Poročilo varuha človekovih pravic spodbudno, a opozarja na nesprejemljivo diskriminacijo učencev zasebnih OŠ

Uredništvo
10

Državni zbor je na svoji redni seji obravnaval tudi poročilo varuha človekovih pravic za leto 2019. Poročilo, ki je nastajalo zadnjih nekaj mesecev, je na splošno pozitivno, saj ugotavlja “da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic visok.”

Kot dodaja varuh, pa je potrebno storiti tudi korak naprej na področju preprečevanja revščine, ki je naraščala kljub gospodarski konjunkturi. Težava pa so tudi neuresničena priporočila, ki jih je iz preteklih let ostalo neuresničenih več kot 200. Varuh je sicer letos državnim institucijam predlagal 158 priporočil.

Med njimi tudi priporočilo vladi in DZ, da čim prej zagotovita enakopravni položaj vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja, kar z odpravo diskriminacije učencev v zasebnih osnovnih šolah z javno veljavnim programom v sedmih mesecih na oblasti ni storila niti desnosredinska vlada.  

Varuhova priporočila pravno sicer niso zavezujoča, vendar so po njegovem mnenju pomemben pokazatelj, koliko se vlada dejansko zavzema za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji.

Urad je letos izdal poročilo v dveh oblikah, tako krajšo tiskano različico kot celotno poročilo lahko najdete na tej povezavi.

Zaradi situacije z novim koronavirusom, varuh človekovih pravic Peter Svetina je namreč v karanteni, je poročilo v Državnem zboru zagovarjal njegov namestnik Miha Horvat.

Standard spoštovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji je visok

Varuh človekovih pravic Peter Svetina v svojem prvem priporočilu ugotavlja, da je raven varstva človekovih pravic v Sloveniji visoka, čeprav je mogoče najti še veliko področij, kjer so določene družbene skupine izključene ali prikrajšane. Med njimi poročilo izpostavlja zlasti revščino, ki lahko prizadene tako zaposlene kot brezposelne, saj opaža “da se v družbi povečuje revščina, ki je raznovrstna in večplastna. Tudi v letu 2019 se je, in to kljub gospodarski konjunkturi, kar je še posebej skrb vzbujajoče”.

Opozarja pa tudi na položaj starejših, med katerimi so po mnenju varuha stiske čedalje pogostejše. Pri tem opozarja zlasti na problem osamljenosti in občutek, da so starostniki zgolj breme drugim. Prav tej skupini je varuh v letu 2019 namenil precejšnjo pozornost, napredek na tem področju pa je bil v nekaterih primerih izjemen.

Posebno kritiko varuh namenja tudi dejstvu, da državni organi ne spoštujejo ne le priporočil varuha, temveč tudi sodb Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Pri tem je izpostavil tudi “nesprejemljivo stanje, da še vedno ni prišlo do ustreznega
odziva zakonodajalca na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o javno veljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja.” V zvezi s tem je ostalo nespoštovano varuhovo priporočilo vladi že iz leta 2017, naj čim prej pripravi, Državni zbor pa sprejme ustrezne zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja, kot do določa odločba ustavnega sodišča iz leta 2014. Ker ta diskriminacija otrok v zasebnih OŠ z javno veljavnim programom še ni odpravljena, je varuh izdal ponovno priporočilo glede tega vprašanja.

Urad varuha človekovih pravic je v letu 2019 sicer obravnaval kar 4.600 zadev ter ugotovil 305 nepravilnosti s strani 48 različnih organov. Pri kršitvah pa je najpogosteje šlo za kršitve načela dobrega upravljanja, otrokovih pravic ter pravne in socialne države.

Na nekaterih področjih ni sprememb

Namestnik varuha Miha Horvat pa je v zagovoru pred poslanci izpostavi zlasti dejstvo, da še vedno nismo sprejeli zakona o dolgotrajni oskrbi, zamude pri invalidskih odločbah ter nedostopnost šol za gibalno ovirane učence.

Izrazil je tudi željo, da bi boj proti prekariatu postal ena prednostnih nalog države.

Poročilo je v razpravi prejelo podporo vseh poslanskih skupin.

Osredotočiti se bo potrebno na najhujše sistemske kršitve

Poročilo varuha človekovih pravic zagotovo nima hvaležne naloge. V prvi vrsti mora namreč kritizirati, kar poročilo nedvomno argumentirano počne. Prav zato je bilo danes obravnavano poročilo deležno soglasne podpore s strani poslancev. Presenetljivo kulturna je bila tudi opozicija, vendar gre to bržkone pripisati preprostemu dejstvu, da je prišlo v začetku leta do zamenjave vlade, zaradi česar bi ta hitro pljuvala v lastno skledo. Poročilo se namreč v celoti nanaša na leto 2019.

Vsemu leporečenju navkljub pa je potrebno povedati, da zna postati prav isti državni zbor precej drugačen, ko se v njem prične govoriti o kakšni ideološko sporni temi, kot je na primer enakopravno financiranje zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program.

V prihodnje nas torej čaka sprejetje najmanj dveh boj ali manj neprijetnih dejstev. Urad varuha človekovih pravic bi se moral še bolj angažirati, da pomaga pri odpravi nekaterih najbolj vpijočih sistemskih krivic in morda zanemariti nekatere manj pomembne kršitve.

Politika pa končno spoznati, da z odlašanjem odločb tako Ustavnega sodišča kot Evropskega sodišča za človekove pravice zaradi obetov kratkoročnih koristi prav gotovo ne dela usluge ne sebi ne državljanom.

10 KOMENTARJI

  1. Ponavlja se iz leta v leto. Varuh človekovih pravic podaja poročila, ki vsebujejo v glavnem enake ugotovitve. Nič bistvenege se ne spremeni in nihče se ne vpraša, ali ima takšno poročanje sploh kakšen smisel?
    Vprašanje je: ali so pripombe neuresničljive? Bebave?
    Ali pa je slovenska družba neobčutljiva za pripombe?
    Obravnava poročila pa je priložnost, da se razživijo socialno čuteči poslanci, ki nesebično razdajajo sladke besede, seveda dokler so v soju žarometov, nato, ko zapustiji dvoreno pa jih boli kurac, da rečem po slovensko.
    To je licemreje, ki ga drago plačuje država in se otrese vse oodgovorenosti. Tam inmate varuha, on vas naj reši. Ali se res smešimo? Če bi ga ukinili in denar namenili revnim, bi vsaj nekaj otrok osrečili, tako pa preveč ljudi razočaramo, ker jim dajemo lažno upanje, da bodo dosegli pravico. Praviloma nihče ne uspe, varuh pa mu svetuje, obrnite se na drugi naslov, mi smo samo lepa fasada.

  2. Institucija varuha človekovih pravic je bila doslej le velik davkoplačevalski oziroma proračunski strošek in ni upravičila svojega obstoja.

    Poleg tega smo imeli tudi izredno smolo pri izbiri posameznih varuhov, od prvega do tega zadnjega.

    Vsakokratni varuh tako imenovanih človekovih pravic je bil doslej le varuh interesov poliitične sleparske in plenilske levice.

    Pravzaprav so vsi varuhi doslej služili temu, da se tam, kjer bi se moralo, ni nič spremenilo.

  3. Za civilizirano in demokratično državo in družbeno skupnost je nevzdržno, da njeni sicer demokratično, legalno in legitimno izvoljeni zakonodajna ter izvršilna veja oblasti v zakonsko določenem ali vsaj “razumnem roku” ne izvršujeta veljavnih in izvršljivih odločb Ustavnega sodišča RS ali Evropskega sodišča za človekove pravice.
    Že štiri leta neizvršena jasna in veljavna odločba Ustavnega sodišča RS v zvezi z diskriminatornim financiranjem šolskih programov obvezne devetletke pa ni edina, ki so jo doslej protiustavno ignorirali poslanci kar dveh sklicev DZ RS ter ministri treh zadnjih vlad RS (Cerarjeve, Šarčeve in aktualne Janševe!).
    Neizvršenih veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS je zagotovo še nekaj in med njimi je vse bolj “vroča” in pereče izzivalna odločba o neustavnosti veljavnega sorazmernega volilnega sistema z rokom nujne spremembe do konca letošnjega leta.
    Veljavni sorazmerni volilni sistem, po katerem volimo zakonodajno oblast oz. Državni zbor RS, je namreč neustaven zaradi protiustavne neenakosti med volivci in izvoljenimi kandidati (neenakost je izražena v razmerju 1 : 3,8; kar pomeni, da nekje za izvoljenega poslanca zadošča zgolj en glas, drugje pa so potrebni skoraj štirje, na drugi strani pa je tudi med izvoljenimi poslanci neenakopravno razmerje v potrebni podpori skorajda 1 : 4).
    A ta nesprejemljiva količinska neenakopravnost ter neustavna diskriminacija med različnimi in količinsko neprimerljivimi volilnimi okraji ter posledično med volivci, kandidati in izvoljenimi poslanci ni edino, kar v temeljih spodjeda ustavno načelo “en volivec – en glas” ter načelo enakosti med volivci in kandidati, in sicer ne glede na kraj kandidiranja in kraj izvolitve.
    Najmanj enako neustavna, nedemokratična in nesprejemljiva je druga kršitev veljavne ustave in v njej zapisanega načela, da morajo imeti volivci ključen in odločilen vpliv na izbiro oz. izvolitev poslancev.
    Po veljavni ustavno in demokratično sporni volilni zakonodaji namreč imajo izključen vpliv in pravzaprav nesprejemljiv monopol na oblikovanje kandidatnih list najožja vodstva političnih strank, ki svoje najbolj zveste in poslušne člane samovoljno postavljajo na najvišja mesta kandidatnih list v t. i. “izvojljivih” volilnih enotah.
    Skratka, volivci po veljavnem neustavnem sorazmernem volilnem sistemu v volilnih okrajih in enotah nimajo nikakršnega vpliva ne na razpored kandidatov na kandidatnih listah, ne na kandidiranje določenih kandidatov v določenih volilnih enotah in okrajih ter seveda tudi ne na končno in veljavno izvolitev posameznih kandidatov.
    Volivci pravzaprav le formalistično in “post festum” potrjujejo svojo vnaprejšnjo privrženost določeni politični stranki in s svojim glasom le demonstrativno pritrdijo vnaprejšnji samovoljni kadrovski izbiri strankarskega vodstva. Zaradi česar je rezultat takih ustavno in demokratično invalidnih volitev vse bolj odtujena in vse bolj samopašna parlamentarna oblast politične strankokracije namesto resnično demokratične ljudske demokracije, kot jo narekuje ter na papirju terja in zagotavlja veljavna Ustava RS.
    Rezultat neustavnega sorazmernega volilnega sistema pa ni le vse bolj odtujena in samo sebi odgovorna vladajoča strankokracija, ampak tudi vse večja politična apatičnost državljanov in vse slabša volilna udeležba. Posledično pa tudi vse nižja stopnja zaupanja v izvoljene funkcionarje in organe oblasti, vse nižji ugled izvoljenih političnih funkcionarjev, vse skromnejša konkurenca med potencialnimi kandidati ter vse slabša strokovna, politična in etična kompetentnost izvoljenih kandidatov iz vrst izbrancev odtujene in samopašne vladajoče strankokracije.
    Očitno bi bila edina učinkovita rešitev v državi, kjer izvoljena zakonodajna in izvršilna veja oblasti selektivno in samovoljno v zakonsko predpisanih rokih ne-spoštujeta, ne-izvajata in ne-izvršujeta veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS, da prevzame v takih primerih izjemoma in začasno zakonodajno vlogo Ustavno sodišče RS samo, ali pa da o ustavno spornem delu veljavnega zakona samostojno oblikuje jasno in nedvoumno referendumsko vprašanje ter razpiše referendum in pridobi obvezujočo demokratično odločitev večine aktivnih volivcev kot ustavnega najvišjega suverena v RS.
    Zelo vzgojno za politično sprte, nedržavotvorne in neodgovorne parlamentarne politične stranke, ki ne znajo, ne želijo, ali celo izrecno nočejo izvrševati veljavnih in izvršljivih odločb Ustavnega sodišča RS, pa bi bilo, da bi v takem primeru imelo Ustavno sodišče RS možnost nedržavotvoren parlament in nedržavotvorno vlado dobesedno razpustiti ter razpisati izredne parlamentarne volitve, na katerih pa ne bi smeli kandidirati ne poslanci in ne ministri iz pravkar razpuščenih izvoljenih organov zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki niso bili sposobni v skladu z vladavino prava v RS izvajati in izvrševati veljavni ustavni red, dosledno spoštovati in izvrševati veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS.

    • Glej sklep ustavnega sodišča iz aprila 2020, skaterim je delno negiralo prvotni sklep ustavnega sodišča prejšnega sklica.

      Naj spomnim, da je lani SDS hotela intervenirati v smeri izpolnitve prvotnega sklepa ustavnega sodišča, pa je Tonin zviška zavrnil podpise poslancev NSi, češ da je dogovorjen s takratno koalicijo, da bo v celoti realizirala ustavno odločbo.

      Toliko drži beseda levičarjev, morda pa tudi beseda naivnega Tonina.

    • Absolutno nujno je uvesti dvokrožni večinski volilni sistem, ki ima pred proporcionalnim za parlamentarne volitve toliko prednosti, da jih je težko našteti. Goljufanje volilcev s prestopanjem poslancev med strankami po volitvah bi se nehalo. Goljufanje volilcev zaradi povolilnih koalicij (namesto predvolilnih) bi se nehalo. Volilci bi glasovali neposredno za posamezne kandidate, s čimer bi se prenehala tako imenovana strankokracija, ko stranke (tako kot nekoč KPS) namesto volilcev določajo zmagovalce volitev. Goljufanje volilcev, kar se tiče predvolilnih programov, bi bilo zelo oteženo tudi zato, ker bi bil mogoč odpoklic izvoljenih poslancev oz. županov, če bi volilci ugotovili, da delujejo proti interesom volilcev in prelamljajo predvolilne obljube. Vse vsakič nove stranke, majhne stranke, ki komaj zlezejo čez volilni prag v parlament, ekstremistične stranke in sindikalne stranke, npr. Desus, bi bile onemogočene. Drobitve parlamenta v nešteto majhnih interesov bi bilo konec, parlament bi postal ustanova, ki lahko sprejema odločitve, ne samo bolnih kompromisov. Dejansko vladanje majhnih strank z izsiljevanjem večjih bi se končalo.
      In končno, človek bi zvečer po volitvah pogledal rezultat in bi mu bilo vse jasno. Tako pa so za izračun rezultata volitev potrebni matematični eksperti, Droopov količnik, d’Hondtov količnik in ne vem kakšne oslarije še. Končni rezultat vseh teh akrobacij pa je, da je bil na zadnjih volitvah v parlament iz Celja mesto izvoljen nekdo, za katerega je volilo 1273 ljudi, tisti, ki je prejel 2565 glasov, pa je ostal zunaj. To pomeni, da imamo v komunizmu dve vrsti volilcev: eni imajo glas, ki je dvakrat več vreden od glasu drugih. Ali celo 3,8-krat.
      Iz vseh teh razlogov je dvokrožni večinski volilni sistem že enkrat zmagal na referendumu, vendar so ga nekateri pod taktirko Milana Kučana s pomočjo veleizdaje Zavoženega iz SLS uspeli z nelegitimno manipulacijo spreminjanja ustave povoziti in proporcionalni sistem celo vključiti v ustavo. Takrat ustavno sodišče tega žal ni preprečilo, kot je preprečilo zadnji poskus manipulacije z ustavno spremembo glede financiranja šolstva, ki jo je poskušala cmerarjeva vlada. Zato in samo zato je zdaj Slovenija togo gospodarsko in politično truplo v stanju rigorja mortis, kjer se ne more in ne sme spremeniti nič, samo posvečeni smejo ves čas krasti, davkoplačevalci pa jim ropanje prisilno financiramo in ga bomo do bridkega konca – popolnega bankrota države.
      Druga stvar, ki jo Slovenija nujno potrebuje, je pa ustavno določilo, da se ustava spreminja samo z ljudskim referendumom, sicer bo vsaka gnila partija kar naprej (kot v zgornjem primeru ali primeru privatnega šolstva) prilagajala ustavo svojim potrebam in zahtevam. Treba je uvesti demokracijo, ki bo čim bolj neposredna in čim manj po strankarskih posrednikih.
      Britanec Peter Hitchens je dobro opisal proporcionalni volilni sistem: »Bojim se uvažanja proporcionalnega sistema iz celinske Evrope, kjer volitve ne odločajo o tem, kdo je na oblasti, kjer z volitvami ne morete nekoga odstraniti z oblasti in kjer do vseh dogovorov pride šele po tem, ko se volišča zaprejo.” https://www.delo.si/sobotna-priloga/skoda-ki-bi-jo-povzrocil-nov-referendum-bi-bila-strasna-168227.html.
      Čas je, da Slovenci (na ulicah in trgih, če ne gre drugače) zahtevamo volilno pravico zase!

  4. Moje mnenje je, kdor hoče otroka vpisati v zasebno osnovno šolo, NAJ JO TUDI V CELOTI PLAČUJE.
    Zasebno je zasebno – javno pa je javno.
    To pomeni, že v OŠ boste vzgajali v zasebni šoli “elito”, ker bo kasneje vedno predznak, da pa izhajajo iz zasebnih šol.
    Otroci iz podeželja in manjših krajev so tukaj diskriminirani, ker nimajo pogojev za obiskovanje elitnih zasebnih šol, že zaradi razdalje, saj so zasebne šole vse samo v večjih mestih.
    Tako da, vseskozi se bodo ti otroci, pa ni rečeno da so tudi najbolj bistri, kitili s prednostjo šolanja na zasebni OŠ. Bodo zaradi tega imeli tudi kasneje pri vpisih ugodnosti? Mogoče kasneje ugodnosti pri zaposlitvi? Bodo zato tudi kaj boljši? Bolj uporabni? Razen, da imajo starše, ki se imajo za del elite. Za “elito” pa seveda javno šolstvo ni dovolj dobro!

    • Štajerka, ne boš verjela, da nam v resnici zelo manjka elit.

      Pa ne kakršnihkoli samooklicanih elit, kot smo jih vajeni na levici, pač pa onih pravih, ki zmorejo več.

      Družbe, ki kaj dajo na prave elite, prednjačijo pred ostalimi, mi pa zaostajamo, ker se zadovoljujemo z vulgo levimi elitami.

      Ne vem.če se zavedaš, da si s vojim pogromom povprek nad elitami nehote nasedla komunistični oziroma socialistični miselnosti, kar pravzaprav pričakujejo od tebe in od vseh nas in ustvarjajo življenski prostor za svoje elite, ki eksistirajo na tujem denarju ter znanju.

      • Kremeniti, elita se ne vzgoji v “zasebni” šoli, to si enostavno pridobiš skozi študij in slog življenja. Nobena zasebna šola ne bo vzgojilo kadra, za katerega bi lahko rekli – to pa je elita. Ne, zasebne šole bodo vzgojile državljane, ki bodo mislili (ker se zasebno sliši zelo privlačno, mi pa nismo kar tako). da so vredni več, kot dejansko so. Ne rečem, da ne bo v teh šolah kakšnega intelektualnega presežka, vendar ločevanje na javno in zasebno mi pa ni všeč.
        Da nam ta hip manjka elitnih politikov, pa vsi vemo. Ker nas omejuje skupina kumrovskih tečajnikov. Tudi v Kumrovcu se je šolala “elita”. In kam nas je pripeljala?

      • Odrekam se nadaljni polemiki, ker opažam, da nisi razumela logike mojega razmišljanja kot je neupravičeno očital Peter spoštovani. Kraševki.

        Sicer sem pa debatiral o porebnosti elit nasploh, ne pa o samozvanih elitah s Kumrovške Sorbone, ki so bila vsiljene, ker je pač bila na oblasti partija.

        Bolj kot Sahara dežja potrebujemo elite na področju znanja, ustvarjalnosti in življenskega stila, zato moramo preseči vsiljeno uravnilovko na vseh teh in drugih področjih.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime