Ponedeljkovo soočenje na nacionalki kot olimpijske igre brez Eddija Edwardsa

Rok Čakš
7
1. uradno predvolilno soočenje na TV Slovenija (vir posnetka: arhiv MMC RTV SLO)

Na prvem uradnem (in tretjem, če štejemo tudi neuradna) televizijskem soočenju na TV Slovenija smo včeraj lahko gledali 20 voditeljev strank, ki jim je uspelo liste vložiti v vseh osmih volilnih enotah in se hkrati pravočasno prijaviti na nacionalkina TV soočenja.

No, med njimi je bil tudi Aleš Primc, čeprav so Združeno desnico zaradi premajhnega števila žensk na listi v dveh volilnih enotah zavrnili. Ni pa bilo Janka Vebra iz složne Združene levice, ki je podobno usodo doživel zaradi premalo moških kandidatov. A slednjega je zavrnilo tudi že Vrhovno sodišče in to je očitno dovolj, da te zaradi spolnih kvot zavrne še javna hiša.

Če bi kvote veljale tudi za predsednike političnih strank, bi nabor kandidatov padel tudi včeraj; med dvajsetimi moškimi se je svetila le ena ženska, nekdanja premierka Alenka Bratušek.

Včerajšnje soočenje je spominjalo na kakšno tekmo smučarskih skokov na olimpijskih igrah; na vsakega skakalca, ki ima kaj pokazati, najprej skače ducat avtsajderjev iz Kazahstana, Kanade in Južne Koreje.

Potrpežljivo čakanje na svojih pet(inštirideset) sekund

Sicer pa dve uri programa nista minili v pretirano napetem vzdušju. Vse skupaj je spominjalo na kakšno tekmo smučarskih skokov na olimpijskih igrah; na vsakega skakalca, ki ima kaj pokazati, najprej skače ducat avtsajderjev iz Kazahstana, Kanade in Južne Koreje. Ob njihovem dometu zdolgočasenemu gledalcu ostane upanje, da se morda pojavi vsaj kak Eddie “the Eagle” Edwards. Včeraj ga ni bilo na spregled.

Pravzaprav je bil s svojimi slikovitimi pripombami o ovcah na ražnju še najbližje zabavnosti Janez Janša, kar marsikaj pove o splošni duhovitosti razprave.

Pa vendarle jim pomanjkanje zabavnosti lahko oprostimo, saj je (z izjemo enega) šlo za gručo politikov in ne stand up komikov, ki bi jih skupaj zbobnali za zabavanje občinstva.

Bolj žalostno je, da so novinarji nacionalke prvih 20 minut zapravili za povsem nebistveno vprašanje o znižanju starostne meje volilne pravice na 16 let. Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako dvigniti splošno raven demokratične kulture, ki bo na volitve pripeljala kaj več od polovice obstoječih državljanov z volilno pravico, bi to razdelili še med nezrele mladoletnike in upali na najboljše.

Takšen pristop k reševanju zagate z volilno (ne)udeležbo po svoje dobro simbolizira splošni napačni slovenski pristop k reševanju perečih družbenih problemov.

Razpoložljivih 45 sekund tudi nastopajočim z večjim dometom ni omogočalo razviti resne vsebinske razprave ob sledečih tematikah, ki so sicer bile na mestu: zdravstvu in varnosti ter migracijah. Večina kandidatov se je zato bolj ali manj uspešno trudila, da odgovor kar se da naglo obrne v smer podajanja predpripravljenega sporočila, namenjenega njihovi potencialni volilni bazi.

Večina kandidatov se je bolj ali manj uspešno trudila, da odgovor kar se da naglo obrne v smer podajanja predpripravljenega sporočila, namenjenega njihovi potencialni volilni bazi.

Od Mira Cerarja smo tako denimo poslušali enake floskule kot že nekajkrat poprej. Denimo, da so zdravstvo reševali s sprejetjem štirih od petih reform. Kar pa na čakalne vrste ni vplivalo, vsaj v pozitivnem smislu ne. Pravzaprav se je število čakajočih v Cerarjevem mandatu povzpelo nad dopustno mejo, iz 8.500 na 30 tisoč, kar zelo dobro karikira reformno učinkovitost Cerarjeve vladne politike. Kaj takšnega bi najbrž ponovno kupili samo najbolj sadomazohistični volivci.

Ko je še Dejan Židan za največjo napako svoje stranke v zadnjih desetletjih oblasti označil »tretjo pot«, torej pomik k zmernosti, ki jim je prinesel zmago proti Janši in Golobiču leta 2008, je postalo jasno, da je oblastna politika povsem izgubila občutek za realnost ter za nacionalno skupno dobro.

Najbrž je v tem smislu še najtreznejšo oceno podal Karl Erjavec, ki je med vrsticami omenjal, da je čas za njegovo slovo od ministrskih mest. Nepoznavajoč starega lisjaka bi mu lahko mirno pripisali redko videno samokritičnost, netipično za politika, ki je nepretrgoma del oblasti dolgih štirinajst let.

