Popularnost Pokemonov?! Jasno, gre za novodobni lov in nabiralništvo

Verjetno ste v zadnjih dneh  srečali kakšnega posebneža, ki je s telefonom roki osredotočeno buljil v grmovje. Če še niste bili poke-osveščeni, se vam je zasanjani revež morda zasmilil. Če pa ste tudi sami naložili to bajno aplikacijo, ste mu razumevajoče pomignili in še vi ujeli virtualno pošast.

V prispevku nas bi lahko zanimale najbolj domiselne taktike za lovljenje teh ljubkih zveri. Vendar se bomo raje za hip ustavili ob tem, kakšne smotre imajo Pokemoni za človeka.

Kaj natančno je tisto, kar žene ljudi, da se sprehajajo po tirih podzemnih železnic, skačejo v morje in tavajo po križiščih iščoč manjkajoče Pokemone?

Kako se dogodi, da je skupen dir v Centralni newyroški park videti kot dobra, preudarna, celo sijajna ideja?

Post-moderne tegobe

Se spominjate Webra? Moderno je obtoževal (ali pa oboževal), ker je proizvedla racionalneže. Poglobil se je v idejo, da industrijski napredek rodi človeka, ki se meni le za učinke. Učinkovito gibanje, učinkovito razmišljanje, razporejanje časa, izkoristek energije. Premiki delavcev v tovarnah so bili natančno zrežirani, prav tako njihov vsakdan. Od doma v službo, nazaj domov, v trgovino in v gostilno. Nobenih distrakcij od otrok, žena  ali pokemonov.

Moderna je minila in se spremenila v pokvečeno zrcalno sliko same sebe. Postala je post. Tudi mi smo post. Karkoli naj že to pomeni. Post-avljeni  v nove čase in znajdemo se, kakor vemo in znamo. Včasih nam kar gre, včasih pa nas zmotijo beer challenge in Pokemoni.

Weber se praska po glavi. Prav tako tudi Maslow. Smo mar odtavali od svojih potreb? Ali pa se je na vrh piramide postavila neumnost, ki okrona samouresničevanje? Bi morala psihoanaliza predvideti bolj razvejano strukturo gonov – na primer pokegon?

Zabavni so. Saj tudi obiranje robid je bilo zabavno, morda tudi sklanjanje nad krompirjem in rižem. Vprašajte Kitajce ali svoje stare starše.

Nostalgija za dobo

Kar se kaže kot premik, lahko izgleda tudi kot krožno vračanje v stare preživetvene vzorce. Pokemon GO močno spominja na lov in nabiralništvo. Ne obdelujemo njiv, temveč s podobno pozornostjo in predanostjo orjemo po Googlovih zemljevidih in žanjemo Pokemone.

S sodobno tehnologijo k starim ciljem. Le da so tokrat virtualni in žal v realnem svetu ne nosijo ekvivalenta svoje smiselnosti v vritualnem.

Zabavni so. Saj tudi obiranje robid je bilo zabavno, morda tudi sklanjanje nad krompirjem in rižem. Vprašajte Kitajce ali svoje stare starše.

Tudi nabiranje Pokemonov je zabavno do določene mere. Ko v vročini in z opečeno plešo slediš gruči zavzetih prijateljev, ki s svojimi telefoni vestno žanjejo, se globokomumno zamisliš o resničnih razlikah med tem in ostalimi preskrbovalnimi tehnikami.

Robide in krompir in Pokemoni se zazdijo nekako ubrani. Razen tega, da Pokemonov ne potrebujemo. Pokemni namreč v resnici ne obstajajo. Ali pač? Smo le shizofreni prebivalci neolitika, ki nabiramo, kar pač znamo?

In tako se v luži lastnega potu  vdano sprehajam po Piranu. Pogledujem svoje kolege, ki pogledujejo svoje telefone. Nek mimoidoči nas vidi in zavpije: »Pa ke mona!«.

Ali pa je morda tudi on ujel Pokemona. Le kdo bi vedel.