Pomanjkanje v preobilju ali kako iz nezakonitih migrantov narediti obiralce sadja

Daleč od tega, da bi bilo na Škotskem pomanjkanje, ampak zadnje čase je nakupovanje sadja in zelenjave precej nepredvidljiv opravek. Včasih ni moč dobiti solate, včasih ne paradižnika. Kakšen dan zmanjka hrušk; ko se hruške vrnejo, pa je prazen zaboj za čebulo.

Pa se ne pritožujem - slanine, sira in krompirja nam zlepa ne bo zmanjkalo. Pomembno je prepoznati razlog za tovrstno pomanjkanje. Najpomembnejši vzrok ni otežen uvoz iz Evropske zveze, kot je bilo slišati pred Brexitom, temveč pomanjkanje kmetijskih delavcev. Na jugu, v Angliji, so to še močneje občutili. Julija je angleška aplikacija za sledenje koronavirusa v karanteno poslala toliko delavcev, da je skoraj sprožila nov val praznih polic.

Komaj je vlada preprečila katastrofo z uvajanjem izjem za trgovce, že je udarila nova težava, tokrat pomanjkanje prevoznikov. Tega se ne bo dalo rešiti z uvajanjem izjem. Kot poroča BBC, sta najpogostejša razloga za upad števila voznikov tovornjakov upokojevanje voznikov in Brexit - nič takšnega, kar bi lahko rešil vladni odlok. Ljudi preprosto ni dovolj.

Preveč duš, premalo rok

Ob tem se naravno porodi misel, da je vlada hudo podcenila vpliv Brexita. Nacionalni statistični urad je marca 2019 ocenil, da v Združenem kraljestvu živi približno 3.7 milijona evropskih državljanov, kar bi predstavljalo dobrih 5 % celotnega prebivalstva. Po letu 2019 se je v t.i. EU settlement scheme, ki ureja status državljanov Evropske zveze v Združenem kraljestvu, prijavilo skoraj 6 milijonov ljudi. Odstopanje kaže, da so Evropejci predstavljali bistveno večji del gospodarstva, kot je ocenjevala vlada. Za nameček pa v to številko niso všteti sezonski delavci, večinoma iz revnejših evropskih držav, za katere je pot na Otok postala predraga, da bi se jim sezonsko delo še splačalo.

Medtem ko britanska podjetja obupano iščejo (predvsem fizične) delavce, se na južni obali Anglije dnevno pojavlja na stotine ilegalnih priseljencev.

Medtem ko britanska podjetja obupano iščejo (predvsem fizične) delavce, se na južni obali Anglije dnevno pojavlja na stotine ilegalnih priseljencev. Velika večina (skoraj 90 %) je mlajših moških z bližnjega vzhoda  - aktivni, delovni ljudje, ki so prepotovali celo Evropo, da so lahko prišli na Otok. Nekateri so prišli s trebuhom za kruhom, drugi so visoko izobraženi, a v domovini ne morejo izkoristiti svojega potenciala. Z veseljem bi pograbili za delo, če bi le dobili priložnost.

Če bi to povedali naravnost, bi jih policija na meji seveda takoj zavrnila. Zato vložijo prošnjo za azil. Država jim nato priskrbi stanovanje in jim izplačuje slabih 40 funtov na teden za življenjske stroške. Dokler ni njihova vloga obdelana - to naj bi trajalo do šest mesecev, v praksi pa navadno še več - se ne morejo preseliti in ne smejo iskati dela, niti prostovoljnega. Izjema so tisti, ki na odločbo čakajo že več kot leto.

Ta sistem je bil zasnovan, da bi odvračal ekonomske migrante, a bi bil še vedno odprt za resnične begunce. Vendar pridobitev ali zavrnitev statusa begunca nista edina izida: mnogim je odobreno začasno dovoljenje za bivanje iz “humanitarnih razlogov”. Tega lahko med drugim pridobijo, če v njihovi domovini divja vojna ali je uzakonjena smrtna kazen. Že bežen pogled na drugi kriterij pokaže, da je večino prosilcev za azil iz Azije in Afrike v praksi težko zavrniti.

Najslabša kombinacija

Položaj je komično paradoksalen: država potrebuje delovno silo, hkrati pa se otepa priseljencev. Vlada je uspešno omejila zakonito priseljevanje iz Evropske zveze (ki je že pred Brexitom predstavljalo manjši del migracij), medtem ko je spopadanje z nezakonitimi migracijami ostalo enako - počasno in na dolgi rok neučinkovito. Za državo je drago, priseljencem pa otežuje integracijo in jih naravnost vabi v sivo ekonomijo.

Ena rešitev je seveda poenostavitev vstopa v državo, s čimer bi lahko priseljence hitro vključili v gospodarstvo in prihranili tako pri stroških vzdrževanja prosilcev za azil kot pri birokraciji, ki se z njimi ukvarja. Toda v trenutni politični klimi v Združenem kraljestvu si tega ne upajo predlagati niti levi laburisti, kaj šele vladajoči konservativci.

Namesto tega namerava vlada poostriti nadzor nad mejami in ostreje preganjati nezakonite priseljence, ki se izdajajo za begunce. Hvalevreden, toda kratkoviden poskus. Večina priseljencev namreč prihaja na Otok zato, ker si želijo prebivati in delati prav tukaj. Če bi želeli zgolj pobirati državno socialno pomoč, bi si težko izbrali manj primerno zahodnoevropsko državo. Tako pa ostaja njihov potencial v veliki meri neizkoriščen.

Med tisočimi, ki bežijo iz Irana, Iraka, Sirije in Afganistana, je verjetno nekaj islamskih skrajnežev, ki so sovražno nastrojeni proti zahodni civilizaciji. Toda ti niso nevarni zato, ker bi jih bilo veliko, temveč ker jim potuho daje negativen odnos Britancev do lastne kulture in identitete. Ta se izkazuje z umetnim napihovanjem rasizma, s politično korektnostjo, relativizacijo zahodnih vrednot in spodkopavanjem spoštovanja zakonov lastne države. Če bi domačini premogli dovolj ponosa in spoštovanja do lastnih običajev in zakonov, bi lahko migrantski val razumeli kot zgodbo o uspehu, ne kot težavo.

Skratka

Uspešno gospodarstvo potrebuje delavce, tudi priseljence. Obenem uspešna družba potrebuje integracijo priseljencev. Integracija v kulturo, ki je sama v sebi razklana, ni preprosta - morda celo ni mogoča. Dolgoročno uspešna rešitev vprašanja migracij je zato bolj odvisna od trdnosti kulturne identitete kot od števila policistov na mejah.

Toda spreminjanje narodne zavesti je dolgotrajno. Kratkoročna dilema pa je enostavna: bomo resno reformirali imigracijski sistem in uveljavljali lastne zakone, ali pa bomo nezakonitim priseljencem gledali skozi prste na vsakem koraku - če so le pripravljeni namesto nas delati v sadovnjakih po 12 ur na dan? Bojim se, da bo še leta odgovor ostal enak.

Pomanjkanje v preobilju ali kako iz nezakonitih migrantov narediti obiralce sadja (podcast, Izidor Benedičič)