Cilj: ne ziniti česa res neumnega

Zaradi pomanjkanja razpoložljivega časa opozicijski in izvenparlamentarni politiki niso mogli resneje izskočiti in opozoriti nase. Vsaj v pozitivnem smislu je bilo to zelo težko in morda je v takšnem formatu oddaje še največji uspeh, če si te volivci ne zapomnijo po kakšni povsem neumni izjavi, zaradi katere bi te potem še tedne vlačili po družabnih omrežjih. Morda so bili zbrani politiki prav zato bolj previdni kot sicer in oddaja tudi v tem smislu ni prinesla ničesar pretresljivega.

Se pa je začrtala ločnica med politično levico in desnico pri vprašanju reševanja zdravstva. Levičarji bi se ga lotili z nadaljnjim vlivanjem denarja v že tako potraten sistem, medtem ko so iz sredine in desne prihajala opozorila, da je zdravstvo najprej treba očistiti korupcije.

Vzorec pač, ki bi se ga dalo posplošiti še na kakšno drugo področje.

Kanček drugače je bilo pri migracijah, kjer sta si “refugees welcome” politiko odkrito upala zagovarjati le še najradikalnejša levičarja v studiu, Luka Mesec in “solidarnostni vstajnik” Uroš Lubej.

Cerar, Židan in Erjavec, ki so še nedolgo nazaj vrata na stežaj odprli pol milijona migrantom na njihovi poti na sever, so bili tokrat pri vprašanju, ali bi takšen pristop ob novem valu ponovili, skrajno previdni in besedno zadržani. Očitno so naredili domačo nalogo in preštudirali javno mnenje glede migrantskega vprašanja.

Ob koncu je potrebno pohvaliti še voditeljski par Pesek-Ladika, ki sta negledljiv format oddaje, v katerega nacionalko sili preživeta zakonodaja, odvozila s strpnostjo in spretnostjo izkušenih voditeljev. Že to, da med soočenjem devetnajstih adrenalinskih egocentrikov nismo slišali skakanja v besedo, prepirov in prerekanj, kaj šele, da bi padale klofute (kot se je kdaj že zgodilo), kaže na dejstvo, da sta stvari vseskozi imela pod nadzorom. Pa še spolnim kvotam sta neizpodbitno zadostila.

Priložnost, da politiki na nacionalni televiziji tudi iz vsebinskega vidika pokažejo kaj več, bodo baje dobili v naslednjih treh soočenjih, ko bodo razdeljeni na parlamentarne in neparlamentarne stranke in morda še po kakšnem ključu.

Vsi skupaj se bodo srečali še na zadnjem velikem soočenju na predvolilni četrtek. Ker bo njihov položaj v volilni tekmi do takrat že mnogo bolj razčiščen kot sedaj, bodo strasti v studiu zagotovo bolj razgrete.

7 KOMENTARJI

  1. Sam sicer nisem gledal TV, ker je pač ne gledam, čeprav jo plačujem, sem pa bral poglede nekaterih novinarjev (in sodelujočih) na oddajo. Mlatenje prazne slame in ne-konfliktno vodenje oddaje. Vendar, problemov se ne rešuje s trepljanjem po rami in všečnim govorjenjem (ki je brez izjeme in vedno le nakladanje). Čakš je, podobno kot ta portal na liniji svetopisemskega reka (ki pa ima drugačno svetopisemsko konotacijo): ti nastavim desno lice, če si me že po levi.

    • hmmm, ne bi se strinjal, brali ste pristranske komentarje ljudi katerim oddaja ni bila všeč…je bilo tako da so vsi ostali loleki boleki proti JJ, pa je treba relativizirati stvari .

  2. Golobiceva navodilih, pa ne samo navodilih, kar ukazi, so naleteli na odprta usesa. Uboga ga. Pesek! Za tako in na tako slamastiko vprasanj se ne bi bilo treba prav nic pripravljati. 16 letnike zanimajo hormoni…! Mene zanima jutri. Kocljiva vprasanja danes, odgovarjajo boljsemu jutri. Kdor je sposoben razumsko razcleniti kucanizem in njegove posledice, je pravi lider, pravi vodja, pravi zaupanja vreden vladar. Izbrati najboljso ekipo pomeni izbrati demokracijo. Uniciti Kucana in njegov klan, pomeni boljsi jutri. Sarec/Golobic/kucan/cerar…isto sranje drugo pakovanje! Pomladna opcija je opcija Slovenije!

  3. Menim, da sta voditelja dobro vodila soočenje. Na podlagi prvega soočenja se ne bi mogel odločiti komu naj dam glas. Lahko pa rečem, da so mi bili odgovori voditeljev desnih političnih strank bolj verodostojni in realni kot odgovori levih.

  4. Prvo uradno soočenje na državni RTVS bi lahko na kratko imenovali: “V 45 sekundah nam s prepričljivo izjavo (enkrat za vselej?) uredite svet!”. Česar najverjetneje še sam Bog ne bi zmogel.
    Rezultat je temu primeren. Z oddajo in s prispevki posameznih protagonistov zagotovo ni bilo zadovoljno ne občinstvo in ne akterji, saj so bili vsi postavljeni pred nemogočo nalogo. Vsem pa je na koncu ostal zagotovo le slab priokus še enega birokratsko togo pripravljenega in krčevito vodenega info-zabavljaškega šova z obveznimi vmesnimi oglasi, v katerem je bilo očitno najvažnejše, da so imeli vsi strankarski prvaki za svoje odgovore na voljo do sekunde enako časa in da so vsi do sekunde enakopravno z glasom in stasom bili v gibljivih slikah ponujeni potencialnim volivcem.
    Politično in etično profesionalni spraševalci in uredniki medijske predstavitve kandidatov bi se morali zavedati, da so strankarski prvaki aktualnih parlamentarnih strank in strank vladajoče koalicije na tak način v nenadomestljivi prednosti pred kandidati izvenparlamentarnih in povsem novih strank, saj o prvakih vladajočih že tako rekoč vse vemo, večinoma tudi to, kaj in kako bodo odgovarjali na pričakovana ali morda celo vnaprej sporočena vprašanja.
    Do volivcev bi bilo edino pošteno, da bi kandidate političnih strank vladajoče koalicije (SMC, Desus, SD) in aktualne opozicije (SDS, NSi, Levice in ZaAB) obravnavali bistveno drugače in jim zastavljali vprašanja predvsem z ozirom na objektivno preverljivo uresničevanje in izvrševanje javno objavljene koalicijske pogodbe ter glede na javno objavljene predvolilne obljube izpred prejšnjih parlamentarnih volitev. Skratka kandidate vladajoče koalicije in parlamentarne opozicije bi morala spraševalca predvsem spraševati o izvajanju koalicijskih in predvolilnih strategij ter konkretnih zavez z volivci ter o razlogih, zaradi katerih določenih ključnih zavez in obljub stranke, ki so bile cel mandat “pri koritu oblasti”, niso uresničile in izvršile. Ter jim šele na koncu kritičnega pregleda (ne)uresničenega dati priložnost, da na osnovi povedanega in očitno (ne)uresničenih zavez in obljub razkrijejo tudi svoje strankarske strateške načrte za prihodnji mandat in izluščijo ključne svoje prednostne razvojne cilje, strategije in taktike.
    Prvakom izvenparlamentarnih strank in gibanj, med katerimi se nekateri celo prvič pojavljajo v predvolilnih dejavnostih, pa bi morali nameniti bistveno več časa za predstavitev njihovih političnih programov in strategij ter predvolilnih programov s prednostnimi cilji in predvidenimi konkretnimi ukrepi za njihovo uresničitev, med katerimi so vredni posebne pozornosti tudi predvideni strokovno in politično kompetentni kandidati za morebitne ministrske in druge visoke funkcije v državni upravi.
    Z metanjem vseh kandidatov in političnih strank v “isti koš”, in sicer ne glede na to, ali gre za stranke aktualne in etablirane zakonodajne in izvršne veje oblasti, ali pa za stranke, ki ne v zakonodajni in izvršni veji oblasti še nikoli niso sodelovale, birokratsko servilni mediji ponovno utrjujejo politični “status quo” in pomembno pomagajo etabliranim strankam vladajoče strankokracije, da ohranjajo svojo medijsko prednost pred volitvami. Pomagajo pa tudi naraščajočemu dvomu in nezaupanju v mrtvoudne obrazce domnevne politične korektnosti, v demokratičnost predvolilnih in volilnih opravil ter sorazmernega volilnega sistema nasploh ter s tem tudi v demokratičnost dosežene ravni političnega sistema na Slovenskem. Nenehno padanje volilne udeležbe je najotipljivejši znak, da državljani RS vse manj zaupajo v veljavni politični sistem, v volilni sistem, ki protiustavno generira in krepi oblast odtujene strankokratske “elite”, ter v najvišje organe zakonodajne, izvršne in sodne oblasti v RS, ki je vse bolj odtujena in samopašno neodvisna od interesov in volje ljudstva, volivcev in državljanov RS.

  5. JOŽEF, RES JE TAKO.

    Tudi sama vidim v predstavnikih DESNICE prihodnost za boljši jutri. Levica je do sedaj ugodno “jezdila” le na svojih previlegijah in s tem šibila državo. Levica ne razmišlja razvojno in niti domoljubno.

    Desnica se bolje razume v gospodarstvo in kar ni zanemarljivo – pozna globoke korenine svojih dedov v kulturi in delavnosti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime