Pomembno je, da smo sami na pravi strani; na tisti, ki jim je zgodovina učiteljica ljubezni in usmiljenja.

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Žal se iz zgodovine ničesar ne naučimo, slišimo govoriti preproste in široko razgledane, ko komentirajo različne družbene in politične dogodke. Koliko je ta trditev vredna, kaj nam v resnici pove?

Danes se v Božji besedi srečujemo z dvema zgodbama: kolektivno in individualno. Prva pripoveduje, kako je judovsko ljudstvo na poti skozi puščavo že ob prvi večji preizkušnji, ko se Mojzes ni takoj vrnil z gore, izgubilo potrpežljivost in skrenilo s poti. Boga, ki jih je rešil iz egiptovskega suženjstva, so zamenjali z zlatim teletom in se mu klanjali. To sramotno obnašanje svojih pradedov je poznal vsak Jud, pa naj je bil vladar, duhovnik, preprost poljedelec ali živinorejec. Ali se je kdor koli od njih iz te sramotne zgodovine česa naučil? Kdo že, gotovo, toda v Svetem pismu mnogo bolj kot lepi primeri zvestobe Bogu prevladujejo zgodbe mož in žena, ki so delali, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh. Večina se torej iz zgodovine ni ničesar naučila, predvsem se ni ničesar naučila iz katastrofalnih posledic, ki so sledile pozabi Sinajske zaveze in zatajitvi pravega Boga. Preprosti in mogočni, ki so se znova in znova zatekali k malikom sosednjih ljudstev, se niso ozirali na opozorila prerokov, na njihove pripovedi, kaj se je zgodilo z njihovimi predniki, ko so zašli s prave poti. Preroke, ki so jih opozarjali na nevarnosti, so raje preganjali, kot da bi spremenili svojo prakso.

Evangeljska pripoved pa govori o eni posamezni osebi, o izgubljenem sinu, ki gre potem, ko vse izgubi, vendarle vase, pred očetom prizna svojo zmoto in z njegovo pomočjo spremeni svoje življenje.

Kako lahko v luči teh dveh zgodb osvetlimo trditev, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo? Vsekakor nam ta trditev ne pove nič določenega, nič enoznačno uporabnega, kar bi nam zares pomagalo razumeti osebno življenje in dogajanje v družbi. Prepričanje mnogih, da se iz zgodovine ne naučimo ničesar, popolnoma relativizira nasprotna misel: Historia magistra vitae est (Zgodovina je učiteljica življenja). Kaj je potem res? Katera trditev je pravilna?

Nesporno dejstvo je, da se iz zgodovine učimo vsi. Vendar nas danes, ob branju Božje besede, ne zanima učenje zgodovine v smislu poznavanje zgodovinske materije, marveč bomo razmišljali samo o tem, kaj se iz nje lahko naučimo zase, za svoje ravnanje, za svoj način življenja. Nekaj je namreč učenje zgodovine, da bi, denimo, postali profesorji zgodovine, popolnoma nekaj drugega pa je preučevanje zgodovine z namenom, da bi v njej našli vzorce ravnanja, ki bi jih želeli posnemati.
Kadar želimo, da je zgodovina učiteljica življenja, se vnaprej odločimo, kaj bomo v zgodovini iskali. O tem, kaj želimo posnemati, pa odloča naše srce, naše vest in vrednote, ki smo jim zavezani.

Kadar želimo, da je zgodovina učiteljica življenja, se vnaprej odločimo, kaj bomo v zgodovini iskali. O tem, kaj želimo posnemati, pa odloča naše srce, naše vest in vrednote, ki smo jim zavezani. Odločitev, kaj se bomo iz zgodovine naučili za življenje, pade torej v našem srcu in ne na temelju zgodovinskih dejstvih, ki jih spoznamo. Zgodovina je za nas to, kar mi hočemo, da je; kar mi a priori, po vnaprejšnji notranji odločitvi vnašamo vanjo. Vnašamo pa predvsem merila za odbiranje dejstev, katera bomo glede na namen, ki ga imamo, upoštevali in katera ne.

To tezo bomo kratko pojasnili z več diametralno nasprotnimi praksami učenja iz zgodovine. Ustavili se bomo pri Niccoli Machiavelliju, avtorju knjige Vladar, Sun Cuju, avtorju knjige Umetnost vojne ter pri sv. Avguštinu in sv. Ignaciju Lojolskem. Vsi štirje so bili strastni preučevalci zgodovine, toda rezultati njihovega preučevanja se med seboj zelo razlikujejo.

Začnimo z Machiavellijem. Poglavitni motiv, zakaj se je leta 1513 lotil pisanja, je bil, da bi se prikupil Medičejcem, florentinskemu knezu Lorenzu Medici, Giulianu Medici, bratu tedanjega papeža Leona X., vse z namenom, da bi ga po letih izgnanstva Medičejci zopet vzeli v državniško službo. Preučeval je zgodovinske osebnosti vse od perzijskih, kartažanskih, grških in rimskih vladarjev – Kira, Dareja, Scipia Afričana, Hanibala – pa do svojih sodobnikov, Francesca Sforza, milanskega vojvoda, in Cezarja Borgia, sina papeža Aleksdandra VI. Machiavellijev osnovni namen je bil, da bi na osnovi vladarskih praks nekdanjih vladarjev Medičejcem pokazal, kako se povzpeti na oblast in kako oblast obdržati. V mladosti je Machiavelli v živo poslušal ognjevite govore florentinskega dominikanskega pridigarja Girolama Savonarole (1452–1498) in prišel do sklepa: »Prerok sam, naj bo še tako moder in pošten, brez oboroženega spremstva, ne more doseči ničesar.« Savonarola je bil strahotno poražen in po mučenju sežgan na grmadi. Zato je Machiavelli Medičejcem svetoval: 'Kdor hoče varno vladati, mora najprej spraviti s poti celoten rod in podpornike dotedanjega vladarja.' Florentinski vladarski družini je postavil za vzor Cezarja Borgia, drznega, brezkompromisnega in spretnega politika, ki je po brezobzirnem osvajanju mest srednje Italije na svojo posest povabil svoje zaveznike, neposlušne med njimi najprej okaral, jih pogostil s posebnim čajem, nato pa kruto pobil. S tem je vse vladarje do danes poučil, naj se pri vzponu na oblast in taktiki za ohranitev oblasti ne ozirajo na moralo.

Sun Cujev priročnik pa je celovita študija teorije in prakse spora, ki temelji na taoističnem prepričanju, da je prava umetnost vojne dejansko umetnost ohranjanja miru. Sun Cujeva vodilna misel je: »Zmagati brez boja je najbolje.« Preučeval je zgodovinske primere ukan, ki jih uporablja sovražnik. Njegov pomemben sklep je bil: »Vojskovanje prej ali slej uniči tudi zmagovalce. Boj je poslednje sredstvo. Vojaška dejavnost napoveduje zlo.« V nasprotju z Machiavellijem Sun Cu poudarja pomen morale: »Edinole človeško in pravično vladanje je pravilno vladanje.«

Tudi sv. Avguštin (354–430) se je učil iz zgodovine. V   Milanu je poslušal govore sv. Ambroža, nekdanjega cesarskega upravitelja, ki je pri zagotavljanju reda nastopil z oboroženo četo. Še preden je bil krščen, ga je ljudstvo izbralo za škofa. Ambrož je takoj potem opustil državniško službo in se posvetil oznanjevanju. Pri tem se je veliko skliceval na zgodovino, predvsem na življenjepise krščanskih mučencev in spoznavalcev. Nekaj primerov je opisal tudi sam. Tudi sv. Ambrož je iz zgodovinskih dejstev odbiral tista, za katera ga je nagovarjala njegova odločitev za Kristusa. Zanj je bila zgodovina učiteljica življenja v polnem pomenu besede. Spoznanja, do katerih je prišel s preučevanjem zgodovine, je vključeval v svoje govore, ki so se dotaknili srca sv. Avguština in mu pomagali do spreobrnjenja.
Pomembno je, da smo sami na pravi strani; na tisti, ki jim je zgodovina učiteljica ljubezni in usmiljenja.

Sv. Ignacij Lojolski (1491–1556) je imel tako kot večina fantov njegove generacije viteške in pustolovske ambicije. V vojni za obrambo Pamplone ga je zadela topovska krogla. Med dolgotrajnim zdravljenjem je prebiral viteške romane. Občasno pa je vzel v roke tudi življenjepise svetnikov. Kmalu je ugotovil, da so viteški romani sicer privlačni, a ga puščajo praznega in zdolgočasenega, svetniki pa v njem prebujajo željo, da bi jih posnemal in za nekaj velikega zastavil svoje življenje. Rezultat tega spoznanja je bil veličasten.

Mlajši sin iz današnjega evangelija pa se je pustil poučiti kar iz svoje osebne zgodovine. Ko je bil lačen, je opazoval svinje, ki so jedle rožiče, njemu pa gospodar ni privoščil niti prašičjega jela. Šel je vase in pomislil, da imajo na njegovem domu navadni najemniki hrane v izobilju. Napotil se je domov in sklenil, da bo očetu priznal svojo veliko zmoto. To je bilo dovolj, da je prišlo do preobrata.

Iz zgodovine se lahko učimo krutosti ter zlorabe oblasti, vpliva in moči za popolnoma sebične cilje. Svet je tudi danes poln učencev, ki želijo posnemati tirane iz zgodovine. Zato imamo vojno v Ukrajini, vojna žarišča v Siriji, Iraku, Etiopiji in drugod. Na drugi strani pa so med nami, v naših družinah, v naši družbi in župnijah ljudje, ki hrepenijo po posnemanju svetlih vzorov plemenitosti, dela za druge, radodarnosti, pripravljenosti pomagati, izkazovati prijaznost in dobroto. Katerih je več, ve samo Bog. Pomembno je, da smo sami na pravi strani; na tisti, ki jim je zgodovina učiteljica ljubezni in usmiljenja.

 

 

                                                                                                                           
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike