele

    25.11.2014 Okrogla miza predsednika Nemčije in Slovenije – Joachim Gauck, Borut Pahor https://www.youtube.com/watch?v=DpfUEE72qFY

  2. Slovenci smo delavni in varčni. Imamo menda vrhunske šole in znanje, nam laska in pove javna stroka in politika. Le država ne more brez kreditov. Politika je že davno obljubila rast blagostanja ne glede na rezultate.
    Kdaj pa konkurenčnost realne ekonomije? Ali res imamo za vse to potrebna vrhunska znanja? Kaj to potrjuje? Zajamčene plače in nizke pokojnine očitno ne! Kakšne reference iz realne ekonomije imajo naši politiki? Ali so desni politiki kaj boljši, ki bi jim Slovenci bolj zaupali svoj kapital in jim dali mandat za oblast? Težko.
    Slovenci bolj zaupajo levici, volijo politiko, ki še vedno opeva revolucijo in propadli socializem, a poskrbi za standard, četudi z krediti, kot je praksa. Za našo zadolženost pa so krivi EU, gnili izkoriščevalski kapitalizem in tržna ekonomija, celo zahodna civilizacija? Vse kar smo očitno sprejeli s figo v žepu. «Drugi so krivi. Le mi ne!« Častno? Fenomen pa je, da državljani ne zaupajo svoj kapital ne levi , ne desni politiki, ne podjetjem oz. menedžerjem!
    Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. V bankah je več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital, vzajemni in pokojninski skladi i.d., v višini okrog 10 milijard evrov, je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP kapitala, Nemci 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Državljani v ZDA očitno zaupajo svoje kapital oblasti in podjetjem oz. menedžerjem, ki potem lažje ohranjajo ter ustvarjajo delovna mesta. Naši menedžerji pa tarnajo, da jih banke nočejo kreditirati, a ne pridobivajo finančna sredstva na kapitalskem trgu. Vlada nas se je tudi zato letos že zadolžila 2,6 milijarde evrov in se bo še do konca leta.
    Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Ali jo politika sploh zadostno pozna? EU jo zahteva, saj je pogoj za sredstva za razvoj države?
    V knjigi »Zakaj narodi propadajo« piše: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
    Kdo zatira naš razvoj? Voditelji političnih strank, ki niso osebno odgovorni volivcem. Imajo ekonomske svetovalce, ki ne dajo rezultatov z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega. Znanje z rezultati nima še veljave.
    Prednost ima oblast, ne pa rast ekonomije. Partijski proporcionalni volilni sistem jim je odlično kritje!

  3. Prenizka dodana vrednost na zaposlenega je največji problem Slovenije!
    Že desetletja ugotavljamo, da je naša dodana vrednost na zaposlenega v industriji (ki jo lahko imamo za mero produktivnosti) nekajkrat manjša od avstrijske ali nemške (leta 2009 Slovenija 25.554 evrov, Avstrija 67.958, Nemčija 56.951 evrov).
    Za nizko dodano vrednost so kriva vodstva podjetij
    Slovenija zaostaja za razvitimi državami, razlika pa se še povečuje.
    Krivo je tudi nekompetentno vodenje podjetij.
    Glavo imajo polno teorij menedžmenta, vodenja človeških virov, poslovnih metod, vendar so za inovacijsko vodenje prihodnosti podjetja mrtvi, ker nimajo tehničnega pogleda na perspektivo panoge svojega podjetja.«
    Dr. Marko Kos, Delo-pon, 09.01.2012, 12:00
    http://www.delo.si/gospodarstvo/posel-in-denar/za-nizko-dodano-vrednost-so-kriva-vodstva-podjetij.html

  4. Zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne
    Američani, priseljenci na severu kontinenta, v nasprotju s španskimi na jugu, kmalu po tistem, ko so sicer oboji s krvavimi rokami zavojevali in pobili prvotne prebivalce, napisali svojo, za tiste čase dokaj razsvetljensko ustavo ter oblikovali institucije, ki so omejile uporabo politične moči in na široko razdelile moč v družbi.
    Američani so znali tudi zelo dobro podpreti inovacije svojih najpametnejših in podjetnih glav, ne glede na to, iz katerega sloja družbe so prihajali.
    Politične institucije v državi so tiste, ki opredeljujejo pravico državljanov, nadzorujejo politike in odločajo, ali so »politiki zastopniki državljanov ali pa zlorabljajo oblast, ki jim je bila zaupana«.
    Na vprašanje, zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne, se ponuja preprost odgovor – institucije. Politične in ekonomske.
    Te so bodisi dobre, vključujoče (inkluzivne) bodisi slabe, izčrpavajoče (ekstraktivne).
    Prve so osredotočene na široko razporejanje moči, produktivnost, izobrazbo, tehnološki napredek, državno blaginjo.
    Druge koncentrirajo moč, bogastvo in resurse v rokah maloštevilnih ljudi.
    Vključujoče ekonomske institucije motivirajo ljudi h kakovostnemu delu, da bodo obogatili državo in prav tako sebe. Te ščitijo zasebno lastnino, zagotavljajo spoštovanje¬ pogodb, spodbujajo vlaganje v nove tehnologije in znanja. Vključujoče ekonomske institucije imajo podporo vključujočih političnih institucij. Zgodovina nas uči, da ni dobre ekonomije brez dobre politike.
    Inkluzivne vlade in institucije pomenijo pluralni politični sistem, blaginjo, rast in razvoj. Ekstraktivne vlade in institucije pomenijo absolutistični sistem, prisilno delo, prisvajanje dobička,¬ revščino, stagnacijo. Narodi propadajo takrat kadar imajo ekstraktivne ekonomske institucije, ki imajo podporo prav takih političnih institucij.
    Zaključek je, da države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.
    Slovenija, ki jo je zaradi zgodovine in majhnosti težko primerjati s katero koli od držav, opisanih v knjigi, se žal nagiba k tistim, ki jim ne uspeva. Ki se jim slabša. Vsak dan lahko beremo in poslušamo novice, kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane, kako so na najvišje položaje najpomembnejših institucij nastavljeni ljudje z vprašljivimi karierami – in ne zgodi se nič.
    Slovenija že dolgo ni več moderna država z modernimi institucijami, ki bi gnale gospodarstvo, ekonomijo in politiko naprej. Ostajajo zastarele, ker imajo samo nekateri lahko od njih koristi. Tudi raziskovalno novinarstvo – v knjigi je omenjeno kot detektiv, ki širi informacije o ekonomskih in političnih zlorabah in je pomemben oblikovalec javnega mnenja – je pri nas izumrlo.
    Knjiga: Zakaj narodi propadajo
    Irena Štaudohar, Sobotna priloga
    DELO, sob, 14.11.2015
    https://www.delo.si/sobotna/nedotakljivi.html

  5. Je konkurenčnost “brez veze”?
    Vedno znova se prisrčno nasmejem, ko preberem kakšno pavšalno izjavo profesorja Mencingerja. V zadnjem času sta me zelo zabavali dve njegovi izjavi. Nekaj tednov nazaj mi je prišel pod roko zeleni zvežčič Gospodarska gibanja, ki ga izdaja EIPF d.o.o. Običajno ga le na hitro prelistam, tokrat pa se mi je pogled ustavil na uvodnem sestavku izpod peresa profesorja Mencingerja o pomenu koncepta konkurenčnosti za gospodarski razvoj. *
    Mencinger je v tem sestavku analizira nekaj zadnjih lestvic znanih ocenjevalnih institucij (od resnejših IMD, WEF in Doing business Svetovne banke do raznih lestvic z indeksi ekonomske svobode, ki jih objavljata desničarski Heritage Foundation in Fraser Institute). Med njimi je naredil preprosto korelacijsko matriko, ki pokaže, koliko so posamezne lestvice med seboj povezane in ugotovil, da so nekatere pozitivno povezane, nekatere pa celo negativno. Mencinger je v njemu lastnem slogu nato sestavek zaključil s tem, da “zdrsi na lestvicah konkurenčnosti niso tragedija, vzponi pa si ne zaslužijo evforije”. Sestavek pa je seveda kasneje nekritično povzela še Mija Repovž v Nedelu.
    Všeč mi je ta Mencingerjev pavšalni slog. Zabava me. Še posebej, ker na ekonomski fakulteti predavam predmete mednarodna konkurenčnost in analiza mednarodne menjave. In seveda še dodatno, ker je bil Mencinger član ekipe nesojenega mandatarja vlade Zorana Jankovića, zadolžen kot svetovalec za konkurenčnost. Zanimiva izbira. Kot svetovalca za konkurenčnost izbereš nekoga, ki je mnenja, da so koncepti konkurenčnosti dejansko “brez veze”…………….
    …………………Ob vsem tem lahko seveda še vedno po mencingerjansko zamahnemo z roko in rečemo, da je konkurenčnost “brez veze” in da ni treba ničesar spremeniti. Lahko govorimo, da je vseeno kaj izvažamo in ostanemo pri gospodarski in izvozni strukturi še iz časa bivše Jugoslavije. Lahko. Prav modro pa to ni. Kajti drugi gredo naprej, inovirajo in izboljšujejo poslovno okolje za podjetja ter na ta način hitreje povečujejo življenjski standard svojemu prebivalstvu. Če smo pametni, jim bomo sledili in izboljšali tako učinkovitost ekonomske politike, kvaliteto tehnološkega in človeškega kapitala kot tudi kvaliteto administrativnega poslovnega okolja za podjetja.
    * Komentar je v originalu objavljen 6-4-2012 v Financah-Angleška vina profesorja Mencingerja
    Jože P. Damijan
    https://www.finance.si/348530/Angle%C5%A1ka-vina-profesorja-Mencingerja?cctest&

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime